Pogovor s prvim predsednikom Republike Slovenije Milanom Kučanom
ZAKAJ SO TE VOLITVE TAKO POMEMBNE ?
(V Kinogledališču Bežigrad v Ljubljani je bil 11. marca pogovor s prvim predsednikom Republike Slovenije Milanom Kučanom. Vodila ga je Andreja Katič, podpredsednica ZZB NOB Slovenije. Objavljamo nelektoriran zapis pogovora.)
Spoštovani prvi predsednik tovariš Milan Kučan. Danes smo imeli že sejo Glavnega odbora zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije. Razpravljali smo tudi o volitvah v Državni zbor Republike Slovenije. Z njimi bomo volivke ter volivci odločali, komu bomo podelili mandat, kdo bo odločal o najpomembnejših družbenih vprašanjih.
Skrbi nas za prihodnost naše skupnosti, naše domovine. Imeli smo že desno vlado, ki je na državnih proslavah prepovedala prisotnost praporov naše organizacije. Torej simbolov, ki predstavljajo partizanski narodnoosvobodilni boj. Boj, ki nas je ohranil kot narod, z našo kulturo. Boj, v katerem smo se skupaj z zavezniki borili proti največjemu zlu fašizmu in nacizmu. Boj, ki je izpostavil vrednote, ki so postale temelji Evropske unije. Zakaj so te volitve tako pomembne?
Predsednik Kučan meni, da nobene volitve doslej niso tako jasno postavile ločnice med tistim, kar je dobro za Slovenijo, za državljane Slovenije, za
Evropejce, za človeštvo in tistim, kar je slabo in kar ne pelje v dobro prihodnost.
Zaskrbljujoče je, kar se dogaja z okoljem, s podnebjem, kar občutimo in drugo,
so radikalne, globoke spremembe v uničevanju reda sveta oz. ureditve, v
katerem je svet živel od konca druge svetovne vojne naprej, na načelih in na
vrednotah, ki naj bi preprečevale vojne, kot način reševanja odnosov med narodi
oz. državami. Na čelu te politike so tudi ljudje, ki zanikujejo podnebne
spremembe, ki zanikujejo dognanja znanosti in ki se zanašajo samo na moč.
Kam je ta moč privedla in do kakšnih posledic je prišlo? Prvi mož tega je
ameriški predsednik, ki je prisegal, da ne bo začel novih vojn. V tem letu dni
lahko pogledate, koliko vojn je začel…Pričakuje svojo zmago. Zmago, ki jo bo
dobil, če se mu ne bodo pokonci postavili ljudje kot smo mi, šli na volitve ter
rekli NE takšni politiki!
»Jaz sem prepričan, da mi ne želimo rezultatov takšne politike, da ne želimo, da
bi se ceste Minessote pojavile v Sloveniji, da bi policija počela to, kar počne
tam, da bodo poteptane človekove pravice ter človekovo dostojanstvo, da bi
lahko živeli tisti, ki imajo veliko in več. Ker ena od stvari Trumpove politike je
njegovo sodelovanje z multimiljaderji, ki pač obvladajo sodobne tehnologije
najvišjega ranga z trditvijo, da čim več bo teh bogatih, tem več bodo vplačevali
v javno blagajno in bomo vsi od tega nekaj imeli. Ni res. Tisti, ki veliko imajo in
bodo imeli še več pravzaprav ničesar ne prispevajo v javno blagajno in samo
povečujejo socialne razlike med revnimi in bogatimi. V Ameriki, pri nas je prav
tako ta proces odprt. Vidi se skozi polemike o davkih. Zato je potrebno skrbeti
za prostor javnega. Tistega, ki pomeni solidarnost med ljudmi in da se
zavedamo, da smo skupnost človeška, državljanska in nacionalna,« je povedal
predsednik Kučan.
V predvolilnem času, smo še bolj kot v preteklosti priče dejanjem, za katere je večina nas menila, da jih ne bomo nikoli več videli. V Velenju, mojem mestu, je storilec, ponoči na skrivaj odrezal glavo na spomeniku posvečenemu vodji partizanov, Maršalu Titu. Ko je hotel glavo natovoriti v avto, ki je bil »maskiran« s tujimi registrskimi tablicami, so ga pri tem ujeli.
Dobil pa je izredno veliko podporo vodje največje opozicijske stranke, na družbenih omrežjih. Storilca kaznivega dejanja uničenja kulturnega spomenika ali pa če uporabim bolj mile besede vandala, je desnica hitro povzdignila v prvo vrsto in ga npr. povabila na dogodek v Kočevsko reko. Opravičujejo ter poveličujejo njegovo dejanje.
Kljukast križ je nekdo narisal na stavbo ministrstva za kulturo. V Dražgošah, kjer smo se tudi letos v velikem številu poklonili spominu, kjer še položene rože niso popolnoma ovenele, je nekdo na kostnico, na spomenik, narisal kljukast križ. Po mojem mnenju poveličevanje obglavljanja spomenika Tita napeljuje oz. poziva njihove somišljenike k tem dejanjem. Dejanjem, ki so vandalizem, kazniva dejanja in sejejo med ljudi razdor, sovraštvo. Skrbi me, kaj bo naslednje. Spomeniki ali kulturna dela, ki jih ne razumejo ali jim pač niso povšeči. Bodo en za drugim izginjala…?
