V škofjeloškem ZZB za vrednote NOB Slovenije bodo v kratkem izdali knjižico Smučarski vod v Škofjeloški četi in rekviem za Jamnikovo domačijo avtorja Marijana Masterla. V dogovoru z urednikom knjige Matjažem Hafnerjem objavljamo uvodni del h knjigi, v katerem avtor Marijan Masterl opisuje, kam so se loški prvoborci po umiku iz Dražgoš zatekli in kako so na zapuščeni Jamnikovi domačiji na samotnem hribu pod Osojnikom preživeli skoraj mesec dni, preden jih je okupator spet zasledil. Vmes se jim je pridružil še smučarski vod iz Ljubljane.
Uvodno pojasnilo
O Škofjeloški četi je bilo že objavljenih nekaj posameznih podatkov, vendar nikjer njena celota. Smrt je prehitela njenega borca Franceta Kavčiča, ki je pripravljal gradivo o četi, katere član je bil od njene ustanovitve, pa vse do njenega konca. Del svojega gradiva sem mu tudi posredoval, ker sem smatral, da je on, kot njen soustanovitelj in politični komisar, najbolj pristojen, da jo opiše.
Ker je s smrtjo Franca Kavčiča nastala vrzel v zgodovini Loške čete, sem sklenil, da začeto delo Franca Kavčiča dopolnim sam. Življenje Loške čete sem preučeval v zvezi ljubljanskih diverzantov smučarjev, ki so po dražgoških bojih pristali v Škofjeloški četi.
Povod za ta prispevek mi je dalo gradivo o praktični uporabi smuči in krpelj v NOV, ki ga zbiram že več let. Ima pa osnovni namen, da z njim ohranim čim več podrobnosti in dogodkov, ki bodo kasnejšim zgodovinarjem olajšali pisanje realne zgodovine iz tega obdobja.
Uvod
V krvi kipeče cvetje pokopan
Leži s prebelim čelom partizan,
In belo, belo, belo pada sneg,
Zamete njega in zajcev, srnic beg.
Oton Župančič, 1942
Prispevek obravnava znatno širšo problematiko, kot jo sicer napoveduje naslov. Zajema namreč tudi tiste dogodke iz prvih mesecev narodnega upora, ki so bili kakorkoli povezani z vsebino, ki jo okvirja naslov in sicer v želji, da bi gradivo postalo zaokrožena celota, ker le tako lahko dobi pravo veljavo v škofjeloškem in slovenskem prostoru.
Iz do sedaj objavljenih člankov v Loških razgledih je razvidno močno narodnoosvobodilno gibanje na škofjeloškem ozemlju. Pomembne partizanske aktivnosti so našle tudi mesto v splošni zgodovini NOB, več pomembnih dogodkov pa je ostalo prezrtih in ne obravnavanih. Tako je iz partizanske literature izostala namera, s katero so gorenjski politični voditelji in partizani, v okviru dogovorjene hkratne vstaje po Sloveniji, hoteli dvigniti oktobrsko vstajo v Škofji Loki. Na pripravo nanjo sicer kažejo posamezni obravnavani dogodki, ki pa analitično ostajajo nepovezani v celoto. Pravi razlogi, zakaj do dobro načrtovanega napada na Škofjo Loko in hkratnega dviga vstaje že v oktobru leta 1941 ni prišlo, tudi niso navedeni. Prispevek skuša odgovoriti na to vprašanje.
Na začetku narodnega upora proti tujim zavojevalcem je glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet pospeševalo razne oblike odpora. Od teh so v prispevku obravnavane predvsem minerske sabotažne akcije. Iz posebne skupine mož, ki so v Ljubljanski pokrajini opravljali te naloge po neposrednim vodstvom glavnega poveljstva, je nastal minersko – sabotažni vod na smučeh. V zvezi s tem prispevek posega na Notranjsko, v Preserje, na Bloško planoto, kjer se je po napadu na Lož zaradi hitrega prihoda zime leta 1941, po hudi stiski na Debelem vrhu, rodil prvi partizanski smučarski vod. – Dakijeva leteča patrulja.
Visoko nad dolino Hrastnice na osamljeni kmetiji Jamnik (Sv. Barbara, občina Škofja Loka) je bila po dražgoški bitki iz prvotne škofjeloške partizanske skupine borcev, ki jih je v te kraje pripeljal Jaka Bernard, 26. februarja ustanovljena Škofjeloška četa pod poveljstvom loškega rojaka Janeza Bernika in političnega komisarja Ločana Franceta Kavčiča – Veljka.
