»NEKAJ GNILEGA JE V TEJ DEŽELI NAŠI«
Ja, če to prevedem v naš besednjak – nekaj gnilega je trditev, da je služenje in pokorščina zavojevalskemu okupatorju vrlina, upor in pregon tega okupatorja pa zgodovinska zmota in napaka. Vse to nam servirajo v bitki kot pravo razlago pretekle zgodovine. Aleš HOJS, odstopljeni minister je z izjavo o dražgoški maškarad »zašpilil« vse grdobije predhodnikov.
Triumvirat voditeljev propagandne Nove 24 – TV je nekaj pleteničil o »človekovih pravicah« pokojnega generala Leona RUPNIKA.
Lovski poslanec Žan MAHNIČ pa je naznanil vesoljni Sloveniji, da bo njegova stranka ustanovila neko novo, obče slovensko VARDO.
Spoštovani gospodje to so resne stvari. In jaz si štejem v dolžnost, da o teh besedah ali sodbah razmišljam in povem svoje mišljenje. Še prej pa želim slišati imenovane gospode, kako lahko obrazložijo svoje trditve, nam preprostim ljudem, ki cenimo kulturo dialoga, etiko in pieteto žrtev – vseh?
Gospod HOJS. Vi ste izobražen človek, bili ste minister vlade RS, dvakrat. Povejte mi, kje ste videli maškarado v katerikoli slovesnosti, ki je potekala v Dražgošah? Morda so maškare krenile na pod v Polhograjskih Dolomitih in se peš v nočnem pohodu prebile v Dražgoše?, Ali maškare, one iz Bohinja in čez Jelovico, do Bičkove skale, kjer je peščica borcev Cankarjevega bataljona držala v šahu stotnijo nemške vojske. Za vas je morda maškarada celotna slovesnost, s kulturnim programom vred. In, če prištejemo sem še uniformirane »partizane«, je maškarada popolna – če vidimo maškarado v vsakem odporu. Gospod HOJS, morda pa štejete za maškarado celotno dražgoško bitko 1942? Kdo bi vedel? Enota partizanov je z dežja pod kap iz Dolomitov prišla v Dražgoše. V Dolomitih so je preganjali Italijani, tu pa so padli v nemško žrelo. Vaši ideologi trdijo, da so bile Dražgoše že v naprej »žrtvovane«, da bi dokazali odpor, da tudi v teh krajih teče kri in bi partizansko gibanje prišlo na zemljevid uporne Evrope. Če se ubadate s temi grozovitimi nesmisli, povejte resnico še o drugi strani. Nemški okupator je prišel v Slovenijo z namenom, da izniči ves slovenski narod, ne le eno vas tam pod Jelovico. Slovenski partizanski fantje in možje so prišli k svojim v slovensko vas, da bi si odpočili, se preoblekli in nahranili. Pravijo, na Jelovico naj bi ši. Zakaj pa? Slovenski upornik ne bi smel v svojo vas, k svojim ljudem? Spodaj v Železnike so pred tem vdrli Nemci. Za svoje debele riti so našli toplo zavetje v domačih hišah. Le svoje okrvavljene škornje so obrisali v predpražnike preplašenih domačinov. Oni pa so lahko na toplem, kaj? Sramotno in nizkotno razmišljanje – Kaj bomo res večnih hlapci?
In glej ga zlomka partizanskega tam v Dražgošah. Spomnili so se, da bi odposlance vaščanov poslali v postojanko k Nemcem, da bi jih obvestili o »razbojniških gošarjih« (prosto po župniku iz Ihana), ki so se naselili v vasi. Znak medsebojnega nenapadanja, ki pa se ga oholi Nemci niso držali. Vse ostalo o dvodnevni bitki je znano.