V času, v katerem živimo in kakšne so nevarnosti zlasti za male narode kakršen
je naš, v tej politiki moči, v kateri bodo gospodovali na svetu samo tisti, ki so
bogati in močni, ki imajo veliko orožja in veliko denarja, nas morajo ti pojavi
zelo skrbeti. Najprej, ne razumem desnih političnih strank v Sloveniji, da se do
znamenja nacizma, da se do tiste politike, do tiste oformljene politike, ki je
peljala v drugo svetovno vojno in v kateri so nosilci te politike, njeni vojaki,
njena vojska, imeli načrt uničenja slovenskega naroda. Da te stranke pojavov
tega znamenja, tega kljukastega križa niso sposobne obsoditi. Kaj lahko človek
na podlagi tega sklepa? Niso ga obsodile zato, ker se strinjajo s tem. Če se
strinjajo, se torej strinjajo s tisto politiko, se strinjajo z genocidom nad
slovenskim narodom. Jaz govorim, da se da ta stvar speljati tako v to skrajnost.
Dokler ne bom videl predsednika ene ali druge ali tretje od teh strank, da bo to
obsodil kot dejanje, ki je nevredno tega, da se pojavi kjerkoli v Sloveniji, toliko
časa je upravičeno tudi moje sklepanje, da do tega lahko pride. Kam je pa to
pripeljalo v drugi svetovni vojni, to pa vsi vemo.
Druga stvar je, da se ne opredelijo te stranke niti do veličine narodnoosvobodilnega boja. Kakor, da pristajajo v bistvo na to, da je to
nepomembno dejanje v zgodovini našega naroda, takrat, ko je bil res velik in je
rekel ne smrtni obsodbi, ki ji je bil izpostavljen. Če ni to, potem moraš na vsak
način odobravati nekaj drugega, se pravi politiko tistih, ki so stopili proti temu,
ki so se postavili na stran tistih, ki so hoteli smrt in uničenje slovenskega naroda.
In tretja stvar v zvezi s tem, če imate živce gledati soočenja velikokrat slišite to
stališče o realni politiki, da smo mi majhen narod, da ne pomenimo nič, naša
stališča so nepomembna, treba se je prilagoditi temu, kar se dogaja, stopiti na
stran tistih, ki so veliki in močni.
Kaj to pomeni? To pomeni trgovanje z vrednotami. Se pravi, da se odpoveš
svojim vrednotam. ker se odpoveš svojim vrednotam, pristajaš na vrednote ter
interese nekoga drugega. Pa smo tam na iztočnici tega, kar sem govoril, o
nesposobnosti obsodbe teh znakov, te politike, s katero imamo mi Slovenci
grenke izkušnje. Da me ne boste narobe razumeli, ne mislim, da politika, tudi
nacionalna ne more in ne sme upoštevati tudi realnih dejstev, jih je seveda
potrebno upoštevati, ampak znotraj tega realnega prostora moraš vendarle
ohraniti prostor svoje lastne identitete, nacionalne vrednote. Imeti dovolj
poguma. In sedaj, ko se v svetu dogaja to, kar se dogaja, naši politiki so imeli
dovolj poguma, da so temu, kar se dogaja v Gazi dali pravo ime. Predsednica je
rekla, to je genocid. Za njo je to ponovil predsednik vlade, to je ponovila naša
zunanja ministrica Tanja Fajon, ki jo jaz zelo cenim kot zunanjo ministrico, prvo
žensko, ki je vodila slovensko diplomacijo. Sedaj seveda pričakujem še
nadaljnji, končni korak, da se bo Slovenija pridružila tožbi Južnoafriške
republike pred mednarodnim sodiščem za vojne zločine in bo ena izmed tistih
držav, ki mislijo, da se je tam zgodil genocid. Na podlagi tega stališča je
Slovenija dobila veliko priznanje v svetu. Slovenska diplomacija se je veliko
ukvarjala tudi z Arabskimi državami, s prostorom, ki ga je prej slovanska
diplomacija puščala ob strani, tudi z Afriko.
In da naredim preskok – ko je sedem tisoč Slovencev viselo v Emiratih, Dubaju…je ravno to, da smo tako okrepili vezi s temi državami pomagalo, da so
pomagale one Sloveniji, da smo rojake spravili domov. Spomeniki se pač postavljajo, proslave se dogajajo. To kar se zdi meni problem
je, da kadar so proslave, tudi te borčevske obrnjene nazaj. Kadar se mi
spominjamo preteklosti in velikih junaških dejanj, je prav, da se jih. To je
nekako spodbuda za samozavest naroda. Ampak vendarle, na teh proslavah je
treba govoriti, kaj so naši problemi sedaj in kaj so bitke našega časa in na katero
stran v teh bitkah se moramo postaviti mi, jaz bi temu rekel kot upravljavci
prihodnosti. To smo lahko mi, ne glede na te generacijske razlike, ki so tu, zato,
ker poznamo preteklost, ker vemo, kaj je ta preteklost bila in kako se to
preteklost lahko presega. Zato smo mi lahko varuhi prihodnosti in udeleženci
bitk, ki nam zagotavljajo to prihodnost.
Na Dražgošah govorimo samo o bitki Cankarjevega bataljona. Tudi sam sem to
zagrešil. Dražgoše niso samo bitka Cankarjevega bataljona, to je tragedija te
vasi skupaj s to partizansko enoto. Ki je pokazala pravzaprav to, da je ta vas
samo ena izmed dejanj v obsodbi, ki so jo Nemci pod Hitlerjem namenili
slovenskemu narodu, vsem Slovencem, od izseljevanja, talcev in tako naprej
…In je naneslo, da so se v Dražgošah zgodile stvari, ki so se zgodile. Lahko bi
se zgodile Slovencem tudi kje drugje. Potrebno je predstaviti na naših proslavah
današnji čas in probleme današnjega časa tako, da bo razumljeno, zakaj mi
pravimo, da smo upravljavci prihodnosti, zakaj trdimo, da poznamo preteklost,
in izzive s katerimi smo bili v preteklosti, naši očetje, naši dedje soočeni. Saj, če
pogledate, lahko se naredi časovna premica: leto 1918 Maister, ki pooseblja
takratno dogajanje, leto 1941 in leto 1991. Napačno bi bilo katerokoli od teh
simbolnih letnic izpostavljati kot posebno. Kot je rekel pesnik Iz roda v rod gre
čas, iz roda v rod se prenaša sporočilo. Upam, da pozitivno sporočilo.
