KoDVOS nadaljuje s spletnimi srečanji »Kako zagotoviti človeka vredno življenje ter socialno in pravično Slovenijo«
Skupina za informiranje pri Koordinaciji domoljubnih in veteranskih organizacij Slovenije (KoDVOS) je 2. marca 2021 izvedla drugo spletno srečanje z naslovom COVID-19. Spletno srečanje (okroglo mizo) je odprl dr. Tomaž Čas, moderiral Božidar Truden, uvodne referate pa so podali dr. Nataša Pirc Musar, mag. Marta Kos in dr. Dušan Keber.
Nekdanji minister za zdravje Dušan Keber je spregovoril o zmotni razlagi o širjenju koronavirusa in njenih posledicah. Še eno leto po začetku epidemije korona virusa svetovna zdravstvena organizacija (WHO) in agencije za javno zdravje drugih držav, vključno s slovenskim NIJZ, razlagajo okužbo s koronavirusom kot kapljični prenos, to je kot okužbo z večjimi kapljicami sline ali sluzi, ki priletijo kot projektili iz ust ali nosu okužene osebe neposredno na sluznico ust, nosu ali oči druge osebe.
Ta pogled je po mnenju naraščajočega števila strokovnjakov in najuglednejših znanstvenih revij napačen ali vsaj nezadosten. Nova razlaga trdi, da se koronavirus SARS-CoV-2 prenaša pretežno po zraku – s pomočjo aerosola, izdihanih kapljic, ki so dovolj majhne, da lahko lebdijo v zraku več ur. Na tej spremenjeni razlagi prenosa okužbe temeljijo tudi nova, spremenjena navodila za preprečevanje okužbe. Posamezniki in zdravstvena oblast bi morali bistveno večjo pozornost nameniti maskam, ki zadržujejo aerosol, in ukrepom za izboljšanje prezračevanja. Navodilo v enem stavku za vsakega posameznika in za vse okoliščine bi se moralo glasiti: izogibajte se vdihavanju zraka, ki ga je izdihala druga oseba.
Predstavil je eksperimentalne, epidemiološke in klinične dokaze o ključni vlogi aerosola pri širjenju bolezni, razkril je neustreznost nekaterih dosedanjih ukrepov in njihovih posledic ter predlagal ukrepe, ki bi jih morali dopolniti oziroma uvesti na novo. Po njegovem mnenju je vztrajanje pri teoriji o kapljičnem prenosu virusa povzročilo “množične smrti in strahovito materialno škodo”.
Nekdanja veleposlanica Marta Kos je spregovorila o komuniciranje slovenske vlade v času korona krize, ki je bila po njenih besedah v prvem valu enotna in učinkovita, v drugem pa je neustrezno komuniciranje tudi eden od razlogov, da ukrepi niso delovali, kot bi lahko.
Vladno komuniciranje opravlja tri temeljne funkcije:
1. informiranje državljanov,
2. zagovarjanje vladnih politik in reform ter prepričevanje državljanov o njih,
3. angažiranje državljanov.
Vsak dobro zasnovan vladni komunikacijski program mora zgraditi široko podporo in legitimnost komuniciranih sporočil in vladnih odločitev, hkrati se mora odzivati na potrebe državljanov. Dobro vladno komuniciranje krepi zaupanje državljanov v vlado kot tudi mednarodni ugled države.
Teorija je zelo enostavna, naloge tudi. A kljub temu je komuniciranje slovenske vlade v času korona krize po njenem mnenju eden glavnih razlogov, zakaj ukrepi za obvladovanje virusa covid-19 ne delujejo in zakaj imamo, v primerjavi z drugimi državami, nadpovprečno visoko število umrlih. Vlada je s konstantnim nezaupanjem do državljanov ter nespoštljivim in poniževalnim načinom komuniciranja povzročila, da prebivalci vladi vedno manj zaupajo. O tem zgovorno priča zadnji Evrobarometer, rezultate katerega so objavili novembra 2020: zaupanje v slovensko vlado je padlo na le 25 %, kar je 6 % manj kot jeseni 2019. Zaupanje v slovenski državni zbor je še manjše – zgolj 22 %. Slabši od Slovenije sta le Bolgarija in Hrvaška.
Druga velika napaka, ki jo je vlada storila na področju komunikacij, je stalna gonja proti medijem, zlasti tistim, ki o vladi poročajo tudi kritično. Vlada pozablja, da kjer ni svobodnih medijev, ni demokratične družbe. Pozablja tudi, da mediji opravljajo vlogo posrednika med vlado in državljani, saj ima vlada omejene možnosti neposrednega komuniciranja z njimi. Namesto, da bi vlada v času korona krize gradila na zaupanju med vlado, prebivalci in mediji, je delala prav nasprotno: s stalnim kritiziranjem njej »nepravih« medijev to zaupanje vedno znova ruši. Vlada je zato glavni krivec za spiralo izjemnega nezaupanja na vseh ravneh, ki ga trenutno doživljamo v Sloveniji.