Vi gospod Hojs ste bili minister za obrambo v vladi RS. Jaz pa navaden borec IX. korpusa NOB. Vi ste imeli ustrezno izobrazbo za ministra. Jaz sem imel le 5 razredov osnove šole v italijanskem jeziku. Vas nikoli noben sovražnik, tujec ali domačin ni prisilil, da bi vzel puško in se branil, sebe, družino in domovino. Mojega očeta in brate, mene, še otroka, so tuji vojaki preganjali celotno II. svetovno vojno. V zimi 1944/45 je podivjana SS soldateska, okrepljena s Kvizlingi tedanje Evrope, vdrla v naš dom, nas nagnala v neznano in jaz, komaj 15 letni fantič, sem se temu uprl ter jo ucvrl k starejšim bratom v partizane. Verjemite mi gospod Hojs, to ni bila nobena maškarada, bil je hudičev boj , boj za življenje. Vi ste ta »boj« igrali le na zemljevidih in drugih papirjih, na toplem in varnem. Jaz pa v Trnovskem gozdu z angleško puško čez ramo, odejo v nahrbtniku in prazno porcijo za pasom. In sedaj vi spoštovani gospod, moje spomine, moje srčne poklone padlim in izraze spoštovanja vsem žrtvam imenujete MAŠKARADA. Kdo vam je dal to pravico?
Jaz pa lahko v Rovtah in Šentjoštu mirno gledam razkazovanje onih, ki so v zimi 1944/45 pomagali ostankom SS enotam požigati hiše in preganjati starčke, ženske in otroke v mojem rojstnem kraju. Ves ta konglomerat je vodil Odilo Globočnik, SS general slovenskega rodu. Ljubljanske domobrance pa sin generala Rupnika. In to ni bila nobena maškarada, verjemite mi, gospod HOJS ? In če vi lahko žalite moja čustva, bom še jaz zapisal, da je sedanje razkazovanje domobranstva prava sramota za demokratično Slovenijo. In , skladno z Nurnberškimi predpisi, tudi prepovedano. Mene so učili odporništva proti krivicam. Če so vas učili pokorščine in ste to pokorščino kot minister prenesli med vojake in policiste, boste odgovarjali pred zgodovino. Kajti, če vidite maškarado v spominskih partizanskih slovesnostih, ne samo v Dražgošah, potem vam je odporništvo španska vas. Hvala.
Gospod Boris TOMAŽIČ. Poslušal sem vas v eni nedavni oddaji v vaši TV. Bili ste trije gospodje, eden starejši, ki se menda piše Biščak, drugi debelolični mladenič, katerega imena ne vem, je pa vedno nervozno čakal, da je prišel do besede in je potem potrdil že izrečeno. Mož’vali ste o razveljavitvi razveljavljene sodbe zoper pokojnega generala Leona RUPNIKA iz leta 1946. Pri tem ste se sklicevali na RUPNIKOVE človekove pravice, ki naj bi mu bile kršene s sojenjem leta 1946.
Ja, kaj pa drugega, saj je bil obsojen na smrt in sodba je bila tudi izvršena. S smrtjo pa so človeku izničene vse njegove pravice, tudi najpomembnejša,
pravica do življenja. O sodbi iz leta 1946 in o drugih kasnejših kolobocijah za rehabilitacijo vojnega hudodelca RUPNIKA ne bi razpravljal.
Sodba Ustavnega sodišča je dokončna in general Rupnik je bil spoznan za krivega vseh hudodelstev, ki so mu bila očitana s sodbo iz leta 1946. Pika. Amen.
Vam, gospod Boris, ki se sklicujete na Rupnikove človekove pravice, pa moram povedati, da general Rupnik leta 1946 ni bil obsojen po kakšnih »komunaizarskih« zakonih, ali zakonih, ki bi jih »vkup sklamfali« razbojniški gošarji (beri partizani), kakor bi kdo sodil vašo razlago, temveč po še veljavnih zakonih njegovih nekdanjih gospodarjev Kraljevine Jugoslavije, podprtimi s sodbami v Nurenbergu. To kaže na dobro mero previdnosti, predno vzamete v bran kakšnega vojnega hudodelca.