En lep pozdrav tudi ministrici Tanji Fajon. Vesela sem, da si danes z nami. Ko
sem zjutraj šla sem, sem videla plakat »Če želite, da bo vaš vnuk govoril
slovensko volite SDS«. To je pravzaprav pravo nasprotje temu, kar SDS v
realnosti tudi počne, ko zanika del naše zgodovine, jaz bi mogoče vsemu
naštetemu dodala še TIGRovce, ki so se borili, vsi, za našo državo, ki jo sedaj
imamo. Predvsem pa za to, da smo kot narod ohranili slovanski jezik, kulturo in
da lahko danes govorimo in ustvarjamo v svoji državi. Hvala za napotek, kako
naj ravnamo mi, ko govorimo na proslavah, spominjamo zgodovine, da povemo,
da je zgodovina učiteljica naroda, da se moramo iz nje nekaj naučiti, predvsem
pa tako, kot je rekel predsednik, lahko skupaj ustvarjamo tudi prihodnost.
Danes smo že priče posledicam vojne, ki jo je začel predsednik Trump. Napovedujejo se podražitve, inflacija, recesija. Priče smo porazom mednarodnega prava z vzponom avtokratskih voditeljev. Pomembna je samo še moč. Posamezni voditelji še vedno zanikajo genocid v Gazi. Med te sodijo tudi predstavniki naše desnice.
Če pogledamo nekatere voditelje tudi v naši neposredni bližini, recimo Orbana, smo priče temu, da so se njihovi prijatelji ali najbližji sodelavci – v relativno kratkem času zelo obogatili. Pomemben je kapital. Ki služi tudi za vzporedno postavljanje lastniških medijev, svojih televizij, spletnih omrežij – doma in tudi v sosednjih državah, iz Madžarske v Slovenijo…Vse, kar je bilo še včeraj popolnoma absurdno, nesprejemljivo, je danes postala realnost. Brez posledic pravi predsednik Amerike: »Grenlandija bo naša – zlepa ali zgrda.« Omenja še Panamski prekop, Kanado …Na ulice je poslal ICE, službo za priseljevanje in carine. Zaradi tega so že umrli ljudje, Celo pri nas nekateri politiki pravijo, da ko bodo prišli na oblast, bodo ustanovili podobno službo kot je ICE. In sprašujem se po koga vse bodo prišli?
Predsednik, name se obračajo mladi, pa verjetno na vse nas tukaj, ali bo jutri vojna. Kaj moramo narediti, da se prepreči razmah vojne tudi na druge celine, ali je svetovni mir ogrožen? Kaj je pravzaprav naša odgovornost? Ali se Slovenija pravilno pozicionira?
Tako surove volilne kampanje se ne spomnim, da obesiš najprej, se opravičujem,
crkovino na plakat, da obesiš goloba na plakat …To v civiliziran svet ne spada. Na drugi strani imate pa ta plakat, ki si ga omenila, tega fantka s to frajtonarco. V zvezi s tem bi vam rad povedal, leta 1991, ko se je prekinila agresija JLA in smo mi potem šli na Brione na tiste pogovore, in smo prišli nazaj … je nek poslanec, ki je bil potem župan v Kranju, rekel meni, ko sem prebral poročilo, kako so pogovori tekli, kaj je bilo sklenjeno, da je to izdaja, da bi on rad, da bi njegovi otroci nosili pogumno glavo na vratu. Jaz sem mu rekel, da bomo veseli, če bodo naši otroci glavo lahko še imeli. In tudi za tega fantka bi rad rekel, da pravzaprav bomo veseli, če bomo slovensko sploh lahko govorili. Če govorijo to tisti ljudje, ki so ta plakat izobesili in kar je najbolj zanimivo, da so oni veliki patrioti. Lepo vas prosim kako je lahko patriot tisti, ki se razglasi, da je patriot in podpira politiko, ki je antipatriotska. Politika, ki s svojo močjo dokazuje, da ji za male narode in male države ni nič. Tega opredeljevanja v teh soočenjih ne vidim, prav tako ne evidentiranja strateških vprašanj, na katere bo prihodnja vlada, kakršnakoli že bo, morala odgovoriti. Razen, če bo to vlada, ki bo nosilec te politike, za katero jaz pravim da je rušilna politika. Ker te volitve bodo odločale med politiko, ki gradi in politiko, ki ruši, ki blokira razvoj, ki vrača pogled kar naprej nazaj in ki tudi v roke tujih interesov postavlja slovenski narod.
Vprašanje: vojna bo ali ne? Vojna je tu, je nekaj kar se tudi od konca druge svetovne vojne ni uspelo spraviti iz dnevnega reda razpravljanj, tudi ne z dnevnega reda skupščine Združenih narodov. Ampak tisto najbolj obetavno sporočilo konca druge svetovne vojne in ideje o evropskem povezovanju Nikoli več, torej nikoli več vojne, na žalost se ni uresničilo. Prva vojna po letu 1945, ki je na evropskem kontinentu bila, je bila vojna na slovenskih tleh, agresija JA, ki smo jo k sreči z veliko modrosti in tudi z veliko poguma naših teritorialcev in policije pripeljali do konca, ki je je nato preselila na Hrvaško in tragične dimenzije dobila na tleh Bosne in Hercegovine. Danes smo se nekako navadili na to, da je vojna v Ukrajini, da je vojna v Gazi, zdaj je vojna v Zalivu…Najslabše, kar pa se lahko človeku in človeštvu zgodi je, da se navadi na to, da je vojna in da je vojna, da so vojne način urejanja sporov med državami in narodi. Kaj lahko naredimo mi? Tu je nekako moj pomislek ob sicer dobri slovenski zunanji politiki v teh štirih letih. Da ni pravočasno začela spodbujati evropskih politikov, da se je treba ob tem ko se razpravlja kako pomagati Ukrajini z orožjem, orožjem in še več orožja, z denarjem, s humanitarno pomočjo in tako naprej …, vendarle začeti ukvarjati z vprašanjem, kako zagotoviti mir, kako končati vojno. Trajalo je skoraj več kot tri leta, da so se začeli v Bruslju spraševati, da se je treba začeti s Putinom pogovarjat. Putin se sedaj noče pogovarjat, pravi, vi ste čas, ko se bilo treba pogovarjat, zamudili.
