Obletnica smrti partizana Marjana Štoke s Proseka, ki je padel v Štorjah januarja 1944

Spoštovane, spoštovani!
Še ne šestnajstleten se je odločil in še ne šestnajstleten padel v večno temo. Odločil se je za upor zoper okupatorja in kogar se odloči za upor iz upravičenih, častnih, pravičnih razlogov je prav, da ga počastimo z mislijo in vklesanjem imena v kamen in spomin. Marjan Štoka s Proseka. Kraj njegovega rojstva ni zanemarljiv, saj kaže na solidarnostno povezanost našega primorskega prostora ne glede na mejo, ki je zarezala v življenje in jezik, a ne življenja in ne jezika ni uničila. Nacisti so Štoko obesili, fašisti so hoteli obesiti našo obstojnost. Niso uspeli in ne bodo, čeprav živimo čase, ki so zelo nevarni in blizu zdrsu v nove avtoritarne in diktatorske prepade. Spet nas soočajo s svetom, ki postavlja zidove, grozi in uveljavlja pogubno načelo zakona močnejšega. A Marjan Štoka nas opominja: ni teme in ne more zmagati zlo, ko že v mladosti spoznaš vrednoto identitetne obarvanosti. In takrat so izbire samoumevne in lahke, takrat ni generacijskih razlik, ker nas združuje privrženost pravici in enakopravnosti.
Čas ni naklonjen poštenosti in resnici. Danes čas ni naklonjen šibkejšim, ni naklonjen temeljem, na katerih stojijo humanizem, pripadnost, sodelovanje, sobivanje. Ta čas se je spremenil v razvodenelost, v splošnost, v ravnodušje do vsega, kar se dogaja okrog nas in v svetu. Kot da bi bili nemočni pred pošastjo nasilja. Na tem mestu pa se postavlja tudi vprašanje: koliko šestnajstletnic in šestnajstletnikov bi danes zastavilo svoje življenje, da obvarujejo svobodo in narod, da obvarujejo jezik, pripadnost, identiteto? Ali so sodobni izobraževalni tokovi v domovini in obmejnem prostoru še, vsaj malo, usmerjeni v vzgojo o moči jezika, prekrasne slovenščine z enkratno dvojino? Ali ne izgubljamo, in to ne le mladina, zavesti o lastni jezikovni podobi v prid globalizacijski in imperialistični angleščini? Ali niso naše odtujevalno sredstvo nespametni telefoni, računalniki z bedastimi nasilnimi igricami, umetna inteligenca, ki nadomeščajo pamet in srce, namesto da bi segali po knjigi, romanih in poeziji, umetnosti domače odličnosti? Mali narodi in med njimi slovenski, ne obstajajo in ne živijo brez lastnega jezika in ustvarjalnosti, jezika, ki pljuska tudi preko državnih meja in je naseljen med Slovenci v Italiji, Avstriji, na Madžarskem, na Hrvaškem in v zdomstvu. Ti otoki so enakovredne veje naroda in oblikujejo enotni kulturni in jezikovni prostor v skupno podobo. Ta je bil tudi med smisli upora, ki je pred osemdesetimi leti z zmago ponudil privide boljše prihodnosti.Se danes sploh sprašujemo, kdo smo, kaj je smisel našega življenja – bogatenje, pridobništvo, potrošništvo vsemu in vsem navkljub, ali je še kaj drugega, ki nas osmišlja?
Živimo nevaren čas. Upali smo, da bo brisanje mej v Schengenskem prostoru pripomoglo k večji bližini in razumevanju med evropskimi ljudmi in narodi. Ni tako. Razni populizmi, ki dišijo po novem fašizmu, ogrožajo naše vesti in misli. Meje se spet zapirajo, na njih oboroženi vojaki. Ni treba daleč, le par kilometrov stran, kjer različni vodi italijanske vojske srepo gledajo v ljudi, kot da smo vsi teroristi in kriminalci. Po vaseh in cestah na oni strani tega prostora je uniformirancev kot listja in trave, kot da bi šlo za vojno stanje, gre pa za ustrahovanje našega človeka. Novi fašizem v rokavicah. Povsem očitno je, da je italijanski ukrep zaprtja meje uperjen zoper krajevno, obmejno prebivalstvo, in tudi še tako razvpita plemenita pobuda evropskih obsoških prestolnic kulture ni odpravila te sramote. Zanimivo in žalostno, da Slovenija ob tem molči, namesto da bi obvarovala svoje ljudi. Evropa kaže svojo nemoč in nespamet in tepta to, na kar prisega: povezovalno združeno navezo z dolgo zgodovino tisočletnih civilizacij in kultur in narodov. Evropa se danes prejkoslej izkazuje le z dvojnimi merili istih pojavnosti. Obsoja ruske rakete nad Ukrajino, obsoja Hamas, obsoja morijo civilistov v Teheranu. Tudi mi obsojamo vsakršno nasilje. To nam narekujeta vest in prirojen čut za humanizem. Evropa pa ne obsoja izraelskega genocida nad Palestinci, ne obsoja ameriške agresije Venezuele, ne obsoja Trumpovih blodenj o priključitvi tujega ozemlja – Grenlandije. Več kot vtis je, da se z oboroževanjem pripravlja oster trk med Zahodom in Vzhodom. Taka drža in tak svet vodita le v pogubna močvirja, ker dajeta potuho močnejšemu, da si podredi šibkejšega. Velesile si delijo planet, kot da bi postal človek lutka z zavezanimi usti, kot da bi bila demokracija obrabljena fraza, kot da je mednarodno pravo odvečna navlaka. Groza. Zato ni nič več svetega, naspratno, soočamo se z glasnimi težnjami po reviziji zgodovine, kar najde plodna tla tudi pri nas, ko se relativizira vse in se postavlja na isto raven partizane in domobrance, žrtve in krvnike, izenači boj za svobodo s kolaboracionizmom, zatekajoč se k nevzdržni tezi, da moramo vsem mrtvim v vojnam izkazovati enako dostojanstvo in pieteto. To ni res. Eni so padli na strani dobrega, drugi na strani zla.
Živimo čas, ki je poln protislovij, nesmislov in neznank. Ta naš narod pa ima v tem senčnem plesu možnost oprijeti se marsičesa: na uresničeno sanjo o lastni državnosti, na zgled neizmerne predanosti ideji svobode, kar je izkazal tudi Marjan Štoka; na dostojanstvo in enkratnost jezika, ki je simbol pripadnosti in vere v obstojnost; na kulturo in umetnost, ki nam stojita že stoletja ob strani in potrjujeta našo neomajno voljo do življenja. Letos je Kosovelovo leto, zato bom zaključil to svojo pripoved z dvema kiticama pesmi Srečka Kosovela Pravim ti, brat. Veliki pesnik zna narediti sintezo takratnega časa, ga natančno opredeliti in nas umestiti v naš čas. V središču je človek, tak človek, ki se upre zidovom in molku, človek, ki hoče živeti in sobivati z različnimi in je nepopustljiv v hlepenju do končnega preporoda, do luči katarze.
Pravim ti, brat: bodi močan,
delaj in te ne morejo uničiti,
delaj in stremi za tem: uresničiti
jasno resnico najglobljih spoznanj.
In če je treba, prelij svojo kri,
naj prešumi življenje, bregove,
da bo rodila kipeče ljudi,
ki bodo strgali tesne okove
raz sebe, porušili ozke zidove,
v krajino našo prinesli luči.

Marij Čuk, predsednik Društva slovenskih pisateljev in pesnikov