Govor Marjana Šiftarja, člana predsedstva ZZB NOB Slovenije, ob 79. obletnici diverzantske akcije v Postojnski jami in ob občinskem prazniku občine Postojna, 23.aprila 2023

Spoštovani zbor, tovarišice in tovariši, gospe in gospodje !
1. Tovariški pozdrav vsem prisotnim, posebej vsem vam, ki ste vojno doživeli in v njej sodelovali, bodisi kot borci in borke, kot aktivisti OF ali kot otroci, mladi, ki ste doživljali strahote vojne v svojih družinah. Še poseben pozdrav tovarišici Ani, ki ji želim v svojem in našem skupnem imenu vse dobro ob njenem bližajočem visokem življenjskem jubileju. Vsem pa hkrati iskreno čestitam ob občinskem prazniku občine Postojna, s prav posebnim spoštovanjem, ker se z njim že 65 let Postojnčanke in Postojnčani spominjate izjemne partizanske akcije, neverjetnega poguma borcev Vojkove brigade in tudi žrtev takojšnjega krutega maščevanja nemških okupatorjev v tržaškem zaporu za to akcijo.
Današnje ponovno srečanje je prepričljiva potrditev, da ohranjanje zgodovinskega spomina ni in ne sme biti le enkratno dejanje, da se spomnimo dogodkov in njihovih nosilcev ter sodelavcev, ki so vtkani v našo zgodovino, ki so del mozaika slovenskega uporništva in zgodovinskega loka naših hotenj po svobodi, od Maistrovih borcev, Tigrovcev, partizanskega gibanja in NOB do osamosvojitve.
V tem mozaiku ima trajno mesto tudi uspešna partizanska diverzantska akcija, tukaj v Postojnski jami, ki so jo, kot sestavni del obsežnih partizanskih operacij, ki jih je izvajala 31. divizija 9. korpusa aprila 1944 na komunikacijah med Ljubljano in Trstom, izvedli tovariši Tadeusz Sadowski Tom, Srečko Tušar, Franc Sajevec in njihovi soborci, preizkušeni diverzanti iz Vojkove brigade. Akcija, je bila, kot vemo operacija strateškega pomena za zavezniške protinacistične sile.
Tudi z njo se je prepričljivo potrjevalo, ob vseh žrtvah, ki so bile s tem povezane, da je bil oboroženi partizanski odpor pod vodstvom OF slovenskega naroda dejavni in spoštovan del protifašistične koalicije. Slovenski narod ima zato neizbrisno in častno mesto v tej veliki, zmagoviti zavezniški koaliciji med drugo svetovno vojno.
Jasno ob tem povejmo: ne kolaboracija, narodno osvobodilni boj je v temelju naše osamosvojitve in samostojnosti; ne domobranci, edinole partizani so se bojevali na zavezniški strani za svobodo in lepše življenje;
2. Slovenci smo bili drugič pred zahtevnimi preizkušnjami pred tremi desetletji, leta 1991. Vedeli smo, kaj hočemo; vedeli smo, kaj je naš skupni nacionalni interes. Imeli smo vizijo, imeli smo cilj, utemeljen v jasnih vrednotah, v naši svobodoljubni dediščini. Zmogli smo, ker smo zmogli široko in trdno soglasje, ker smo znali in hoteli povezati neizmerno svobodoljubno in demokratično energijo ljudi, naroda, zagotoviti potrebno politično enotnost in povezanost ljudi in politike ter v tem utemeljeno vzajemno zaupanje, izvajati verodostojno in premišljeno diplomatsko delovanje, pridobivati in širiti razumevanje, podporo in zaveznike ter premišljeno, a odločno uporabiti tudi oboroženo silo za obrambo svoje legitimne odločitve. Za člane in vodstvo ZZB ni bilo dileme 1991. leta, kot je ni bilo za partizansko generacijo.
Iz zgodovinske anonimnosti smo s ponosom in zgodovinsko upravičeno kot nova demokratična država vstopali na politični zemljevid sodobne Evrope, v mednarodno skupnost narodov in njihovih držav. Vstopali smo z velikimi pričakovanji in zanosom kot del nekdanje zmagovite protifašistične in protinacistične koalicije v času zahtevnih globalnih in regionalnih preizkušenj.
Te legitimacije nam nihče ne more vzeti. Ne morejo je izničiti ne določene stranpoti povojnega razvoja, ki jih ne skrivamo, jih obžalujemo in obsojamo – tudi v ZZB – še manj pa vsakršni poskusi in tendence sprevračanja in revizije zgodovine. Njena moralna in dejanska potrditev je bila letos januarja tudi predstavitev slovenskega partizanskega gibanja in OF v Evropskem parlamentu.