Ko človek pozabi, da mu je stvarnik položil v usta to, da se lahko pogovarja, je naredil velik greh. Pozabil se je pogovarjat! Brez pogovorov, pa se ne naredi na svetu nič. Kajti, tudi ko se bo končala ta vojna, se bo končala s pogovori. Kako se bo končala, je drugo vprašanje. Tudi takrat leta 1991, ko smo bili soočeni z agresijo JLA je bilo postavljeno vprašanje: hočemo vojno ali hočemo mir? To je bil velik razcep v takratni slovenski politiki, ki na srečo na zunaj ni bil viden, in tudi ni imel posledic. Končalo se je s pogovori na Brionih. In z zeleno lučjo, ki jo je Slovenija dobila, da je stopila na pot samostojne države. Kako se bo končalo to v Ukrajini? Govori se – pravičen mir…Moram vam povedati, kolikor se jaz spomnim, nobena vojna se ni končala s pravičnim mirom. Kar je bilo pravično za nekoga, je bilo krivično za drugega. In tudi čas, ko bi se lahko ta vojna končala brez, številke gredo čez 100.000 mrtvih na obeh straneh, porušenja in velike materialne škode. In o čemer se do nedavnega sploh ni govorilo, koliko škode se je naredilo naravi in podnebju s to vojno? Vsaka eksplozija povzroči nekaj…To niso elementne nesreče, to je povzročil človek, ampak o tem se ne govori. Zakaj vas jaz kar naprej vlečem v širši pogled? Da bi bolje razumeli, kaj vse se nam lahko zgodi in zakaj se je treba temu upreti in zakaj je treba iti na volitve, zakaj je treba prijeti vnuke za roke, njihove punce, reči sosedom, treba je iti na volitve… Če ne gremo, se bomo zbudilo nekega jutra in ugotovili, da ne živimo več v demokraciji. Takrat bo prepozno.
Omenili ste, predsednik, da moramo zagrabiti za roke otroke, vnuke in jih peljati na volitve…Vojne pomenijo samo grozo za napadene in za napadalce. Ali je ta vojna in vse njene posledice, ki so in bodo prišle v naslednjih tednih, mesecih vlade tudi nekoliko pretresla? In da se nekoliko bolj zanimajo za ta, kdo bodo naši bodoči voditelji? Ali bodo naši bodoči voditelji tisti, ki zanikajo genocid v Gazi, ali bodo naši bodoči voditelji tisti, ki podpirajo Trumpa in podobne voditelje, pri njihovih načrtih ali pa bomo imeli pri nas voditelje, ki pravijo tudi, da potrebujemo načrt za mir, ne načrt za vojno. Misli, da je to danes posebej aktualno. Kaj naj mi, ki nagovarjamo predvsem sivolaso populacijo, povemo doma, da bomo mlade privabili, da bodo postali bolj angažirani državljanke ter državljani, predvsem, da jih bo bolj zanimala njihova prihodnost?
Posebne nasvete je težko deliti. Najlažje je, če poskuša vsak svoje izkušnje prenesti na tisti krog ljudi, na katerega ima vpliv. Mi, Slovenci, bom sedaj povedal stavek, ki se vam bo zdel malo čuden, smo vendarle prišli do svoje države razmeroma lahko. In se nam zato zdi, da je samoumevno, da smo jo dobili. Ampak, če bi pogledali natančneje, koliko je bilo potrebno napora zato, koliko je bilo potrebno argumentov, tam, kjer se je o tem odločalo, potem bi videli, da je pravzaprav vojna, ta desetdnevna, ki je bila prava vojna, bila zelo pomemben korak, a le eden izmed korakov do slovenske poti v samostojnost. Meni je nekdanji predsednik Nemčije Herzok, človek, ki je bil nekoč predsednik nemškega ustavnega sodišča in ki je bil eden izmed tistih, ki so na mirovni konferenci v Jugoslaviji formulirali t.i. stališče Badinterjeve arbitražne komisije rekel: » Predsednik, čestitam vam. Malo je držav, skoraj ne spomnim se države, ki bi do samostojnosti prišla brez vojne.