Andreja Katič, ministrica za obrambo ob odkritju spominskega obeležja ameriškim letalcem, Gradenc pri Žužemberku, 11. marec 2017
Spoštovani zbrani, cenjeni gostje,
veseli me, da sem lahko danes z vami tukaj v Gradencu. Od nesrečnega padca bombnika B-17 je minilo že 72 let, zato zelo podpiram idejo, da se s spominskim obeležjem spomnimo pogumnih mož, ki so pomagali končati drugo svetovno vojno. Ta se je v Sloveniji dogajala tudi na nebu in v Žužemberku to dobro veste. Aprila lani sem bila na spominski slovesnosti v Andražu nad Polzelo, kjer smo se poklonili padlim ameriškim letalcem. Veseli me, da zavest o pomoči zaveznikov slovenskemu narodu med drugo svetovno vojno še vedno živi. Hkrati pa ostaja tudi hvaležnost s strani zaveznikov. To dokazuje navzočnost njegove ekscelence veleposlanika ZDA gospoda Brenta R. Hartleyja in odziv pilota zrušenega bombnika gospoda Edwarda Logana, ki nas spremlja preko video povezave. Thank you mr. Ambassador and mr. Logan.
Kot predstavnici generacije, ki se je rodila po vojni, mi je v ponos in uteho, da so slovenski partizani in domačini pomagali marsikateremu sestreljenemu pripadniku zavezniških zračnih sil. S pomočjo partizanov in domoljubnih Slovencev so se mnogi zavezniški letalci uspešno rešili in vrnili v matične baze v Italijo. Med njimi tudi posadka bombnika B-17 483. bombniške skupine, ki se je 9. marca 1945 odpravila na že 34. bojni polet, ki se je končal prav tu v Gradencu.
Sama prihajam iz Šaleške doline, ki je med NOB, prav tako kot Žužemberk z okolico, odigrala pomembno vlogo. Območje okrog Žužemberka je bilo pomembno za obrambo osvobojenega ozemlja, predvsem Kočevskega roga in Bele krajine. Tu so bile razporejene kar tri brigade: Gubčeva, Levstikova in Cankarjeva. Med drugo svetovno vojno je bila v gradu v Žužemberku italijanska in kasneje tudi domobranska postojanka. Grad je bil večkrat napaden, največji udarec pa so mu zadala zavezniška bombardiranja Žužemberka februarja 1945.
Koliko krvi je bilo po nepotrebnem prelite v Suhi krajini, pričata spomenik padlim borcem NOB in grobnica na Cviblju, kjer so pokopani posmrtni ostanki 1.440 žrtev NOB v Suhi krajini in Žužemberku. Obe obeležji nas morata spominjati in opominjati na grozote, ki so se dogajale med drugo svetovno vojno. Spominjati nas morata tudi na to, da so tudi nam pomagali tisti, s katerimi smo bili enotni v želji po svetovnem miru in ki so imeli zmogljivosti, močnejše od naših. Takrat se je izkazalo, da lahko le skupno prizadevanje in sodelovanje zaveznikov dosežeta svetovno premirje. Tako kot danes lahko le združena mednarodna skupnost pomaga doseči mir in varnost ljudem v tistih delih sveta, kjer po miru še vedno hrepenijo. Del te mednarodne skupnosti, ki pomaga, smo tudi mi.
Letos v Slovenski vojski zaznamujemo že 20-letnico sodelovanja naših pripadnikov in pripadnic v mednarodnih operacijah in misijah ter 10 let od prve napotitve civilnih funkcionalnih strokovnjakov na različne operacije in misije. Prispevek Slovenije k mednarodnemu miru in varnosti je bil in je še izjemen. To nam priznavajo vsi najpomembnejši tuji sogovorniki in tudi Nato. V teh letih se je na 25 različnih operacijah in misijah pod okriljem OZN, Nata, EU in OVSE zvrstilo več kot 11 tisoč pripadnikov in pripadnic Slovenske vojske ter drugih civilnih strokovnjakov z obrambnega ministrstva.
Med njimi so bili tudi pripadniki 15. polka vojaškega letalstva, ki ne samo, da podpirajo delovanje ostalih enot Slovenske vojske, ampak sodelujejo tudi v sistemu zaščite in reševanja. Reševanje v gorah, nujna helikopterska medicinska pomoč in v zadnjih letih tudi prevoz organov za presaditev z letalom Falcon, so med najbolj človekoljubnimi in plemenitimi dejanji pripadnikov 15. polka in celotne Slovenske vojske. Nanje smo zelo ponosni. So veliki profesionalci in ljudje z velikim srcem. Naši letalci nesebično pomagajo tudi v tujini. Lahko povem, da so dežurne helikopterske ekipe v zadnjih 10 letih v Sloveniji opravile preko 1.800 intervencij in ob tem prepeljale preko 1.900 poškodovanih ali obolelih. Nad pogorišča pa so samo lani odvrgli skoraj milijon litrov vode. Posadka Falcona je v slabih dveh letih, odkar sodelujemo s Slovenija transplantom, prepeljala 19 organov za presaditev
Ponosni smo, da lahko na ta način pomagamo državljanom in trudili se bomo, da bo tako še naprej. Seveda bo ob tem treba vlagati v kadre in opremo. Na Ministrstvu za obrambo smo zadovoljni, da smo po več let trajajočem padanju obrambnih izdatkov lani uspeli doseči zvišanje obrambnih izdatkov. V svojih sklepih je vlada jasno zapisala namero za zagotovitev nominalne rasti obrambnega proračuna na ravni od 20 do 30 milijonov evrov, kar je od 5 do 8 odstotkov letno, pri čemer je vmesni cilj 1,2 odstotka BDP v naslednjem 10-letnem obdobju. Te zaveze vlade ob spodbudnih gospodarskih kazalnikih dajejo več možnosti za postopno dvigovanje sredstev, namenjenih obrambi. To bo omogočilo tudi posodobitev Slovenske vojske ter s tem zagotovitev večje nacionalne varnosti in varnosti zavezništva, katerega del smo tudi mi.
Naj končam z mislijo, da Republika Slovenija še vedno sodi v skupino najvarnejših držav. To pa nikakor ne pomeni, da lahko pozabimo na investiranje v lastno varnost in obrambo. Kot zrel in svobodoljuben narod smo Slovenci danes enakopravni del skupnosti evropskih držav in zveze Nato. Za svetovni mir prevzemamo tudi svoj del odgovornosti. Naša zaveza je, da si aktivno prizadevamo za mir, varnost in sožitje med narodi ter njihovo blagostanje in da sodelujemo na mednarodnih mirovnih misijah. Slovenska vojska je usposobljena za obrambo domovine ter učinkovito ukrepanje ob različnih nevarnostih in grožnjah sodobnega sveta. V Slovenski vojski so v ospredju vrednote pripadnosti domovini in tovarištva. V njene temelje so vgrajena domoljubna izročila preteklih generacij, predvsem borcev generala Maistra, tradicije NOB in partizanskega boja ter osamosvojitvene vojne. Na Ministrstvu za obrambo se zavzemamo, da bi prej omenjene vrednosti približali mladim, kajti le tako bomo lahko skupaj živeli v boljšem, prijaznejšem in predvsem varnejšem okolju.