Brane Virant, član IO ZB NOB Kranj in predsednik KOBZV NOB Kokrica, na partizanskem mitingu na Pangršici, 24. septembra 2016

 

Spoštovane tovarišice, spoštovani tovariši!

V veliko čast mi je , da danes stojim tu pred vami; vami, ki vrednot NOB-ja, kot so domoljubje, svobodomiselnost, protinacifašizem, tovarištvo, enakopravnost, solidarnost, narodovo suverenost, humanost, poštenost niste zamenjali za udobnejši in v tem trenutku čislane “nove vrednote”, kot so pohlep, napuh, škodoželjnost, grabljenje denarja in zavist. Ponos in čast vam ne dovoljujeta, da bi se tako kot drugi obračali po vetru zgolj zaradi osebnih koristi in drugih privilegijev. Samo konvertiti in drugi osebki te vrste gradijo kratkoročne politične in ekonomske cilje na ta izrojeni način. Dovolite mi, da uvodoma pozdravim vse tu prisotne borke in borce narodnoosvobodilne vojne, aktiviste, terenske delavce, zapornike v koncentracijskih in delovnih taboriščih, vse, ki ste prestali grozote okupatorjevih in domobranskih zaporov, izgnance, ukradene otroke, skratka vse, ki vam je največja morija vzela otroštvo in mladost, in vse rojene po vojni, ki ste prišli na to srečanje. Pozdravljam tudi policijske veterane iz Policijskega veteranskega društva Sever Gorenjska in veterane iz Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Kranj, katerih prapora plapolata poleg partizanskih. Vse vas pozdravljam s partizanskim: Smrt fašizmu – svoboda narodu!