« Njemu se je nekako zdelo, da ta desetdnevna vojna ni bila prava vojna. Sem mu razlagal, da za naše fante, ki so stali pred tanki jugoslovanske armade je bila to prava vojna. Da se je tako končala, je pa splet srečnih okoliščin, znanja in poguma. Skratka, hočem povedati, da vojne ne rešujejo ničesar in s posledicam vojne se živi dolgo, zelo lahko je vojne začeti, zelo težko je pa jih je končati in mi, ki smo tu, po moje, vsak od nas, nosi v sebi posledice, vojne, ki so jo doživljali naši očetje in dedje. Ni dovolj ena generacija, da se to preživi ali izživi. Poglejte Bosno in Hercegovino. Koliko generacij bo še tu živelo, da bo živeli z izkušnjo iz časa druge svetovne vojne, ki se je potem ponovila v tej grozotah, ki so se tam dogajale. Koliko generacij bo potrebno, da bodo otroci, Palestinci, ki so doživljali to, kar se je dogajalo v Gazi, kar se dogaja še naprej, na to pozabili? Mislim, da bo treba zelo veliko generacij in da če Netanyahu misli, da bo s tem, če bo likvidiral Hezbollah in Hamas, da bo s tem končal s terorizmom? Ne, z generacijo teh otrok se je rodila nova generacija teroristov. In namesto miru, golobčka, ki bo nosil palmovo vejico, bodo pokale bombe še veliko let naprej. Ne želim biti pesimist, ampak to je realnost, s katero smo soočeni. Čudno se mi zdi, da hujskači vojne imajo danes tako velik vpliv. Zakaj ga imajo? Ker imajo denar in ker so se polastili preko njihovih lakomnih ljudi seveda tudi sodobnih tehnologij. To kar dostikrat lahko slišite, kako vse se nadzira naše življenje, danes tudi v Sloveniji. Preko teh aparatur, ki jih množično proizvajajo Izraelci in prodajajo svojim partnerjem po svetu… Nihče od nas ni več svoboden, čeprav pravimo, da živimo v svobodni državi. Žal, tako kot smo sedaj nadzorovani skozi raznorazne sisteme, se še ni dogajalo. In spet se vračam k temu, ali se temu lahko upremo? Lahko se upremo, če gremo na volitve in dobimo ljudi, ki bodo volan našega narodnega avtomobila vodili tako, da se bomo lahko kot narod, kot skupnost temu upirali. In to je tisto naslednje vprašanje, do katerega bi jaz vas rad povabil, navdušil in dobil vašo podporo. Kje je razlika med politiko, ki ruši in med politiko, ki gradi? To je tista politika, ki se zaveda in se trudi ustvariti prepričanje, da smo Slovenci, državljani te naše države skupnost, v kateri smo drug od drugega odvisni, solidarni in skupaj odgovorni. Eden drugemu in vsi skupaj za prihodnost. Če ustvarjamo takšno skupnost, potem veliko lažje govorimo o tem, kako bomo zagotovili prostor javnega in skupnega, kako bomo zagotovili javno zdravstvo, javno šolstvo, zdravo okolje, kako bomo zagotovili samooskrbnost, in do kakšne mere z hrano, vodo, energijo, zrakom, zemljo, s katero ravnamo zelo neodgovorno. In nenazadnje, kako se bomo lahko dogovorili kako bo z davki, to je eno ključnih vprašanje te sedanje predvolilne kampanje. Eni bi vse davke odpovedali, eni bi znižali, in hkrati bi imeli vse zastonj. Kaj hočem povedati? Če smo skupnost, potem bomo lažje razumeli, zakaj tisti, ki več ima, tudi je pripravljen več dat tistim, ki imajo manj. To je solidarnost. Zakaj pa je to v tem času toliko bolj potrebno? Samo, če smo skupnost, poem bomo odporni na te zunanje izzive in nevarnosti. Ti si Andreja omenjala prej mednarodno pravo in pokop ali konec mednarodnopravne ureditve. Za nas Slovence je to kot za majhen narod pomembno še iz enega drugega vidika. Če mednarodni pravni red ne velja, potem se prej ali slej postavlja tudi vprašanje veljavnosti mednarodnih pogodb. Mi Slovenci imamo pa na štirih naših mejah, meje zagotovljene z mednarodnopravnimi pogodbami. Z Italijo z Osimskimi sporazumi, z Avstrijo z Avstrijsko državno pogodbo, ki je nismo notificirali in lahko se tudi vprašamo in ve se tudi, kdo in kdaj so bili nosilci le tega, ki so preprečevali, da bi Slovenija notificirala Avstrijsko državno pogodbo. Tu imamo Orbana in njegovo politiko oživljanja pred trianonske Madžarske, ki seveda zadeva Prekmurje, mojo pokrajino. In tu imamo tudi Hrvate, ki nočejo urediti mejno vprašanje z nami. Ne samo na morju, ampak tudi sicer. In tudi tisto, kar ne gre pozabiti, je to poveličevanje ustaštva,. Če smo skupnost, smo odporni, če nismo skupnost potem odporni nismo, vsakega posameznika, posamezno skupino je veliko lažje podrediti, kot če imaš opravka z neko dvomilijonsko skupnostjo, ki se tega, da je skupnost tudi zaveda.
