Marijan Križman, predsednik ZZB NOB Slovenije v Vojniku, 17. junija 2022
Tovarišice in tovariši, spoštovani prisotni.
S svojo prisotnostjo želim izraziti spoštovanje do 92 ubitih varovancev Hiralnice Vojnik, zahvaljujem se tudi dipl. ing. Marku Zdovcu, ki je 15 let zbiral zgodovinske podatke, ki avtentično pričajo o gnusnem umoru varovancev omenjene ustanove. In, če je zgodovina učiteljica življenja, je nikoli ne smemo pozabiti, sicer se nam lahko ponovi, ker nekateri mešajo in namerno zavajajo javnost o osvoboditeljih, agresorju in domačih izdajalcih, bom dogodek ali bolje rečeno morijo, ki se je zgodila tu v Vojniku osvetlil in ponovno spomnil nas vse, kdo je bil okupator v Sloveniji in kdo se je boril za svobodo, socialno pravičnost, enakopravnost in človeka dostojno življenje.
Vojna na naših tleh se je začela na velikonočno jutro 6. aprila 1941. Že 11. aprila 1941 je Vojnik zasedla Nemška vojska in oblast je prevzel okupator. Prepovedali so slovenski jezik in zažigali slovenske knjige. V šolah, uradih in cerkvah pa se je smelo govoriti samo še nemško. V vojniškem trgu so izginili slovenski napisi, odstranjeni in uničeni so bili slovenski simboli. Na Hitlerjev rojstni dan 20. aprila 1941 so se v Vojniku vršile množične aretacije zavednih Vojničanov in slovenske inteligence. Mnoge so zaprli v celjske zapore. Vojniške duhovnike in kaplane pa so izgnali na Hrvaško.
Mnogi zavedni Vojničani so bili kasneje poslani v koncentracijska taborišča in premnogi so bili mučeni in ustreljeni v zaporih in po moriščih širom naše države. Med hujše vojne zločine okupatorja na naših tleh pa sodijo usmrtitve duševno bolnih, onemoglih in ostarelih ljudi. 9. junija 1941 so namreč Nemci iz vojniške banovinske hiralnice odpeljali 92. oskrbovancev, ki so jih kasneje kruto usmrtili v plinskih celicah na gradu Hartheim v mestu Alkoven pri Linzu v Avstriji. Bili so žrtve SS- ovcev, nemških zdravnikov, nacističnega režima iz zloglasnega evtanazijskega programa T4. Oskrbovanci so bili iz Vojnika v Avstrijo odpeljani z tremi avtobusi. Pri tem pa so odvažali tudi oskrbovance iz drugih sestrskih ustanov in sicer iz Medloga pri Celju, Slovenskih Konjic, Muretincev pri Ptuju in Maribora. Med odpeljanimi oskrbovanci iz Vojnika je bilo 50 oseb ženskega spola in 42 oseb moškega spola. Najstarejša oseba ženskega spola je bila stara 78 let, najmlajša pa 12 let. Najstarejša oseba moškega spola je bila stara 81 let, najmlajša pa 11 let. Med žrtvami je bilo 8 mladoletnih oseb. Dne 10. junija 2016 je bila v bolnišnični kapeli postavljena tabla z napisi 92. imen in priimki odpeljanih oskrbovancev. Tablo je postavila Psihiatrična bolnišnica Vojnik, Občina Vojnik in Združenje borcev za vrednote NOB Vojnik-Dobrna-KO Vojnik. Blagoslovila pa sta jo domači župnik gospod Anton Perger in gospod dekan Alojz Vicman iz Nove cerkve.