Ta pozdrav ne vsebuje samo simboličnega in sentimentalnega pomena, temveč je klic proti obujanju nacifašizma po Evropi in pri nas, še posebej je to klic proti klerofašizmu, ki zadnjih 25 let nebrzdano in organizirano širi sovraštvo v naši domovini. Z lažmi, sprevračanjem zgodovinskih dejstev, demoniziranjem in kriminaliziranjem NOB-ja skuša najsvetlejši upor v zgodovini Slovencev očrniti in ga prikazati kot zločinsko dejanje. Zadnji dokaz za to je pridiga škrlatnega vatikanskega princa, ljubitelja razkošnega življenja in nesojenega stanovalca kraljevskih soban v Goričanah, slovenskega kardinala Rodeta, 10. julija v Šentjoštu nad Horjulom. Upor proti okupatorju je označil za zločin, izdajalce, ki so z orožjem okupatorja, pod njihovim poveljstvom in za plačilo pobijali lastne brate in sestre, pa je imenoval za demokratično silo. Ali je lahko še kaj bolj sprevrženega!? Ni civilizacije na svetu, ki ne bi najostreje obsojala izdajstva – in zakaj ima potemtakem Vatikan Juda Iškarijota še vedno za izdajalca. Zakaj ga ne slavi kot nekoga, ki je z izdajo svojega učitelja omogočil njegovo mučeniško smrt na križu in vstajenje ter posledično nastanek katoliške vere? Pa pustimo to, naj se s tem ukvarjajo drugi, vrnimo se raje k Rodetu. S kakšno moralno pravico nas že skoraj četrt stoletja podučuje, kaj je prav in kaj ni? Se spominjate njegovih izjav, ko je prišel v Slovenijo, ko nam je očital, da pokojne mečemo v smeti, nas ozmerjal z nemškimi ovčarji, se norčeval iz naše himne in zastave. On, ki ima toliko kvazi demokratičnih izkušenj iz Argentine, kjer je vojaška hunta v 70. in 80. letih preteklega stoletja mučila in pobila na deset tisoče naprednih in svobodomiselnih Argentincev. On, ki je državljan Vatikana, totalitarne države, katere voditelji niso izbrani z demokratičnimi volitvami, države, v kateri ženske nimajo pravic, države, v kateri so mediji pod strogim nadzorom. Države, ki je nastala v času Mussolinijevega fašizma, države, katere institucije stojijo dobesedno na gorah zlata, nakradenega tekom stoletij v Južni, Srednji Ameriki in po vsem svetu. On, ki, je zahteval, da vrednote narodovega odpora proti okupatorju zamenjamo za krščanske vrednote, ker da bomo le tako postali del civilizirane in katoliške Evrope. In moramo priznati, da je bil pri svojem delu uspešen. Če je bila katoliška cerkev med okupacijo še razdeljena na Ljubljansko škofijo, ki se je klanjala okupatorju in pozivala ter organizirala bratomorno klanje, in na Mariborsko škofijo, katere škof Tomažič je kljub nagovarjanju škofa Rožmana, da tudi tam organizirajo vaške straže, to odločno odklonil in bil zato kaznovan, je danes stanje drugačno. Slovenska škofovska konferenca je enotna v politiki, njeno stališče je enako Rodetovemu! Cilj škofov je bogastvo, popolna oblast nad slovenskim bitjem in žitjem in boj proti drugače mislečim. Pri tem jih ne moti, da so se povezali s politiki, ki so ta narod že okradli in mu prizadejali škodo, ki jo bodo trpeli še naši vnuki in pravnuki. In ko so doktorja moralne teologije Štuheca vprašali, zakaj je Janša njihov glavni politični favorit, je odgovoril, da je le on pripravljen iti za uresničitev svojih ciljev do konca. Do kakšnega konca, do državnega udara ?! To je tisti Štuhec, ki pravi, da so za lačne otroke krivi starši in stari starši, ker ne prosijo za hrano. To, da živimo v razmerah, v katerih je kar 54. 000 otrok lani živelo pod pragom revščine, pa ga očitno ne moti, kaj šele gane. Vodstvo cerkve si je v poosamosvojitvenih letih nabralo neizmerno bogastvo v nepremičninah, ki jih je dobilo v procesu denacionalizacije, tudi tiste fevdalnega izvora, do katerih niso imeli več nobenih pravic, na kar je neuspešno opozarjal pokojni dr. Grafenauer. Danes je rimsko-katoliška cerkev eden največjih veleposestnikov v državi, med drugim tudi pokljuških gozdov, iz katerih vozi naš les mimo obratov tovarne LIP Bled v Avstrijo. Od države pa je dosledno izterjala tudi finančno odškodnino za obdobje, ko je bilo imetje nacionalizirano. Danes se že dogaja, da ima nepremičnin toliko, da ji je v breme in ga zato v primeru neuspešnih prodaj ob velikem medijskem pompu podarja lokalnim skupnostim. Njen pohlep, ki je neizmeren, je po njenih lastnih naukih smrtni greh, katerega bog je Mamon. In v svetem pismu stoji, da ne sme nihče služiti dvema bogovoma. No, resnici na ljubo, tudi v ustavi Republike Slovenije je zapisano, da je cerkev ločena od države, kar se ne spoštuje. Naj mi nihče ne pripiše napada na vero, to spoštujem, grajam samo neizmerno neetičnost in amoralnost Slovenske škofovske konference, ki je toliko izrazitejša ob nenehnem intenzivnem vtikanju v vse pore posvetnega življenja in ob urejanju intimnih sfer slehernika. Nimajo in ne smejo imeti absolutne moči, tako kot so jo imeli v Kraljevini Jugoslaviji, ko je bil duhovnik Korošec celo minister za notranje zadeve, ki je bil znan tudi po tem, da je izdal ukaz za ustanovitev koncentracijskega taborišča, prvega v Evropi. Leta 1991 so imeli enkratno, neponovljivo priložnost, postaviti tako slovensko cerkev, ki bo služila bogu in ljudem. Izneverili so tako prvi kot drugi priložnosti. In spet naj vas spomnim na doktorja moralne teologije Štuheca, ki je pred leti na TV oddaji zašepetal sosedi za omizjem: »Ljudje so že marsikaj požrli, pa bodo tudi to.« E, pa ne bomo, Štuhec! Danes škofje zahtevajo celo analizo DNK žrtev v Hudi jami, ki bi nas stala na milijone, ne povedo pa, da je večina tam ubitih Hrvatov, ustaških zločincev najhujše vrste, nad katerih nepopisljivimi grozodejstvi so se zgražali celo njihovi bratje v orožju, Nemci in Italijani. Da, ustaši so klali tudi Slovence, večinoma vernike, celo duhovnike, pa za škofe to ni pomembno. Njim je pomembno delati zgodbe, s katerimi kujejo novo in novo sovraštvo. Zlorabljajo mrtve, tako kot so zlorabili žive, ko so jih pošiljali v boj proti lastnim bratom in sestram.