Vprašala bi še nekaj. Letos smo dobili pomembno odločitev Ustavnega sodišča v »zadevi Rupnik«. Ustavno sodišče je zavzelo stališče, da je da je odločitev, s katero se okrutno zgodovinsko poglavje s kazenskopravnega vidika vsebinsko dokončno zaključi – v javnem interesu. Nekdanji general Rupnik, vodja slovenskega domobranstva je storil očitana kazniva dejanja zoper narod in državo. In bil za to sojen in obsojen. Bil je zvest podpornik nemškega nacizma, odločen germanofil ter antisemit. S tem je propadel načrt za njegovo rehabilitacijo, za rehabilitacijo domobranstva. Izpostavljam pa to zato, ker smo vseskozi še vedno priča, da želijo določene politične stranke, na desnici, nenehno spreminjati zgodovino, da najdejo izredno veliko načinov, kako to narediti …in na takšen način opravičujejo svoje zločine oz. izdajstvo lastnega naroda. Zakaj to izpostavljam? Ker se mi zdi izredno pomembna ta odločitev ustavnega sodišča in zaključitev zadeve Rupnik. Po drugi strani pa zaradi tega, ker smo danes priča, kako zelo se je angažirala tudi katoliška cerkev pri letošnjih volitvah. Verjetno, če povežemo sedaj Rupnika, tudi zaradi tega, ker želijo opravičiti tudi nekdanje cerkvene voditelje, ki so se postavili na stran okupatorja v drugi svetovni vojni. Letos je predsednik vlade je v svojem govoru v Dražgošah prav posebej izpostavil, da je med partizanskimi borci in borkami bilo zelo veliko kristjanov. Splošno znano dejstvo, ki pa ga v svojih govorih na prireditvah nismo posebej izpostavljali. Meni se zdi, da na tak način izdaja svoje vernike. Zlasti tiste, ki so se borili kot partizani in dali življenja za domovino. Tudi vse tiste duhovnike, ki so skrbeli, da se v cerkvah sliši slovenska beseda, da se pojejo slovenske pesmi, kljub temu, da so jih fašisti in nacisti prepovedali. Nekatere so okupatorji zverinsko pobili. Novomeški in koprski škof pozivata vernike, da oddajo glas v duhu krščanskih vrednost. Posamezni duhovniki gredo še dalje. Na našem koncu je duhovnik pohvalil dejanje obglavljanja Tita z besedami. »Glavnemu prašiču v Velenju odrezali glavo«. Vidni so njihovi nastopi na družbenih omrežjih, pamfleti, npr. oznanilo župnije Sveta trojica in tako dalje… Predsednik, nikoli nismo znali kot država, čeprav smo se mi opravičili za vse, kar se je dogajalo tudi po vojni, cerkev tega ni naredila in tudi nekega iskrenega pogovora med cerkvijo in državo na to temo ni bilo. Ali tudi zaradi tega smo danes priča vsemu temu? Kaj naj danes pričakujemo od cerkvenih voditeljev?
Zahtevno vprašanje, zelo resno. Pa bom najprej malo neresno odgovoril, to je vaš katoliški problem, Jaz sem bil krščen v protestantski cerkvi in nimam s tem problemov, to morate urediti sami…Veš čas je v slovenski ustavi zelo ogrožen člen, ki govori o ločenosti države in cerkve. Jaz sem se veliko pogajal takrat z Vatikanom, še s poljskim papežem… Takrat smo imeli posebno komisijo, ki naj bi urejala te odnose… Soočali smo se z velikimi zahtevami cerkve takrat, šlo je za premoženje, Slovenski koncept denacionalizacije. Spomnim se neke izjave škofa, ki ga sicer zelo spoštujem, čudila pa me je ta njegova izjava, da bo cerkev na slovenskem toliko močna, kolikor bo bogata. Da je s temi gozdovi stvar zelo problematična. Ti gozdovi niso bili cerkveni leta 1945. Ti so bili preneseni že na kraljevi državni fond. Pokojna profesorja sta z zgodovinskimi dokumenti vse to dokazovala, vlada in sodišče se je takrat postavilo na drugo stališče. To ni ključen problem, Hočem povedati, materialna baza za cerkev je bila zmeraj pomembna. Je pa način denacionalizacije bil ena velika blokada v razvojnem zagonu Slovenije in ker je to začutil takrat podpredsednik Mencinger, je tudi dal odstop zato. Ne zaradi cerkve, zaradi načina privatizacije in denacionalizacije, ki je zadržal razvojni zagon Slovenije in mi smo na podlagi tega pravzaprav žrtvovali vse tisto, kar je bogatilo slovenijo skozi blagovne znamke. Včeraj v Mariboru so mi rekli, kaj je ostalo od Maribora kot slovenskega Manchesterja?! Od takrat naprej do danes, ko se Maribor z veliko muko, a uspešno poslavlja spet na noge. To vprašanje urejanja odnosov med cerkvijo in državo zahteva doslednost in vztrajnost. Ti odnosi ne bodo nikoli do konca urejeni. Ampak ve se, kje je prostor enega in kje je prostor drugega. To ločenost cerkve od države ne pomeni, da je cerkev izobčena iz javnega življenja, ampak ve se, kje so postavljene meje. Ko cerkev vstopa v politični prostor, to je bil zmeraj moj odgovor, pa postane politični subjekt. Ni več verski in duhovni subjekt. Takrat za cerkev veljajo politična merila. In tako bi bilo potrebno stvar tudi postaviti. Tore, ko vstopaš v politični prostor, takrat veljajo merila in pravila kakršna pač veljajo v politiki. Cerkev se pa, ko vstopa v prostor politike, sklicuje zmeraj na svoj verski nauk. In seveda to kar se dogaja, to zagotovo ni duhovni nauk. S temi stvarmi, ki si jih navedla. Nemogoče je vse posplošiti, kot tudi med vojno pozicijo cerkve – ne velja za mariborsko škofijo kar je veljalo za ljubljansko škofijo, ne velja to za primorske duhovnike, za Čedermace … Tudi oni so ljudje in vsak človek počne to na svojo odgovornost. Nenazadnje, kaj je rekel Trump, zame ne veljajo nobena pravila, zame velja moja etika. Kakšno etiko pa ima človek, ki se valja po Eipstainovih dokumentih, kot seksualni predator in zapeljevalec mladih deklic in tako naprej…Ampak tak človek s tako etiko danes odloča o svetu. Jaz mislim, da je stvar vlade, da se postavi na stališče glede teh stvari. Mislim, da bi moral predsednik vlade in vlada kot taka reagirati, še prej pa predsednica republike. Rekel bi, da je nedopustno pustiti, saj se bo že uredilo. Ne. Ne bo se uredilo. Nekoč me je človek, ki je bil opat v Celju in sem ga zelo spoštoval, mi je v teh pogovorih rekel: »Veš kaj, cerkev je kot voda; kje je špranja tam pride.« In če se prav čas ne postavi zapora, potem je kasneje zelo težko posledice le-tega odpravljati. Ne govorim nasploh o cerkvi. Še vedno mislim, da so načeloma stvari dobro urejene. So pa prestopanja te meje in na te meje je potrebno opozoriti, treba je biti vztrajen in dosleden. Nosi pa to posledice. In tudi ve se, kdo in koga se s tem podpira. Tudi to, kar je bilo v zvezi z nedavnimi referendumi. Kar je v nasprotju s cerkvenim naukom, je prav, da opozorijo. Mobilizirati pa javnost, to se mi zdi, da je to nekaj drugega. Sama sem v preteklosti že naredila napako, ko nisem reagirala na besede enega izmed politikov, ker sem mislila, saj se ni treba z vsako otročarijo ali pa grdimi besedami ukvarjati. V mislih imam, ko je Mahnič rekel, da je ustavno sodišče mafija … Sama sedaj menim, da je potrebno na vsako tako besedo reagirat in povedat, da je nesprejemljiva. Kajti v kolikor enostavno dopuščamo, da je nekje zapisano, ne reagiramo pa na to, potem se te besede samo kopičijo in postajajo naš vsakdan, vse bolj sprejemljive in to se mi zdi, da se danes dogaja tudi v naši družbi.
