Govor Aljaža Verhovnika, generalnega sekretarja ZZB NOB Slovenije, 22. september 2018

Spoštovani!
Koprivnik je tako kot mnogi kraji po Sloveniji prizorišče, ki nas spominja na težke čase za slovenski narod. Na obdobje, ko se je moral Slovenec upreti krempljem fašizma in nacizma, ki sta prišla v naše kraje z namenom, da uničita korenine slovenstva. To so bili časi, ko je slovenska beseda pomenila obsodbo na smrt, ko so bili narodi kot je naš razčlovečeni in ko je smrt morda predstavljala odrešenje pred zverinskim mučenjem.
Ob vse bolj pogostem sprenevedanju zgodovinske utemeljitve slovenske države, moramo v Zvezi borcev vedno znova ponavljati vsem dobro poznana zgodovinska dejstva. Leta 1941 je prišlo do napada Sil osi na Kraljevino Jugoslavijo. Država je hitro kapitulirala, okupatorji pa so si zasedeno ozemlje razdelili v cone. Cone so prinesle tudi ukrepe potujčevanja Slovencev, poboje zavednih ljudi, mučenja, nasilje. Odgovor na to se je zgodil 27. aprila 1941, ko je bila v Ljubljani ustanovljena Osvobodilna fronta slovenskega naroda. Organizacija naprednih sil, se je kot pluralistična, uprla eni najmočnejših velesil tedanjega sveta. Ni delovala zgolj kot vojska, ampak kot sistem države v državi. Njeno osnovno vodilo so bile temeljne točke OF – z osrednjim namenom osvoboditi slovenski narod izpod krempljev okupatorjev. Žal temu niso sledile vse družbene skupine Slovencev. Zlasti duhovščina je na območju Ljubljanske pokrajine odkrito sodelovala z okupatorji in to z namenom prilastitve oblasti na tem ozemlju, pod protektoratom sprva fašizma, kasneje pa nacizma. Domobranske kvizlinške enote so delovale v sestavu nemških SS enot. Torej so bile del okupacijske vojske.

Za lažje razumevanje dogajanja v Koprivniku mi dovolite, da na kratko orišem dogajanje tistega časa. V začetku novembra 1944 so se začeli Nemci skupaj s kvizlinškimi enotami domobrancev in ustašev, v največji tajnosti pripravljati na vdor v Belo krajino, ki je veljala za srce partizanskega osvobojenega ozemlja. Za ta namen je sovražnik zbral kar 3.000 mož, svoje enote pa skoncentriral v Kočevju in Novem mestu.
Glavnina sovražnih enot je želela partizane presenetiti. Sovražnikova predhodnica se je v noči iz 12. na 13. november 1944 iz Kočevja preko Koprivnika pretihotapila do Črnomlja, kamor je sovražnik zjutraj tudi vdrl. Ker pa so partizanske enote napadle sovražnikovo glavnino pri Koprivniku, je moral ta takoj zapustiti Črnomelj. Partizanom je še pred tem uspelo evakuirati partizanske ustanove, toda domobranci so po Črnomlju ropali, pobijali ljudi, požigali slovenske domove, med njimi tudi šolo.
Kruta usoda je hotela, da je v teh borbah s sovražnikom padel tudi komandant Levstikove brigade Jože Mirtič – Zidar. Umrl je v strašnih mukah in po mučenju domobrancev. Leta 1953 je bil proglašen za narodnega heroja.
Skupna operacija Nemcev, domobrancev in ustašev je bila načrtovana pod geslom »Snežni metež«. Namen je bil s področja Novega mesta, Kočevja in Bele Krajine pritegniti pozornost partizanov, nato pa to pozornost izkoristiti za uničenje Glavnega štaba Osvobodilne fronte na osvobojenem ozemlju.

