Matjaž Han, poslanec Socialnih demokratov, na partizanskem mitingu na Celjski koči, 8. septembra 2017

Spoštovane in spoštovani! Cenjene obiskovalke in obiskovalci!

Hvaležen sem vam, da ste se danes tukaj zbrali v tako velikem številu na tradicionalnem spominskemu obeležju, imenovanem Partizanski miting. Počaščen sem, da so me članice in člani Združenja borcev za vrednote NOB Celje povabili kot govornika, najbolj pa sem vesel, da so danes med nami tudi mladi, pohodniki in planinci iz osnovnih šol.

Pa ne zaradi tega, da kot običajno znamo povedati in pogostokrat tudi pridigati, kako je treba mladim predajati sporočila naše skupne zgodovine. Kako smo mi odrasli edini vpoklicani, da jim povemo, za katere vrednote, pravice in svoboščine so se naši rojaki borili in jih tudi za visoko ceno izborili.

Ne, danes in tudi v prihodnje se bom poskušal vzdržati teh pridig. Naj vam povem zakaj. Kot poslanec sem bil že na mnogokateri proslavi v čast našega narodnoosvobodilnega boja. Rdeča nit teh proslav pa je velikokrat bilo prav to pridiganje, kako smo na eni strani odrasli, ki vemo kaj je prav, na drugi strani pa mladi, ki jim moramo v dolžnosti do naše zgodovine povedati kako naj ti sporočila našega upora prenašajo naprej. In kako, da morajo biti hvaležni vsem, ki so za našo danes samostojno domovino dali svoja življenja.

Vse to je res. Ampak spoštovani, mislim, da ni prav, da te proslave izzvenijo kot učilnice, v katerih potekajo zgodovinske lekcije, kaj morajo vse mladi postoriti, da bodo – tako kot se spodobi – našo dediščino prenašali naprej. Bolj kot to verjamem, da se moramo odrasli zavedati, da so prav mladi, njihova razigranost, neobremenjenost in pogled v prihodnost tisto, kar se moramo mi – tudi zavoljo dogodkov, ki so se zgodili –  od njih naučiti. Jih sicer spodbujati v poznavanju preteklosti, vendar ne na način, da jih bo ta obremenjevala. Jim vzbujala občutek neke pretirane dolžnosti, odgovornosti ali jih delila, kot si to prevečkrat privošči predvsem politika.

Ta prevečkrat pozablja kaj se je dogajalo 70 in več let nazaj. Ko se je nad našim narodom zgrnila najtežja, največja in najusodnejša preizkušnja. Ko je čas na celotnem mednarodnem okolju obstal, ko sta vzplamenela nasilje in teror nepredstavljivih razsežnosti. Zanka nemške okupacije je kmalu po napadu na Jugoslavijo aprila 1941 pričela kosati slovensko ozemlje. Ne ena, kar tri okupacijske sile so vkorakale na našo slovensko zemljo. Nemški okupacijski stroj pa si ni želel samo prisvojiti ozemlja, imel je nalogo izbrisati vse kar je slovenskega  in izpolniti zlovešči ukaz: narediti to deželo spet nemško.

A slovenski narod ni klecnil kljub siloviti okupatorjevi agresiji. Še isti mesec po napadu se je 27. aprila pod okriljem predstavnikov različnih političnih opcij ustanovila Osvobodilna fronta slovenskega naroda. Zaveza upora se je kljub težkim okoliščinam po vsej slovenski zemlji širila z močjo neustavljive sile. Tako so se na celjskem in širše štajerskem območju pričele snovati skupine aktivistov, zavednih Slovenk in Slovencev, ki so pod okriljem t.i. Partizanskega zakona, postajale vse bolj organizirane. Mreža odborov Narodnoosvobodilne fronte se je že v letu 1941 razpredala domala po vsej Štajerski. Čete so bile sprva resda maloštevilne, a postavile so trden temelj, na katerem se je gradil vse bolj organiziran upor proti okupatorju.

Ljudje so vsak po svoji moči borce pomagali oskrbovati s prehrano, sanitetnim materialom, skrbeli so za komunikacijo in za to pogostokrat tvegali in tudi dali svoja življenja.

Včasih po krivici pozabimo omeniti pomen civilistov v narodnoosvobodilnem boju. Tistih, ki morda niso bili v prvih bojnih vrstah, niso nosili orožja, a so kljub temu postavljali ta upor. Uporniške akcije, raznašanje propagandnih materialov, sabotaža sovražnikovih postojank so bile akcije, ki že ob začetku vojne začrtale smer našega upornega duha. Tako ni odveč poudariti, da se je upor slovenskega naroda  zgodil prav zaradi ljudi in kar je še pomembneje od ljudi.

Celje se lahko ponaša z izjemno organizacijo narodnoosvobodilnega boja, ko so bili na tem območju ustanovljeni številni odbori narodnoosvobodilne fronte. V juliju 1941 se je v gozdu na Resevni zbralo 17 borcev, ki je slovesno ustanovilo Celjsko četo. Ta je bila kljub maloštevilnosti velik trn v peti okupatorja, saj je do svojega preranega konca v avgustu izvedla niz diverzantskih akcij in oboroženih napadov na nemške orožniške postaje. Izdaja je celjsko četo malodane izbrisala, a nikoli potepala njenega uporništva. Upor proti okupatorju na Celjskem se je krepil in Pohorska, Savinjska, Šaleška in kar je ostalo borcev Celjske čete so se združile v 1. Štajerski partizanski bataljon, pod poveljstvom Franca Rozmana Staneta.

