Besedilo: Milan Gorjanc

Konec minulega decembra so v Srbiji in BiH proslavljali 75 let ustanovitve Prve proletarske brigade, ki je bila prva enota NOV in PO Jugoslavije, namenjena za bojevanje izven kraja porekla večine borcev. Že ob ustanovitvi je bila večnacionalna enota, saj so jo sestavljali partizani iz Srbije, ki so se umaknili pred 1. sovražno ofenzivo na območje vzhodne BiH, črnogorski partizani, ki so se umaknili pred veliko italijansko ofenzivo. Brigadi so se pridružili tudi Slovenci iz 1. slovenske partizanske čete »Ivan Cankar«, ki je bila ustanovljena 5. novembra 1941 v tedanjem Užicu na pobudo Kardelja in Mačka od izgnanih Slovencev iz Štajerske in Gorenjske. V brigado je vstopilo tudi 12 mladeničev iz uglednih muslimanskih družin naravnost iz verske šole. Tudi precej Hrvatov je bilo v brigadi, tako je bil komisar brigade Filip Kljajić po rodu iz Petrinje na Hrvaškem. Prvi komandant brigade je bil Koča Popović, po rodu iz bogate beograjske družine, diplomant filozofije na pariški Sorboni, poročnik španske republikanske vojske, vojskovodja in general partizanske vojske, minister za zunanje zadeve in podpredsednik Republike Jugoslavije.

Albin Pibernik (v sredini), najmlajši član 1. proletarske brigade. Ob njem prekomorca Danilo Škorja (levo) in Izidor Čebron (desno). Posnetek je s slovesnosti na Igmanu.

In kako je Prva proletarska brigada zaznamovala partizanski boj v Sloveniji in kasneje po osvoboditvi? Že ob ustanovitvi je v brigado vstopilo 23 Slovencev, med njimi tudi cela družina Pibernikovih z Jesenic – oče Albin, mati Julka in 11 letni sin Albin, ki še danes živi med nami v Ljubljani. Priključili so jih 6. šumadijskem bataljonu. Med 2. sovražno ofenzivo v januarju 1942 je brigada odšla v vzhodno Bosno razbit močan četniški odpor in izdajo. Pri Pjenovcu na Romaniji je januarja padlo 9 Slovencev, težko pa je bil ranjen poveljnik čete Pibernik. Ostali so nadaljevali pot okoli Sarajeva in se povzpeli na planino Igman, kjer je sledil 18 urni pohod po snegu in mrazu v katerem so temperature segale do minus 32 stopinj Celzija. Prezeblo je 172 borcev, med njimi najtežje Pibernikovo mater, ki je za posledicami ozeblin umrla v bolnišnici v Foči. Malega Albina je za nekaj dni k sebi vzel tovariš Tito. Naslednji dan je na zidnem časopisu zaščitne čete Vrhovnega štaba bilo zapisano: »Ne plaši se, druže Stari, jer te čuva Albin mali!« V avgustu 1942 se jev Slovenijo vrnilo 9 tovarišev.

Ustanovitev slovenske proletarske brigade

Ko so slovenski partizani zvedeli za ustanovitev dveh proletarskih brigad, so na Kremenjku od zbranih partizanov v aprilu 1942 ustanovili 1. slovensko proletarsko brigado. Kasneje so jo preimenovali v 2. grupo odredov. Še danes si niso enotni ne zgodovinarji in ne še živi udeleženci, zakaj ni ostala brigada pri življenju, saj bi bila tretja od vse brigad na tleh tedanje Jugoslavije. Eni trdijo, da se ni strinjal Vrhovni štab, ker ni mogla zadovoljiti zahtev formacije z najmanj 1100 borcev, saj je komaj dosegla nekaj nad 500 borcev. Tedanji častniki Vrhovnega štaba zagotovo niso poznali razmer v Sloveniji, kjer geografske značilnosti ozemlja in moč sovražnikovega vojaštva niso omogočale učinkovito bojevanje tolikšnih sil. Drugi spet pravijo, da zaradi ideološke različnosti OF in porajajoče se izdajalske bele garde ne bi bila za ljudi sprejemljiva proletarska usmerjenost partizanskih enot z rdečo zvezdo in srpom ter kladivom. Sočasno pa je Dakijeva Prva proletarska udarna četa iz dneva v dan Italijanom zadajala velike izgube, kasneje je prerasla v 1. proletarski bataljon, ki je bil temelj oblikovanja 1. slovenske proletarske udarne brigade »Tone Tomšič«. Julija 1943 je ta brigada vstopila v novoustanovljeno 14. divizijo, ki je 3. novembra 1951 preimenovana v 14. proletarsko divizijo JLA, kasneje pa je pridobila še poimenovanje po Borisu Kidriču. To so bile slovenske partizanske proletarske enote. V JLA so bile samo štiri proletarske divizije: 1., 2. proletarska, 6. proletarska »Nikola Tesla« in 14. proletarska »Boris Kidrič«.