Kaj pa danes, kako gledamo na take in podobne gnusne dogodke druge svetovne vojne na slovenskem? Nekateri zelo brezbrižno saj krivdo za vse, kar se je zgodilo med vojno valijo na partizane, komunizem, osvobodilno fronto in sodelavcev odporništva. Krivijo partizane za morijo v Dražgošah, češ, če partizani ne bi napadali Nemcev, ne bi bilo povračilnih ukrepov, požganih vasi, odpeljanih v taborišča smrti, postreljenih talcev in še česa. Kaj pa na primer vas Lidice na Češkem, kjer je nemški okupator vas junija 1942 požgal in popolnoma porušil. To dejanje je bilo maščevanje za v atentatu ubitim prorektorjem Češko- Moravske Reihardom Heydrichom. Vse moške v starosti nad 16 let so postrelili, ženske in otroke pa odpeljali v taborišča. Prorektor je veljal za krvoloka, ki je ljudi mučil na strahotne načine in tako iz njih iztisnil velikokrat tisto kar je želel sam slišati. Bi tamkajšnji ljudje morali mirno gledati kako jih koljejo in terorizirajo. Ne, uprli so se. Maščevanje je bilo strahovito, pobili so 173 moških, izgnali 198 žensk in 98 otrok. Večina jih je bila umorjena v koncentracijskem taborišču. Kaj pa vas Lipa na Hrvaškem, kjer so Nemci s povračilnimi ukrepi na posebej krut način ubili 269 vaščanov, med njimi kar 92 otrok. Najmlajša žrtev tragedije je bila šestmesečna dojenčica. In ni bilo dovolj, zločinci so do temeljev požgali celotno vas z vsemi 87 domačini in gospodarskimi poslopji. Tudi naši predniki so se uprli, pa ne samo štirim okupatorjem: Nemcem, Italijanom, Madžarom in Hrvatom, pač pa tudi domačim izdajalcem.
Danes nekatere moti rdeča zvezda, simbol miru, svobode, uporništva in naših partizanov. Radi bi jo prepovedali, izbrisali iz našega spomina- in ukinili. Po sodni poti bi prepovedali tudi ZZB NOB Slovenije, ker ohranjamo spomin na narodnoosvobodilni boj, ker se upiramo politikantom in novodobnim revizionistom. Taki nam v imenu umišljene sprave želijo kratiti pravico do spoštljivega spomina na tigrovce, žrtve fašističnega in nacističnega nasilja, padle borce in aktiviste, na junake narodnoosvobodilnega gibanja- na vse brez katerih danes v slovenski Istri, na Štajerskem in Prekmurju ne bi več govorili slovensko. In tudi Primorska ne bi bila del sedanje slovenske države z dostopom do morja. Brez slovenskega partizanskega gibanja slovenska skupnost v Avstriji ne bi imela mednarodnopravne zaščite svojega položaja in pravic z Avstrijsko državno pogodbo.
Prav zahvaljujoč OF in partizanskemu gibanju lahko danes glasno in z vso moralno pravico ponovimo »nikoli več«. Povzdignemo glas proti vojnam, nasilju, glas za mir in sožitje, blagor ljudi in narodov, spoštovanje človekovih pravic vseh ljudi in človeško dostojanstvo vseh ne glede na barvo, vero, in politično prepričanje- tudi vseh ljudi, ki bežijo pred brezumnim vojnim nasiljem in rešujejo svoje golo življenje ali iščejo svoj prostor pod soncem za delo in preživetje.
Spoštovani, naj gredo naše mislim k tistim 92 oskrbovancem, ki so jih kruto umorili v plinskih celicah. Bili so človeška bitja, ki bi morali biti deležni posebne pozornosti družbe, pa so bili barbarsko pobiti in kar najbolj zaskrbljuje, da so spiske za likvidacijo pripravili zdravniki s Hipokratovo prisego, ki je za te zločince pomenila le mrtva črka na papirju. Prav zaradi takih nečloveških ravnaj nekaterih zdravnikov tretjega rajha je po vojni bila sprejeta Ženevska deklaracija, ki jo je sprejela Skupščina Svetovnega zdravniškega združenja leta 1948. Govori predvsem o zdravnikovi vdanosti in humanitarnim ciljem medicine. Posebno pomembna je bila v začetnih letih, predvsem zaradi zdravniških zločinov, ki so se nedavno od takrat zgodili v nacistični Nemčiji. Vojniška tragedija in še mnogo drugih so sestavni del zdravniških zločinov zunaj takratne Nemčije, napadalke v drugi svetovni vojni, in na to dejstvo moramo vedno znova opozarjati, da se niko več ne ponovi.
Smrt fašizmu!
