Vojko Hobič, predsednik krajevne organizacije ZB Kobarid, na slovesnosti v Vinharjih ob 76-letnici poljanske vstaje

 

Spoštovane borke in borci, tovarišice, tovariši in dragi prijatelji poljanske vstaje.

Prinašam vam topel in prisrčen pozdrav borcev iz Primorske, predvsem iz Soške doline od koder prihajam. Zadnjih nekaj let se vsako drugo leto s pohodniki odpravim iz Poljan na partizansko srečanje tukaj v Vinharje. Ampak danes je zame poseben dan, saj ste me izbrali, da vam spregovorim o spominu na poljansko vstajo, dogodku, ki se ga spominjam iz moje rosne mladosti, ko sem kot osnovnošolec recitiral in pel pesmi upora pred spominskim obeležjem v središču Poljan. Tako kot vsako leto smo tudi danes krenili na pohod iz središča vasi, kjer stoji lesena skulptura Petra Jovanoviča in freska Iveta in Maje Šubic, posvečena poljanski vstaji. Žal mi oče kot udeleženec te vstaje, kasneje tudi udeleženec bojev v Dražgošah in borec Cankarjevega bataljona in Prešernove brigade ni veliko govoril o tej vstaji. Sam pa takrat še nisem dozorel, da bi ga spraševal o njegovi udeležbi v vstaji in NOB. Danes pa mi je žal, saj mi iz zgodovine moje družine marsikaj manjka in bi vsekakor želel vedeti. Ko smo hodili po poti proti Vinharjem, sem razmišljal, kakšne velike in pomembne odločitve so sprejemali takratni gorenjski možje, komunisti, organizatorji vstaje, da so motivirali ljudi in se uprli novim gospodarjem, ki so hoteli izseliti domačine, to dolino in druge kraje, Gorenjsko pa ponemčiti. Poljance je gnal samoohranitveni nagon, pa tudi prepričanje, da bo vojnih spopadov kaj kmalu konec. Postavlja se vprašanje, kaj bi bilo, če do upora ne bi prišlo in če Gregorčič, Kebe, Bernard, Žagar, Krmelj in drugi, se ne bi odločili tako kot so se.

Postavlja se vprašanje, kje so vzeli moč, da so motivirali ljudi, da so prijeli za puško in stopili na pot osvobodilnega boja, boja, ki je na koncu privedel do zmage nad fašizmom in nacizmom. Brez teh voditeljev ne bi bilo poljanske vstaje v decembru 1941, brez dražgoške bitke, ki je sledila v januarju leta 1942, brez drugih bojev in uspešnega partizanstva širom slovenskega ozemlja, tudi v devetdesetih letih prejšnjega stoletja ne bi imeli česa osamosvojiti.

Spoštovani,

vrnimo se k poljanski vstaji, dejanju na katerega smo lahko ponosni. Vstaja je bila izjemno odmevna po celotni Gorenjski pa tudi po Sloveniji. Pomenila je izvedbo takojšnjih konkretnih akcij proti Hitlerjevi zasedbi krajev na Gorenjskem, predvsem še v Poljanski dolini. Spodbudila je k oblikovanju novih enot, ki so prav tako pričele z aktivnim bojem v širšem slovenskem prostoru. Že pred vstajo so aktivisti 27. julija med Poljanami in Gorenjo vasjo požagali telefonske drogove. Konec oktobra je bil pri Maksu Krmelju, ki je bil rajonski partijski sekretar, sestanek, ki je odločil, da je od sabotaž potrebno preiti k večjim akcijam, za kar pa bo potrebno večje število borcev. Zato je aktivistom z agitacijo in ob okupatorjevem nasilju uspelo prepričati ljudi, da vstopijo v bojne vrste. Prava množična vstaja se je pričela v drugi polovici decembra 1941. Tedaj je bil okrepljeni Cankarjev bataljon že v Poljanski dolini. Poleg manjših vojaških akcij je vzporedno potekala tudi mobilizacija. Vstaja je samo v Poljanski dolini zajela 51 vasi in vstaji se je takoj pridružilo 381 ljudi. Med njimi je bil tudi mladi Ive Šubic, ki se je vstopa med partizane spominjal po besedah Staneta Žagarja. Ta je mladcem govoril, da se bodo borili za nov pravičnejši svet. Pod slovensko zastavo so prisegli, da se bodo borili do končne zmage ali smrti. Mladincev pod 25 leti je bilo 116 od tega šest starih šele 16 let, osem starih 17 let in štirinajst starih 18 let. Ti so bili še otroci, ki se niso zavedali kaj jih čaka v naslednjih dneh, mesecih in letih. Jedro vstaje so tvorili delavci in kmečki ljudje. Vsi so potrebo po vstaji dobro razumeli, zato so v njej tudi sodelovali.

Vojaške akcije so se naglo vrstile. 16. decembra na Črnem vrhu, čez dva dni napad na orožniško postajo v Poljanah. Tretja je bila izvršena na cestna mostova na Trebiji in v Hotavljah. Prva večja borba, v kateri so sodelovali na novo pridruženi borci je bila 25. decembra.