Vloga proletarske brigade po koncu vojne

Prva proletarska brigada je v zaključnih operacijah po preboju najtežjega dela Sremske fronte nezadržno prodirala proti zahodu in sodelovala pri osvoboditvi Zagreba. Po krajšem počitku je vrhovni poveljnik Tito usmeril celotno 1. proletarsko divizijo proti Trstu, kjer so se že začeli krhati odnosi z zahodnimi zavezniki. Tako je 1. proletarska brigada prispela v Trst, okrepljena s tanki 2. tankovske brigade. Divizija je branila meje Slovenije in Jugoslavije na meji takratnega Svobodnega tržaškega ozemlja. Kasneje se je divizija razmestila po garnizijah – 1. proletarska brigada v Postojni, 13. proletarska brigada »Rade Končar« v Vipavski dolini in 3. krajinska proletarska brigada v Ilirski Bistrici. Na meji proti naši zahodni sosedi je divizija ostala do jeseni 1964, ko jo je zamenjala 14. proletarska divizija »Boris Kidrič«. V tem času je nenehno grozila nevarnost invazije zahodnih zaveznikov oziroma takratnega Nata na Slovenijo in Jugoslavijo. Prva resna grožnja so bile trupe poljskega generala Andersa, v katerih so se zbrali poleg Poljakov še različni izdajalski izmečki vzhodne Evrope, ki so jih zajele zavezniške sile v Italiji, jih oborožile in usmerile proti vzhodu. Razmeščene so bile neposredno ob meji s Slovenijo in v manjših skupinah vdirale prek meje. To so bili pripadniki ukrajinske 14. SS divizije »Galicija«, Slovenci, Hrvati in Italijani iz zloglasne 24. SS brigade kraških lovcev, pripadniki Ruske osvobodilne armade generala Vlasova. Od jugoslovanskih izdajalcev pa so bili pripadniki četniške divizije popa Đujića, četniški liški korpus Jevđevića, pripadniki Nedićevega Srbskega prostovoljskega korpusa ter tudi naši primorski domobranci. Februarja 1946 je tovariš Tito protestiral pri zaveznikih, kjer je navedel številko 105.000 oborožencev. Ocene so, da je do sredine 1947 bilo v Furlaniji okoli 40.000 vojakov v nameri, da vdrejo v Slovenijo. Tudi po razpustitvi Andersevega korpusa so sosedje nenehno vznemirjali ob naši zahodni meji, prek severne meje pa so nam zavezniki pošiljali »protikomunistične borce ali borce za demokracijo«, ki so dejansko bili morilci, danes bi jim rekli teroristi.

Bivanje 1. proletarske divizije na Primorskem je bilo tudi učinkovito dejanje odvračanja od agresivnih namer z zahoda. To se je pokazalo 1953, ko so sosedje Italijani zagrozili, da bodo z orožjem vzeli celotno STO oziroma cono B, ker naj bi se angleške in ameriške okupacijske sile umaknile in prepustile cono A Italiji. Močne in elitne sile iz celotne Jugoslavije so jih zaustavile na meji in prišlo je do sklenitve Londonskega memoranduma oktobra 1953. V začetku 60-tih let je Jugoslavija izboljšala odnose z zahodnimi zavezniki in pritisk italijanske strani je popustil. Tako je 1. proletarska divizija zapustila slovensko ozemlje. Med drugim tudi zato, ker je jugoslovansko politično vodstvo zaslutilo osvajalne namere vodstva tedanje Sovjetske zveze. Na Primorsko je prišla 14. proletarska divizija »Boris Kidrič«, ki je skupaj še z nekaterimi enotami JLA prispevala, da je Italija naslednje leto podpisala Osimski sporazum, ko je dokončno urejena slovenska zahodna meja. V tem je prispevek Prve proletarske brigade in proletarskih enot za mirni razvoj Slovenije v povojnih letih.

Ob osamosvojitvi in intervenciji JLA v Sloveniji je v glavah vodilnih v Generalštabu OS SFRJ nastal načrt, da se Slovenci znova srečamo s 1. proletarsko divizijo, saj naj bi po načrtu, izdelanem od 1. do 3. julija 1991 1. proletarska divizija morala umiriti osamosvojiteljske težnje Slovenije s hitrim prodorom od Zagreba prek Ljubljane do Postojne z izgovorom za zaščito zahodne meje Jugoslavije pred Natom. Na našo srečo do tega ni prišlo, ker mobilizacija rezervne sestave divizije ni uspela, saj je prvega dne na mobilizacijska zbirališča 1. gardnega polka (1. proletarske brigade) prišlo komaj 10 % vojaških obveznikov. Po nekaj dneh so jih napotili samo do Vukovarja. To je prepričalo generale, da so 15. julija sprejeli odločitev o umiku JLA iz Slovenije, predsedstvo SFRJ pa jo je potrdilo 18. julija 1991.