Na podlagi ukaza štaba, je Levstikova brigada skupaj z jurišnim bataljonom 18. divizije krenila v boj. Prišli so sovražniku za hrbet, zato se je ta obrnil proti Kočevju. Borci Levstikove brigade so zasedli dobre položaje. Odprli so ogenj, v boju pa so bili zelo uspešni. Med domobranci je nastala popolna zmeda, saj so se razbežali na vse strani. Borba je trajala več ur. Sovražnik je utrpel čez 100 mrtvih, partizanska stran pa je imela 11 mrtvih, 17 ranjenih in 10 pogrešanih.
Ob vsesplošni zmedi in poskusih bežanja domobrancev v Kočevje, velja omeniti še zmotno medsebojno obstreljevanje domobranskih enot. Do tega pa je prišlo tudi zato, ker so bili nekateri domobranski vojaki oblečeni v partizanske uniforme. Vendar hinavska ukana jim je zadala hud udarec iz njihove lastne strani.
Štab je ocenil, da je bila bojna akcija partizanov povsem uspešna, saj so naši borci kljub nadčloveškim naporom zasedli strateško pomembne položaje pravočasno in tako, da jih sovražnik ni opazil. V boju se je odlikovala medsebojna povezanost enot in kljub dvakratni številčni premoči sovražnika, je bil ta pred partizani popolnoma nemočen.
Po nizanju teh zgodovinskih dejstev se sprašujem, zakaj se danes partizani in njihovi svojci počutijo kot največji izdajalci slovenske družbe. Kot da bi bili oni tisti, ki so napadli svoj lasten narod. Kot, da nas ne bi napadli okupatorji in kot da se Osvobodilna fronta ne bi ustanovila kot odgovor na okupatorjevo nasilje in namero po izbrisu slovenskega naroda. In tisti, ki so okupatorju mahali z rožicami, so danes naši heroji. Preprosto rečeno – narobe svet.

Zveza borcev se vse od osamosvojitve Slovenije dalje sooča z zgodovinsko neutemeljenimi in žaljivimi napadi na organizacijo in njene člane ter tudi vrednote, katere zastopamo v širši družbi. Za t.i. iskalce nove resnice bi lahko rekli, da se je štetje časa za njih začelo kar leta 1991. Da je situacija z javnim vrednotenjem NOB-ja v Sloveniji še bolj žalostna, smo v Zvezi borcev zadnje čase priča vse bolj agresivnim skrunitvam spomenikov in znamenj iz obdobja NOB, širjenja sovražnega govora in celo potrojevanja strankarskih paravojaških milic.
V takšnih okoliščinah borčevska organizacija praznuje 70 let prehojene poti. Izpostavimo lahko pomembne dosežke in ocenimo, da je bila Zveza borcev vključena v vse odločilne procese konstituiranja in razvoja slovenske države. Začenši z osvobajanjem domovine 1941-1945, z uporom Stalinu leta 1948, s pobudo za ustanovitev Teritorialne obrambe leta 1968 ter z aktivno podporo osamosvojitvenim procesom Slovenije. V zadnjem obdobju pa je Zveza borcev državotvorno podprla tudi vstop Slovenije v Evropsko unijo.
Preteklo delo Zveze borcev ni bilo enostavno. Ta organizacija je nastala v sistemu, ki jo je tako rekoč ustvaril. Ob družbeno-političnih spremembah leta 1991, pa je naša organizacija pod nenehnim pritiskom in grožnjami po uničenju. Vendar naše delo je častno in ponosni smo na doprinos borcev, ki so leta 1948 ustanovili to organizacijo. Zato ne bomo klonili. To nam dokazujejo zgodovinska dejstva, kako se je morala Zveza borcev vseskozi prilagajati aktualnim razmeram in celo še več, Zveza borcev je bila tista, ki je aktivno kreirala politični vsakdanjik ter se zavzemala za družbeno blaginjo.

Kakšna naj bo današnja vloga Zveze borcev? Smo ena največjih organizacij civilne družbe v Sloveniji, ki šteje preko štirideset tisoč članov. Smo organizacija, ki predstavljamo moralno avtoriteto, po kateri bi se družba naj zgledovala in kreirala vsakdanje vrednote. Iz tega sledi, da je poslanstvo Zveze borcev, zlasti na podlagi izkušenj iz preteklosti, zelo pomembno za kreiranje prihodnosti. V ospredje prihajajo mlajše generacije, ki v Zvezo borcev vnašajo moderne oblike dela, s tem pa organizacijo prilagajajo trenutnim družbenim razmeram. Velika organizacija smo, zato gre to nekoliko počasneje. Vendar napredek se kaže in gre v smeri, da bo postala Zveza borcev ena vodilnih moralno-političnih avtoritet naše družbe. To je naš cilj!
V prvi meri ostaja naše poslanstvo negovati spomin in tradicijo na narodnoosvobodilni boj. Skrbeti za borce, ki so še med nami in poskrbeti, da njihovo delo ne bo nikoli pozabljeno. Gledano širše, pa je naše poslanstvo skrb za razvoj blaginje naše domovine. Prepričan sem, da lahko Zveza borcev v prihodnjem obdobju ponudi program za boljši jutri. Zato bodimo aktivni člen te družbe in ne dovolimo, da nam uničilo delo naših borcev!
Ob tem pa nikoli ne pozabimo, da so partizani osvobodili domovino!