Na položajih od Loga do Poljan so v akciji zaustavili nemško kolono kamionov, ki so se odpravili iz Škofje Loke, da bi pričeli z izseljevanjem prebivalcev Hotovelj in Poljan, ki sta bili najbolj uporniški in so domala vsi možje odšli v partizane. Nemci so se borili cel dan, ne da bi izvedli selitev. Po poročanju Slovenskega poročevalca je padlo ali bilo ranjenih 62 Nemcev, pri partizanih je padel en borec. Tako so morali selitev opustiti. Naslednjega dne so Nemci pričeli dovažati svoje vojaštvo, da bi uničili Cankarjev bataljon, ki se je zadrževal na Bukovem, Kovskem in Valterskem vrhu. Že 27. decembra je pričelo okoli tisoč Nemcev z več strani svojo ofenzivo. Počasi so stiskali obroč. Kljub temu, da so partizani zvedeli za napad, so še pravočasno zavzeli položaje za obrambo, je do prvih bojev prišlo okrog 13. ure. Boj je bil srdit vse do noči. Ker niso dosegli želenega cilja so se Nemci pričeli umikati na izhodiščne položaje. V tem boju so doživeli polom.

Padlo je preko 60 vojakov in uvideli so, da je boj s partizani resna stvar in da je partizanska vojska postala številčna sila, ki je svojo fronto organizirala na širokem območju. Za tako odporniško silo so se preslabo pripravili. Vodstvo Cankarjevega bataljona se je po obrambi napada odločilo umakniti s tega področja, saj so se zavedali da lahko pride do še večjega vojaškega pritiska Nemcev. Ta sklep vodstva bataljona, pomanjkanje orožja za tiste, ki so prišli v bataljon brez njega in občutek, da so Nemci še vedno močnejši, je povzročilo, da so predvsem novi borci razmišljali o tem, da je še prezgodaj za tako obsežne spopade, kot se je dogodil. Tako so nekateri iz malodušja pričeli zapuščati bataljon in se vračali na svoje domove. Vodstvo bataljona je zagovarjalo stališče o prostovoljnosti vstopa v odporniško gibanje, v prepričanju, da bodo sami prostovoljci lahko prenašali boje in težave, ki jih bo prinesla prihajajoča zima, ki je že kazala svoje zobe. V bataljonu so ostali vsi tisti, ki so bili z osvobodilnim gibanjem povezani že pred vstopom v partizane in bili na boj tudi politično pripravljeni. Večina jih je prestala prvi ognjeni krst in odločili so se ostati pripravljeni na boj do konca. Ta proces odhajanja domov je trajal vse do 6. januarja 1942, ko je bataljon že bil v Dražgošah. Preko 100 mož, ki so v decembrski vstaji odšli v partizane, je v bataljonu ostalo in se odločilo boriti do smrti ali do osvoboditve.

In kaj je pomenila Poljanska vstaja: Poljanska vstaja je preprečila selitev prebivalstva iz Poljanske doline, kar so Nemci načrtovali. Partizanske akcije v decembru, kakor tudi kasnejša dražgoška bitka, so močno odjeknile po vsej Sloveniji. Ljudem so vlile pogum in vero v borbo proti okupatorju. Posameznike je to spodbudilo k odhodu v partizane. Partizansko gibanje se je z vstajo vojaško okrepilo, pridobilo nove borce in veliko novega orožja, ki je bilo zaplenjeno Nemcem. Nemci so spoznali moč partizanskega načina bojevanja. Primorani so bili okrepiti svoje postojanke z novimi silami, ki pa so jih morali vzeti nekje drugod.

Zasluge za Poljansko vstajo gre iskati v posameznikih, ki so znali in zmogli motivirati ljudi. To so Stane Žagar, Lojze Kebe, Mira Svetina in najvidnejši domačin Maks Krmelj. Slednji je vodil celotno organizacijo upora v Poljanski dolini. Odločitve teh ljudi, predvsem Maksa Krmelja, ki je znal v boj za sabo pritegniti tudi druge domačine iz doline, je občudovanja vredno in hrabro dejanje, ki so ga zmožni le najpogumnejši. V tistem času so ti pogumni možje sprejemali pomembne odločitve, ko so bili boje s sovražnikom ali domačimi izdajalci. To so bile odločitve, ki so premagovale njihovo sebičnost in so postavljali in tudi postavili na kocko svoje najdragocenejše in najlepše, to je lastno življenje. In prav je da se njih in vseh drugih, ki so s poljansko vstajo stopili v bran  domovini, stopili v zgodovino in našo zavest, vsako leto s tem pohodom in srečanjem tukaj pri Brdarju v Vinharjih spominjamo. O njihovih hrabrih dejanjih je potrebno vsakodnevno razmišljati, se jih spominjati, njihovih pogumnih dejanj pa nikoli pozabiti.

O takih hrabrih dejanjih borcev govori tudi pesem Vinka Möderndorferja za naslovom Treba je vedeti.

Smrt fašizmu, svoboda narodu!