To dejanje ni imelo samo izjemnega organizacijska naboja za štajersko regijo, na simbolni ravni je nosilo kleno sporočilo o neuklonljivosti štajerskih ljudi, ki so kljub izdajam, terorju in preganjanjem uspeli obdržati in udejaniti namero po osvoboditvi.

Težko je vse dogodke tistih dni zaobjeti v nekaj besedah. Dejstvo pa je, da sta Celjsko in Štajerska vseskozi, kljub neusmiljeni okupatorjevi roki, vse od leta 1941, ko so se formirale prve čete, pa do osvoboditve leta 1944, nista vdala usodi. Prihod XIV. divizije februarja 1944 na Štajersko, ki ga obeležujemo tudi danes, tako ni rezultat enkratnega dejanja, ki je začrtal pot osvoboditvi. Je skupek niza dogodkov, ki so se odvijali v takratnem času in prostoru, ko je bila julija 1943 ustanovljena prva slovenska narodnoosvobodilna divizija. Vse politične, predvsem pa družbene namere: združiti partizanski boj v formacijo, ki bo kos najtežjim preizkušnjam na poti do osvoboditve, je dalo našemu uporu nov zagon. Zgodbe, pričevanja in zagnanost XIV. divizije so naš ponos in hkrati učna ura, ki še dandanes priča o pomenu skupnega in požrtvovalnega boja proti agresiji okupatorja. Pohod XIV. divizije na Štajersko je plemenita zgodba plemenitih ljudi s plemenitimi cilji. Žrtve, ranjeni, stotine kilometrov prehojenih poti, cest, hribov in sotesk ni zlomilo naše – lahko rečemo – hrbtenice narodnoosvobodilnega boja.

Vsi dogodki ob in po tem so odmevali v čast poguma in požrtvovalnosti naših borcev XIV. divizije. Tudi odhod 130 rudarjev Pečovnika v partizane priča o tem. In še marsikaj.

Vsaka ped naše slovenske zemlje je ped priborjena tako s pogumom, solidarnostjo, nadčloveškimi napori, a tudi krvjo, trpljenjem in žalostjo. Spomini naših rojakov, nema pričevanja stotin spomenikov, obeležij, duh dni kot je ta, so prežeti z grenkobo in ponosom. Grenkoba ob vsem kar so morali pretrpeti naši ljudje. In ponos, da se ob vsem, kar so pretrpeli, niso vdali.

S svojimi življenji so branili svojo in tudi našo usodo. Ko sem poprej govoril o mladih in o tem, kako ti ne potrebujejo naših vsakokratnih pridig, kaj je prav in kaj ne, sem želel in želim poudariti, da se premalokrat učimo prav od njih.

Prav je, da povemo, kaj je zgodovina prinesla, kakšni so bili napori naših rojakov, da danes živimo na svoji zemlji. A ne moremo se zgolj prepustiti malodušju ob spominjanju, ne da pogledamo kako lahko take vrednote in sporočila danes pomagajo mladim. Ti imajo svoje probleme in si želijo izboriti svoj prostor pod soncem. Se izobraževati, najti službe, ustvariti pogoje zase in svoje družine.

Solidarnost in boj za skupno dobro, pričevalke katerih so težka vojna leta, lahko bolj kot si mislimo ovrednotimo tudi za danes. Prav pri prihodnosti mladih. Da jih ne obremenjujemo z razlikami in tudi z razkoli. Da del politike neha izrabljati našo zgodovino in omalovaževati narodnoosvobodilni boj za svoje strankarske interese.

In ne morem mimo tega, da danes na tem mestu ne omenim sprave. Menim, da ta beseda – bolj kot kadarkoli prej, več kot 70 let po vojni – ostaja tarča politike, ki želi umetno deliti ljudi na tiste, ki za spravo so in tiste, ki spravo odklanjajo. Čeprav danes ni moj namen komurkoli delati volilne kampanje, pa moram priznati, da so delo in delovanje našega aktualnega predsednika Boruta Pahorja v tem času še toliko bolj pomembna. Ko si želi, da sprava postane temelj dela za prihodnost in ne pojem delitev preteklosti. In ni bil namen Boruta Pahorja deliti ljudi na tiste, ki so ali niso na pravi strani, temveč izpostaviti pomen tega, da se kot narod pomirimo ter stopimo naprej. Cenim ta njegov trud, ki terja zrelost in zmožnost prenesti tudi udarce, z ene ali druge politične strani.

Spoštovani, danes tukaj si želim, da skupaj z mladimi uvidimo, da je naš narodnoosvobodilni boj nekaj, kar ne terja samo naših spominov, temveč motivacije za boljši jutri. Gospodarske napovedi sicer izboljšujejo optimizem med ljudmi, da so težki časi krize za nami. A ne moremo in smemo biti zadovoljni samo s tem, da se prosto prepustimo toku časa, brez da nas lekcije, prav tiste težke, ki jih je preživljal naš narod, ne bodo naučile sila preprostih, a najpomembnejših naukov.

Da lahko samo družno in skupaj, takrat, ko gremo proti istim ciljem, kot narod dosežemo največ!

Za nas, in za naše otroke. Zato pustimo razkole in delitve in zavoljo mladih pokažimo, da smo ponosni na našo zgodovino, na naš narodnoosvobodilni boj. Tako si želim, da bo danes dan, ko gradimo most med preteklostjo in prihodnostjo. Dan, ko se zgodovine ne samo spominjamo, temveč na njenih naukih ustvarjamo boljšo prihodnost.