Pozabil ste, gospod Boris, da so zahodne velesile leta 1915 pod mizo zabarantale tretjino slovenstva. Mene še ne rojenega otroka, moje sorodnike, moje drage Primorce so z Rapalsko mejo izročili Italiji. In Rupnik je z bunkerji in drugimi utrdbami od Triglava do Prezida zapečatil to prodajo in krivično Rapalsko mejo. Zapečatil, tisto kar je njegova država – Kraljevina Jugoslavija prodala kakor vrečo krompirja tuji državi Kraljevini Italiji.. Le partizani od leta 1941 do 1945 so spremenili to razmerje moči. Rapalska meja je padla 8. septembra 1943, Primorska s Trstom in Gorico je bila osvobojena maja 1945. Primorski domoljubi smo slavili zmago in osvoboditev naša zemlje in vrnitev k matični domovini. Maja 1945 sem v Trstu odložil partizansko puško v skladišče in se vrnil v civilno življenje. Danes mi je 97 let. Če ne bi bilo partizanstva in bi obveljale Rupnikove betonske pošasti od Triglava do Prezida, si midva danes ne bi dopisovala v Slovenščini. Če bi bila sploh še živa? In to je po tedanjih predpisih zadostovalo (tudi če drugih zločinov ne bi bilo) za obsodbo Rupnika, taka kakor je pač bila – za veleizdajo. Američani so v tistih časih z eno bombo na Hirošimo, brez sodbe, ubili več kakor 100.000 civilistov in nihče ni varoval njihovih človekovih pravic? Taki so bili časi in današnje sodbe takratnih dejanj nimajo veljave, če teh razlik ne upoštevajo. Vi, gospod Boris, pa ste si vzeli pravico ločevati laži od resnice. Kar počez,m tako čez palec ? Ali se zavedate svoje odgovornosti, ko nekomu obesite laž in potem to laž primerjate z vašo resnico? »CHI SONO IO……. Kdo sem jaz, da bi sodil kogarkoli…« je dejal papež Frančišek. Razmislite. Moje pisanje vzemite dobrohotno.
Pa zdrav ostanite, gospod Boris.
Spoštovani poslanec in lovec, gospod Mahnič. Resnično mislim, da je tisto vaše naznanilo o ustanovitvi neke enote za nadzor migracije, bolj lovska zadeva, kakor poslanska pobuda? Ali se motim? Kajti migracijski tokovi v svetu so preresna stvar, da bi jo prepustili lovstvu. Ne zamerite. Jaz imam zelo naklonjen odnos do lovcev, upoštevam pa realnost, ki nas uči: »Lovec je oborožena oseba, ki skozi gozd zahaja v gostilno«. Ampak tega ne gre posploševati. Kaj ne, gospod Žan! Zato vam predlagam v razmislek. Državni zbor s svojo vlado naj ustvari pogoje, da bo naša policija kos vsem izzivom. Profesionalno, zakonito in s pravo mero etike. Verjemite mi, dovolj sem star in tudi nekaj izkušenj imam, da lahko trdim: ne potrebujemo nobenih posebnih enot, nobena »Varda« nam ni potrebna, nobenih izrednih razmer in nobenih »Šutarjevih« zakonov ne želimo. Le politika naj da mir policiji. Dajte ji karierne strokovnjake v vodstva, razni »pomočniki komandirja« pa naj opravljajo svojo dolžnost na policijskih postajah. Tudi izučeni kuharji, ne verjamem, da so primerni za ministre?
Lepa doživetja v lovišču vam privoščim. Z legalizacijo nezakonitih milic, polvojaških enot in drugih ustanov državne prisile, naj se ukvarjajo strokovnjaki.
Hvala.
Andrej Bolčina, Ljubljana
09. 2. 2026