Če se vrnem k vprašanjem, ne dolgo nazaj mi je predsednik krajevne organizacije borcev za vrednote NOB, ki je tudi veteran vojne za Slovenijo dejal, da ga je strah, ali ne bodo čez leta tudi njega blatili, kot sedaj delajo to partizanom. Saj ti isti tudi osamosvojitveno vojno prikazujejo po svoje. Vodja največje opozicijske stranke vseskozi govori, da želi na teh volitvah dobiti ustavno večino. Govori o neki drugi republiki. Spominjamo se lahko njegove vladavine in njegovih odločitev. Naj omenim samo uporabo vodnega topa ter solzivca nad protestniki in prebivalci Ljubljane. Kaj nas mora tukaj skrbeti?
Vse nas mora skrbeti. Ta desetdnevna vojna ne more biti legitimacija za vse in za vse večne čase. Treba je ljudem, ki so bili takrat angažirani priznati, da so naredili veliko in da so naredili marsikaj, kar mogoče tudi večina ne bi. Bilo se je potrebno izpostaviti. A to ni, kako bi rekel, alibi za vse tisto, kar se počne 30 ali 35 let po tistih velikih dejanjih. Recimo, se opravičujem za to, a to bi vas rad spomin. V tistih časih se je veliko govorilo o tem, da je na vsak način potrebno ne glede na vse predpise, na vso logiko, na vso pravno… doseči, da se Slovenija osamosvoji. To je bila razprava pri zakonu o plebiscitu, ko se je na veliko razpravljalo o tem, kakšna večina je na plebiscitu potrebna, da bi plebiscit bil veljaven. Vprašanje je bilo enostavno. Tako imenovane takrat Demosove stranke so se zavzemale za to, da bi odločala večina tistih, ki bi prišli na volišča. Poenostavljeno, če bi prišli na volišča samo trije državljani, dva bi bila za samostojnost, eden proti bi to veljalo kot merodajna odločitev. Jaz sem bil na čelu tistih, ko sem vodil ta pogajanja, da rabimo mi kvalificirano večino, se pravi večino vseh volilnih upravičencev. Med temi so bili takrat tui tistih 25.000, ki so bili kasneje izbrisani, ker so bili takrat vpisani v volilne imenike v Sloveniji. In v imenu te razlike se je potem utemeljevalo to, kar se je pozneje zgodilo s tem izbrisom. Hočem povedati, nič kar naredi človek v življenju enkrat dobrega, ne more biti odkupnina za tisto, kar naredi po tem slabega. In zdaj sem slišal v zvezi s spomenikom, komisija naj bi končala z delom in izbrala spomenik, ki naj bi bil namenjen obeležitvi dneva, ko je bila razglašena slovenska samostojnost, da naj bi bil označen s svetlečimi telesi na tleh tega trga. In komentar nekoga od teh ljudi je bil, da je nemogoče pristat na spomenik, na katerega bi pljuvali ljudje. Moj komentar na to bi bil, olikani ljudje ne pljuvajo po tleh, patrioti ne pljuvajo na spomenike, odžagajo pa jih lahko in rišejo kljukaste križe. Sem hudoben, vem, ampak treba se je tem stvarem začeti upirat. To so stvari, ki krhajo to skupnost. Govori se veliko o tem, da smo Slovenci, kadar smo enotni nepremagljivi in tako naprej …V resnici – enotni smo bili Slovenci leta 1990 in 1991, bili smo kot narod bolj enotni kot je bila slovenska politika, o tem se ne govori. Ampak, ta enotnost se je hitro porušila. Lahko se tudi začne čisto argumentirano razpravljati, kako se je porušila, zakaj se je porušila, kdo so bili tisti, ki so bili nosilci te rušitve. Spet sva na začetku in tu bi lahko tudi končala…Če nočemo, da se to vleče še naprej, je treba na teh volitvah povedati: To ni naša politika, tega ne sprejemamo. Hočemo, da se nadaljuje politika, ki je bila zastavljena v teh štirih letih, kot že takratni odgovor tudi na politiko, ki jo je vodila prejšnja vlada.
