Govor dr. Jožeta Pirjevca, zgodovinarja, člana predsedstva ZZB za vrednote NOB Slovenije, na slovesnosti na Bazi 20, 27. aprila 2016
Spoštovane tovarišice in tovariši, zbrali smo se v Kočevskem rogu na Bazi 20, da proslavimo 75. letnico ustanovitve Osvobodilne fronte, dolenjskega partizanskega bataljona in obnovo spomenikov poveljnikov glavnega štaba Narodnoosvobodilne vojske in Partizanskih odredov Slovenije. Kraj, kjer smo, ima za naš narod velik simbolni pomen. Vrnimo se z mislijo v leto 1941, da bomo razumeli zakaj. Po kratki aprilski vojni, ko je bila Kraljevina Jugoslavija napadena z vseh strani od Nemcev, Italijanov, Madžarov in Bolgarov in že po desetih dneh prisiljena v kapitulacijo, se je zdelo, da ima slovenski narod skromne možnosti preživetja. V strankah meščanskega tabora je tlelo upanje, da bo mogoče Hitlerja prepričati, naj Dravski banovini, ki je zaobjemala večino s Slovenci naseljenega ozemlja, znotraj Jugoslavije zagotovi status vazalne državice, kot je bila Slovaška ali naj jo kot avtonomno enoto pridruži t. i. Neodvisni državi Hrvatski. V trenutku, ko je bil Tretji rajh že od septembra 1939 v ofenzivi in je obvladoval vso zahodno in srednjo Evropo, so izgledali ti načrti najbolj obetavni. Seveda so bili to računi brez krčmarja, kajti Führer je imel z Dravsko banovino drugačne namene. Kot sta se zmenila njegov zunanji minister von Ribbentrop in italijanski zunanji minister Galeazzo Ciano na sestanku na Dunaju, je prišlo do njenega razkosanja na tri dele: Štajerska in Gorenjska sta pripadli Nemčiji, Prekmurje Madžarski, Ljubljana z Notranjsko in Dolenjsko pa Italiji. Nemci so prišli v zasedene dežele kot v svojo domovino, ki ji je bilo treba vrniti izvirni značaj z iztrebljenjem ali asimilacijo Slovencev, prav tako Madžari. Italijani, ki so že od leta 1918 gospodarili nad Primorsko, so se sicer počutili v Ljubljanski pokrajini kot tujci, kar pa še ne pomeni, da bi tudi oni ne bili prepričani o svoji pravici do plena. Tako so bili prepričani, da so Ljubljansko pokrajino že maja 1941 priključili k svojemu kraljestvu, ne da bi se menili za mednarodni zakon, ki je prepovedoval v vojnem času takšno aneksijo. V tej situaciji so slovenske politične elite z ljubljanskim škofom Gregorijem Rožmanom na čelu, še zožile svoje načrte. Ker se je izjalovila iluzija nemškega protektorata, so stavile na italijanskega, v upanju, da bo mogoče ohraniti pri življenju vsaj tisti skromen preostanek slovenskega naroda, ki je naseljeval Ljubljansko pokrajino. Kako so si lahko obetale spomladi leta ’41, da bi se v primeru zmage Osi dobro pisalo ostanku ostankov našega naroda, je vprašanje, na katerega ne najdem odgovora.
Na srečo se je pojavila v tej obupni situaciji, med najtežjimi v okupirani Evropi, nova elita, sestavljena večinoma iz mladih ljudi, ki so vzeli stvari v svoje roke in se odločili za upor. Šlo je za nadvse drzno dejanje, če pomislimo na razmerje sil: na eni strani mogočni Tretji rajh z vsem svojim vojaškim in intelektualnim potencialom ter svojimi številnimi zavezniki, začenši z Italijo, na drugi peščica patriotov različnih ideoloških nazorov – komunisti, krščanski socialisti, liberalci – združeni samo v prepričanju, da se je treba zoperstaviti sovražnim tujcem, glasnikom pogleda na svet, ki je s svojim naukom o rasni prevladi izbranih nacij nad manjvrednimi, med katerimi so bili tudi Slovani, nasprotoval samim temeljem evropske civilizacije. Nasprotoval je krščanski ideji bratstva, liberalni ideji svobode, socialistični ideji enakosti. V imenu teh vrednot, ki so jih oplemenitili še z idealom Zedinjene Slovenije, vpete kot avtonomen subjekt v družino evropskih narodov, so ti mladi dali zagon osvobodilnemu gibanju, v katerega se je vključil najbolj izobražen, razgledan, narodnostno zaveden del Slovencev.
Baza 20, zaselek kolib v kočevskih gozdovih, je postala eden od redkih žarišč svobode v zasužnjeni kontinentalni Evropi. Ne samo to, bila je prestolnica slovenskega uma in poguma, kakršne v svoji zgodovini še nismo imeli. Ko poudarjam pomen Osvobodilne fronte in njenega motorja, Komunistične partije Slovenije, nisem pripravljen spregledati napak, slabih ali krivičnih odločitev, celo zločinskih dejanj, ki so bili storjeni med vojno in po njej in so prizadeli na žalost tudi nedolžne ali nevedne. To pa še ne pomeni, da bi bil pripravljen zanikati zaradi njih veličino in pomen našega odpora, ki je rastel iz težnje množic do svobode in pravičnejše družbene ureditve. Brez te kolektivne volje, ki je dajala partizanskemu boju netivo, brez žrtvovanja tisoč in tisoč mladih in starih, mož in žena, bi slovenski narod ne izšel iz strašnega ognja druge svetovne vojne kot zmagovalec, bi ne postavil temelje svoje državnosti, bi ne zakoličil meja, ki jih imamo, bi skratka ne stopil v zgodovino kot osebek, ki mu pred drugimi starodavnimi in slavnimi narodi Evrope ni treba kloniti glave.
Izhajajoč iz tega prepričanja, sem mnenja, da so na stranpoti tisti, ki skušajo danes zanikati in omadeževati dediščino narodnoosvobodilnega boja in celo opravičujejo, da ne rečem poveličujejo hlapčevsko sodelovanje z okupatorjem. V svojem sovraštvu do enopartijskega režima, ki se je uveljavil po vojni in je stvar preteklosti, pozabljajo na epsko dimenzijo našega upora in njegov prispevek v boju proti-hitlerjanske koalicije, brez katerega bi ne bilo sodobne Evrope. Gre za retrogradno miselnost, ki sodobni slovenski družbi ne more dati nič konstruktivnega, saj se odpoveduje dediščini, na kateri sloni naša država. To pomeni, da se je treba taki miselnosti upreti, če nočemo zapraviti rezultatov, ki smo si jih pridobili, zahvaljujoč se Osvobodilni fronti in vsem tistim, ki so z njo sodelovali. Mislim, da ne pretiravam, če rečem, da Slovenija nima bodočnosti, če ne gradi na vrednotah, ki so bile izpovedane pred 75 let v Vidmarjevimi vili v Ljubljani in so bili kasneje udejanjene v divjini Kočevskega roga. Zato mora OF v naši zavesti živeti, danes in jutri!