V čigavem imenu zagovarjate svetost življenja?
Nasprotniki zakona o prostovoljnem končanju življenja želijo svoje nestrinjanje s kakovostjo (tudi mojega) življenja, ki ga niti malo ne poznajo, urediti kar z uravnilovko – na račun vseh, ki razumejo, da življenje, ki ga ohranjajo medicinske naprave, ni več isto življenje, kot ga je človek poznal pred boleznijo ali hudimi zdravstvenimi zapleti.
Ko telo odpoveduje, ko bolečina postaja in postane del vsakdana in ko človek obleži nemočen, ujet v posteljo in v spomine na nekdanjo moč, polnost in samostojnost – takrat se vprašanje, kaj pomeni “živeti”, spremeni. Takrat življenje ni več dar, ampak postane dolžnost, ki jo drugi od tebe pričakujejo.
In prav ti “drugi”, ki s svojim političnim egoizmom govorijo o svetosti življenja, bi morali premisliti: v čigavem imenu govorijo? V imenu Boga, ki naj bi bil poln usmiljenja, ali v imenu politike in klerikalnih družbenih norm, ki se bojijo smrti bolj kot pa trpljenja?
Svetost življenja ne more biti merjena po številu vdihov, temveč po vsebini, ki jo vdih prinaša. Če človek ne more več izraziti sebe, če mu bolečina in nemoč vzameta dostojanstvo, če njegovo “življenje” postane vegetiranje, potem to ni življenje v resničnem pomenu besede.
Bog – če verjamemo v njegovo dobroto in usmiljenje – ni bitje, ki bi si želelo trpljenja svojih stvaritev. Človeku je dal razum, sočutje in sposobnost odločanja. Prav svoboda odločanja, tudi o koncu, je del tiste človeške veličine, ki jo tako radi imenujemo “Božji dar”.
Nasprotniki zakona pa bi radi odločali namesto drugih. Zatrjujejo, da branijo življenje, a v resnici branijo svojo predstavo o njem. Svoj strah pred smrtjo postavljajo pred pravico slehernika, ki bi si želel raje umreti, kot pa trpeti!
Ko se nekdo želi dostojanstveno posloviti, seveda ne želi povzročati smrti – želi končati trpljenje. Svoje trpljenje, ne trpljenje drugih. In to ni dejanje šibkosti, temveč derjanje neizmernega poguma. Poguma, da si človek sam izbira mejo med življenjem in bivanjem brez smisla.
Morda bi bilo bolj človeško, če bi namesto praznih govorov o svetosti življenja raje govorili o svetosti sočutja. Sočutje ni v tem, da človeka silimo živeti, temveč v tem, da mu dovolimo oditi, ko življenje postane samo še – bolečina.
Črt Kanoni