Večna in neomajna bo zgodovinska resnica, da je bil narodnoosvobodilni boj največja herojska epopeja v zgodovini našega naroda, ki je ne bodo omajali bedni poskusi razvrednotenja in spreminjanja zgodovine. S tem bojem so bili postavljeni temelji za današnjo neodvisno in samostojno Slovenijo. Če ne bi bilo partizanov in vseh pogumnih ljudi, ki so delovali proti okupatorju, ki je nameraval Slovence izbrisati z sveta, ne bi bilo leta 1991 kaj osamosvajati. Med bojem smo uspešno preobrazili narodov značaj. Iz naroda hlapcev smo postali narod gospodarjev in zmagovalcev. Po zmagi leta 1945 je bilo potrebno najprej obnoviti porušeno domovino. To se je delalo z velikim žarom in zavestjo, da prvič gradimo svojo domovino z imenom Slovenija. Naši kraji, brez Primorske, dela Notranjske in Gorenjske, ki so dotlej že dve desetletji ječali pod fašističnim škornjem, so bili do 1941 upravno imenovani kot Dravska banovina. Na noge smo postavili veliko industrijo, po svetovnih morjih so plule ladje naše Splošne plovbe, po zraku so letali naši zrakoplovi, imeli smo svoja letališča, svoje hotele in svoje velike tovarne, znane po širnem svetu. Prvo leto po vojni so dobile ženske volilno pravico, ki jo vse dotlej niso imele. V skupni državi smo veljali za najbolj delovne, poštene in pridne, bili smo najbolj razviti in pomagali tudi pomoči potrebnim. Takrat smo živeli skladno z vrednotami, skozi katere smo šli v boj proti okupatorju. Danes po 25 letih svoje države nimamo več svojih potniških letal, nimamo več ladij, ne svojih letališč, ne hotelov in ni več velikih tovarn, tiste, ki pa so ostale, pa so v veliki meri last tujcev. Tujcev tudi iz tistih delov skupne države, ki so bili razvojno daleč za nami. Naše železnice, v katerih ima glavno besedo politična stranka s predsednikom z najdaljšim stažem, sodi med najbolj transportno zastarele sisteme v Evropi. Tiho in mimo javnosti so tovorni del železnic prevzele avstrijske, ki dajejo prednost prevozu tovora za potrebe svoje države. In pravijo, da so pri tem natančne in dosledne. Zamude so na voljo prevozu blaga za slovenske potrebe. Postali smo spet hlapci, hlapci tujcem na svoji zemlji. Zakaj?! Ker smo pod vplivom politike, strankokracije, formalnih in neformalnih mrež, lobijev, tudi po zaslugi cerkve, poteptali vse prave človeške vrednote, ker so nam ponovno vcepili ponižnost in hlapčevstvo. Ker nam nenehno govorijo, da smo majhni in nepomembni, ker govorijo, da se mora država umakniti iz gospodarstva, ker neoliberalni kapitalizem enačijo z demokracijo, skratka, ker nas zavestno prodajajo tujcem za judežev denar oz. za lastne osebne privilegije. Zato so šli spreminjat tudi tiste dele sistema, ki so odlično delovali in postali vzgled celo skandinavskim državam. Skratka, podrli so vse, da bi se okoristili ne zavedajoč se, da je to kratkega roka in da bodo tudi sami prej ali slej žrtve svojega izdajstva. In če samo pomislim, s kakšnim veseljem, elanom in visoko zavestjo smo šli v osamosvojitev, šli v desetdnevno vojno, ki se je na srečo končala tako, kot se je. Popolnoma suvereno lahko trdim, da je bila velika večina oficirjev policije in TO, ki smo vodili bojne akcije, s partizanskim pedigrejem ali vsaj vzgojena v duhu uporništva. Izkoriščajoč poosamosvojitveno evforijo pa so nas mimo naše volje pripeljali do tja, kjer smo sedaj. In ko smo se zavedli, smo bili večinoma tiho, kar so razumeli kot pristanek .

Zato naj bo moj skromni govor predvsem poziv, da se upremo takemu početju, da onemogočimo sile, ki delajo neprecenljivo škodo narodu in njegovi imovini. Bodimo glasni, zahtevajmo, da odidejo šarlatanski politiki, ki imajo politiko kot poligon za netenje sovraštva in razdora med ljudmi. Postanimo aktivni državljani, ne pa pasivni opazovalci, pred očmi katerih spreminjajo našo lepo Slovenijo v polkolonialno provinco. Volimo poštene, načelne ljudi, ki spoštujejo državo, ki bodo služili narodu, in ne obratno. Zavlada naj prava demokracija , demokracija, v kateri ima oblast ljudstvo, ne pa politikantski strankokrati, država, ki naj bo v resnici in ne le napol ločena od katerekoli cerkve. Ob tej priliki vas bi rad spomnil na besede velikega Alberta Einsteina, ki je dejal: »Če se hočete izogniti kritiki, ne recite nič, ne delajte nič in bodite nič.« Ali nismo bili predolgo NIČ? Zato postanimo glasni, vidni, skratka dejavni sooblikovalci in ne nič ! Do vzpostavitve takega poštenega sistema pa bi bila rešitev zgolj tehnična vlada, po vzoru vlad, ki vladajo ponosnim, bogatim in srečnim Švicarjem. Saj to smo vendarle sanjali in hoteli, mar ne? Še je čas! Zavejmo se svojih korenin. Partizanskih!

Hvala, da ste me poslušali.

Srečno, Slovenija!!!