Prvič je v literaturi, ki obravnava NOB, v tem gradivu objavljen zapis o tridnevnem posvetovanju pri Sv. Barbari, na katerem so Jože Gregorčič, Lojze Kebe, Maks Krmelj in Jože Krajc po zaključni bojni poti Cankarjevega bataljona po Selški in Poljanski dolini, po bojih v Dražgošah, po njegovi razpustitvi in po zadušitvi decembrske vstaje 1941, ponovno kritično presodili pretekle dogodke ter sprejeli vrsto sklepov in pobud za oživitev pomladanske ofenzive, ki naj bi jo vodile na novo preverjene partizanske enote na Gorenjskem. Poročilo o tem posvetu je bilo po posebnem kurirju takoj odposlano glavnemu poveljstvu v Ljubljano.
Osrednji del prispevka obravnava skupino Ljubljančanov, ki jo je Glavno poveljstvo ustanovilo, opremilo in izvežbalo v Ljubljani za bojevanje v zimskem času in na smučeh v gorskem svetu Gorenjske in je iz literature znana pod imenom »smučarska četa«. Za odhod na Gorenjsko na svojo nalogo se je smučarski vod temeljito pripravljal od decembra 1941 do svojega odhoda v začetku februarja 1942. Njegovo začetno jedro so tvorili diverzanti, ki so minirali železniški most čez Ljubljanico na progi Ljubljana – Trst pri Preserjih. Okoli petnajst mož – smučarjev naj bi po načrtih Glavnega poveljstva odšlo na Gorenjsko ravno v času, ko se je tam razplamtevala oborožena vstaja, s katero naj bi skušali priboriti prvo osvobojeno ozemlje v okupirani Sloveniji. Skupina je imela poleg drugih predvsem nalogo rušiti prometne zveze, kar je bilo nujno povezano s težnjo obdržati osvobojeno ozemlje. Zaradi nerednih kurirskih zvez ljubljanski smučarski vod ni odšel na Gorenjsko 25. decembra 1941, kot je bilo načrtovano. Kurirsko zvezo je dobil šele po končanih bojih v Dražgošah.
To je bila prva skupina izbranih prostovoljcev, ki je iz Ljubljane leta 1942 odšla na Gorenjsko v partizane. Smučarski vod so sestavljali predvsem športniki, visokošolci in poklicni vojaki bivše jugoslovanske vojske. Iz Ljubljane je smučarski vod 13 mož odšel s kurirjem Glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet Cvetom Novakom 6. februarja 1942 in prispel z 12 možmi 10. februarja v škofjeloško partizansko skupino k Jamniku v hišo Sv. Barbara št. 10, šest kilometrov jugozahodno od Škofje Loke.
Ko se je smučarski vod zadrževal pri Jamniku, je na smučeh napravil nekaj patruljnih obhodov in napadov na nemške postojanke v okolici Medvod in v Poljanski dolini. Čeprav so bili dražgoški in novi borci iz Ljubljane le kratek čas skupaj, je bilo njihovo skupno četno življenje poučno za obe skupini, ki sta prej delovali vsaka pod drugim okupatorjem, ki sta vsak na svoj način zaman poskušala preprečiti naglo naraščajočo narodnoosvobodilno gibanje. Pri tem sta uporabljala različne, a tudi podobne oblike ustrahovanja in uničevanja slovenskega naroda.
Obstoj smučarskega voda v sestavi Škofjeloške čete je bil kratkotrajen. Dne 11. marca 1942 so nemški policisti in orožniki v zgodnjih jutranjih urah napadli Škofjeloško četo in smučarski vod, imela sta sedem mrtvih, med njimi je bil Marjan Sever, ki je miniral preserski most.
Manj je znano, da je bila smrt padlega prostovoljca, partizanskega smučarja – diverzanta Marjana (Naceta) Severja iz Ljubljane povod, da je pesnik Oton Župančič Severjevi materi in njenemu sinu posvetil pesem z naslovom Partizanovi materi za njeno šestdesetletnico. Marjanu Severju, ki je bil fant njegove hčerke Jasne – Dunje je pesnik posvetil pesem Z rdečim cvetjem. Prav tako je partizanski pesnik Karl Destovnik – Kajuh Severju in njegovi materi zložil znano pesem Materi padlega partizana.
Hkrati gradivo opisuje postopni propad nekdaj trdne in ponosne Jamnikove domačije, danes neurejenega in nezaščitenega spomenika iz časov narodnoosvobodilnega boja, ker nam pred očmi iz leta v leto hitreje propada. Pa je bila tam ustanovljena Škofjeloška četa in tu doživela še ognjeni krst, v katerem je izgubila sedem borcev.