V analizah mnenja, ki so jih naredili tako tuji kot domač strokovnjaki, Slovenci ostajamo srečni. Brala sem članek, ki predstavlja podatke statističnega urada Slovenije in zaključuje takole nekako: Na lestvici zadovoljstva z življenjem od 1-10 bi izbrali dobro sedmico, kar le za malenkost zaostaja za najzadovoljnejšimi leti do sedaj. Podatki so dostopni od leta 2012 naprej. V zahodni Sloveniji so ljudje srečnejši kot na vzhodnem delu. Več let razlik med spoloma ni bilo, zadnji dve leti pa je zaznati trend večjega zadovoljstva žensk. Zadovoljstvo z medosebnimi odnosi je še višje, 8,6. Resnično nezadovoljnih in nezadovoljnih je bilo vsega dva odstotka ljudi. Nekaj ne gre skupaj – javnomnenjske raziskave, nekateri pravijo, da je vse zanič, da ta vlada dela samo slabo, da je potrebno vse zbrisati in začeti znova in mnenjem ljudi, ki ga je pripravila strokovna institucija?!
Velikokrat so številke tudi sredstvo političnega boja. Na srečo je to raziskava mednarodne institucije, to je treba povedati, da to ni slovenska raziskava javnega mnenja v Sloveniji. Splošna sreča se na individualni ravni posameznikov lahko kaže drugače. Vsak od nas je svoje sreče kovač, bi rekli. Ampak, ta sreča se dogaja v nekem družbenem okolju, nihče ne živi izoliranega življenja. Mislim, da je zadovoljstvo ljudi, če ga primerjamo s nezadovoljstvom, ki nas je pognalo leta 90/91 na plebiscit in v samostojnost pravzaprav neprimerljivo. Razlogi so drugačni. Zakaj smo takrat bili nezadovoljni. Če bi bili takrat zadovoljni z življenjem v Jugoslaviji najbrž ne bi želeli iti na plebiscit in hoteli svoje države. Nihče iz raja ne gre prostovoljno, to sem dostikrat rekel. Ali je iz raja izgnan ali postavljen pred dejstvo, to ni več raj, da je ta raj pekel, potem se seveda odločaš drugače. To ni bil rezultat, da si je politika izmislila, da je fajn biti samostojen, ampak ljudje so bili nezadovoljni, zaskrbljeni, ker niso videli svoje perspektive v takratni državi. Je pa opozicijski politiki težko priznati, da so rezultati te raziskave pravi, ker se zgublja vrsta argumentov. Je pa seveda tudi narobe, da je vladajoča politika in te naše koalicijske stranke, da pravijo, da so zelo zadovoljne, saj to ni le rezultat njihovega dela. To je rezultat tudi veliko tega, kar je v Sloveniji opravila civilna družba. In če pogledate, v kaj se je usmeril človek, ki vodi največjo opozicijsko stranko v teh svojih predlogih… Ena ključnih stvari je, da bo nehal financirati te inštitucije civilne družbe, kajti civilna družba je vez med politiko ter posameznikom, med civilnim življenjem. In to ima v Sloveniji veliko tradicijo. Brez civilne družbe takrat seveda tudi plebiscit ne bi uspel. In če pogledate naprej, kašni so predlogi, ki jih bo tako kot pravijo v teh dveh ključnih opozicijskih strankah naredili tako, ko bodo prevzeli oblast, to je vrsta ukrepov – prej si omenila ustavo in drugo republiko – s temi vrsto t.i. malih ukrepov, ukrepov, ki jih narekuje zdrava pamet, hočejo prikriti, da gre za spremembo družbenega dogovora, za spremembo ustave. To je njegov cilj. In v tej spremembi ustave je ključna točka pravosodje kot tretje neodvisne veje oblasti. Ves čas je postavljal mine pravosodju, izmikal se je pozivom na sodišče, poštni predali so bili premajhni … vključno, in to je v Sloveniji umetnost – biti dober odvetnik, da se je zadeva zavlačevala in pripeljala do zastaranja. In potem se v velikih aferah, kot so afera z orožjem, ki je po moje mati vseh afer na slovenskem, afera Patria in tako naprej, tudi afera Trenta … ko stvari zastarajo oni rečejo, da je nedolžen, ker mu krivda ni bila dokazana. Je res. Ampak tudi nedolžnost mu ni bila dokazana. Človek, ki hoče dokazati nedolžnost gre na sodišče in reče, če mi dokažejo, potem sem kriv. O ljubljanskem županu lahko imamo različna mnenje, on hodi na sodišče, zakaj pa sodišče vleče neko zadevo 15 let, to je pa seveda neko drugo vprašanje. V skupnosti se takšne stvari ne morejo dogajati. Če pogledamo živalski svet, tam, tisti, ki so moteči v krdelu, ga pač krdelo izloči. Jaz nisem zato, da bi mi ljudi izločali, ampak moramo ločiti, komu damo vero in komu ne damo vere, ko se hoče postaviti v položaj, da skrbi za naše duše.
V nadaljevanju pogovora je predsednik Kučan odgovarjal na vprašanja prisotnih …
Spoštovane, spoštovani.
Volitve so v nedeljo 22. marca. Udeležite se jih.
Predčasno je možno voliti že v torek, 17. marca, v sredo, 18. marca in v četrtek 19. marca. Poglejte, kje je v vašem kraju volišče za predčasno glasovanje, navadno je to na sedežu upravne enote. Kdor ne more glasovati tako, obstajajo drugi načini. Vse lahko preverite, če vpišete v brskalnik besede drugi načini glasovanja.
Slovenke ter Slovenci smo v večstoletnem boju za narodno osvoboditev izoblikovali svojo samobitnost in uveljavili svojo državnost. Naša Slovenija je mlada država. Zanjo so se borili, dali življenja. Zanjo se borimo tudi danes!
Zgodovina je učiteljica življenja. Volitve pa so praznik demokracije. Udeležimo se jih! Odločamo mi, ljudstvo, s tem, ko oddamo svoj glas, pa tudi s tem, če se volitev ne udeležimo!
Prihodnost domovine je tudi naša odgovornost!