Neprimerno komuniciranje vlade in njenih najvišjih predstavnikov kot tudi napadanje zdaj tudi že tujih medijev ima žal še eno hudo posledico: zmanjševanje ugleda Slovenije v tujini. Ugled je pomembno orodje zunanje politike in hkrati rezultat njenega dela. A trenutno ugled naše države rušijo prav tisti, ki bi morali zanj najbolj skrbeti, slovenski politiki. Mnenja je, da nekateri politiki, še posebej predsednik vlade, s svojim ravnanjem delujejo v nasprotju z Deklaracijo o zunanji politiki Republike Slovenije, ki jo je Državni zbor sprejel leta 2015. V njej namreč piše, da so za izvajanje deklaracije ključni elementi: »…krepitev kulture zunanje politike, državniško usmerjena zunanja politika… in …enotno zastopanje nacionalnega interesa pri nastopu nosilcev državnih funkcij…« Številni politiki kulture zunanje politike ne krepijo, ampak uničujejo.
Nekdanja informacijska pooblaščenka Nataša Musar Pirc je problematizirala pravico do zasebnosti v Sloveniji v času COVID-19. V času aktualne vlade jo skrbi »neznosna erozija prava« in lahkotnost sprejemanja ukrepov brez razmisleka. Najbolj jo jezi »pravo huliganstvo«, saj vlada sprejema predpise, za katere je že vnaprej jasno, da so protiustavni.
V prvem valu epidemije junija 2020 je v javnosti vzniknila razprava o posebni aplikaciji, ki bi omogočala sledenje okuženim z virusom COVID-19. Vlada je namreč takrat že drugič v predlog zakona o interventnih ukrepih za pripravo na drugi val COVID-19 zapisala določbe, ki bi bile pravni temelj za uporabo aplikacije, ki bi bila obvezna za okužene in posameznike, ki so prejeli odločno o karanteni. A vlada pred pripravo zakonskih določb ni vprašala za mnenje informacijskega pooblaščenca. Težko je razumeti, zakaj se vlada aplikacije ni lotila tako, da bi pred samo uvedbo in pisanjem pravne podlage zanjo za nasvet vprašala stroko, predvsem informacijskega pooblaščenca. Ali ni ravno transparentnost tista, ki lahko zagotovi manj slabe volje med ljudmi? S preglednim uvajanjem aplikacije bi nedvomno vlada lahko dosegla tudi to, da bi ljudje aplikaciji in vladi bolj zaupali in posledično bi, to res iskreno verjame, več ljudi to aplikacijo prostovoljno naložilo. Ključen element uspeha je med drugim tudi ta, da bo aplikacija učinkovita, če si jo bo naložilo vsaj 60 % prebivalcev.
Tako kot aprila 2020, ko je vlada želela, sicer pod krinko privolitve, vzpostaviti nadzor nad karantenami in izolacijami posameznikov s pomočjo lokacijskih podatkov, ki jih beležijo operaterji telekomunikacij, se je tudi takrat zdelo, da stroke s področja varstva osebnih podatkov pri pisanju predloga ni bilo poleg.
Zadnja bomba proti človekovi pravici do zasebnosti je padla 10. februarja 2021 z amandmajem SNS-a za zakon o prijavi prebivališča. Vladna koalicija se je očitno odločila, da je čas, da malo bolje spozna prebivalce te naše lepe države. V ta namen predlaga, da se ponovno uvede zbiranje podatkov o našem državljanstvu, narodnosti, zakonskem stanu ter gospodinjstvu, dodatno pa še podatka o našem maternem jeziku in veroizpovedi. Če bo njihov predlog sprejet, kar se utegne zgoditi zelo hitro, bodo namreč vsi ti podatki postali sestavina obrazca za prijavo spremembe stalnega oziroma začasnega prebivališča.
Vse navedeno je povsem nezdružljivo s temeljnimi načeli varstva osebnih podatkov. Eno od poglavitnih načel splošne uredbe o varstvu podatkov je namreč tudi načelo obdelave najmanjše količine podatkov, s katerimi se doseže namen. Najprej mora biti torej določen namen, potem na podlagi navedenega načela določimo podatke, ki se jih lahko zbira.
Posnetek dogodka si lahko ogledate na povezavi: https://kodvos.si/kodvos-drugo-spletno-srecanje-z-naslovom-covid-19/