3. Pred 30 leti smo verjeli, da sta bili osamosvojitvena vojna na slovenskih tleh in vojna na Hrvaškem in v BIH, ki je sledila, zadnji na evropskih tleh. Da bo Evropa celina miru, sodelovanja med narodi in državami, spoštljiva do svojih državljanov, odgovorna za njihovo varnost in sposobna svoje spore reševati po mirni poti. Da bo zgled drugim po svetu in odgovorna za prihodnost planeta.
Zmotili smo se. Vojne vstopajo v naša življenja skoraj kot del našega vsakdana. Vojna, ki smo ji danes priča v Ukrajini, je vojna, ki se v 21. stoletju ne bi smela zgoditi. Vojno, ki jo je z agresijo na suvereno državo zagrešila ruska politika in poteptala civilizacijska načela in poteptala mednarodni pravni red, ki naj bi veljal v odnosih med državami in narodi sodobnega sveta, je bilo mogoče preprečiti. Treba se bo pogovoriti o tem, zakaj je do vojne prišlo in ali je resnično šlo in gre za napad totalitarnega režima na polno delujočo demokracijo. Tudi o tem, kako odpraviti vzroke, ki so zaostrili konflikt in pripeljali do te izzvane vojne.
Spomnimo se slovenske izkušnje. Osamosvojitvena vojna je trajala deset dni. V boju proti vojaško mogočni JLA je zmagal pogum slovenskih teritorialcev in miličnikov, ki so se takoj, prvi trenutek vojne odločno postavili v bran domovine. Ampak takoj, prvi trenutek vojne, smo aktivno začeli iskati tudi priložnosti, ki bi omogočile prekinitev spopadov, premirje, mir. Iskali in našli smo jih. Ob pomoči takratne Evropske skupnosti smo se izognili visokemu krvnemu davku ter materialnemu in duhovnemu uničevanju, kakršnemu smo bili več let priča na Balkanu.
4. Razumljivo je, da pomagamo napadeni državi pri njeni obrambi, tudi z orožjem. Tako kot to počnejo vse druge države v EU. Pohvalna je ta enotnost. Vendar so to v bistvu odločitve za vojno.
S to vojno so bili porušeni temelji, ki so bili zgrajeni na tragičnih izkušnjah velike morije 2. svetovne vojne, danes smo na pragu nove hladne vojne, novih »berlinskih« zidov, brezobzirnega tekmovanja za prevlado v svetu in v postavljanju novih globalnih delitev in polarizacij, zaskrbljujoče konfrontacije globalnih centrov moči.
Tem bolj je zdaj prvenstvena naloga vse demokratične Evrope (in celotne mednarodne skupnosti ter ključnih mednarodnih dejavnikov) zaustaviti vojno in utreti poti pogajanjem za njeno končanje. Treba je z vsemi sredstvi doseči, da utihne govorica orožja in da jo po že več kot letu dni dolgem uničevanja in umiranja vendarle zamenjata razum in odgovornost za človeška življenja. Politična govorica o poražencih in zmagovalcih je v navzkrižju z govorico miru. V tej vojni ne moremo nikakor izenačevati žrtve in napadalca, pa tudi zmagati ne more nobena stran. Še največji poraženec te vojne pa bosta svet in še posebej Evropa in EU, ki kot, da se ne zaveda in ni sposobna uveljaviti svojih dobrih starih načel humanizma in svoje suverene drže.
Militantno napeljevanje k lažnemu upanju v (pravično) zmago Ukrajine in poraz Rusije in pošiljanje predvsem vse večjih količin orožja v vojni, ki je v resnici konfrontacija zahoda proti Rusiji »na tleh Ukrajine in plečih Ukrajincev, do zadnjega Ukrajinca«, ne bo dalo zmagovalca! Vse bolj očitno je Ukrajina žrtev posredniške vojne med dvema vodilnima jedrskima velesilama, ZDA in Rusijo ter za njeno slabitev. Nekoč sta bili obe na pravi strani zgodovine. Ugibanje vojaških strokovnjakov, da do atomske vojne najverjetneje ne bo prišlo, ni nikakršno varnostno zagotovilo. Tudi širjenje severnoatlantske obrambne zveze in njeno spreminjanje v dominantno svetovno, globalno vojaško silo pod dejansko taktirko ene države mimo OZN in drugih varnostnih mehanizmov ni prispevek za urejanje odnosov in reševanje problemov, ne v aktualni vojni situaciji in ne v globalnem okviru. So pa že in bodo lahko še nove, tudi hujše in nepredvidljive posledice za ljudi v Ukrajini in Rusiji in vse nas na številnih področjih, ob vse bolj grozečih podnebnih spremembah migracijskih trendih in drugih globalnih problemih; njihove vzroke, vplive in posledice, pa kar porivamo na stranski tir.
Pozivi za mir – papeža in drugih, tudi mnogih v naši državi – mirovne pobude in predlogi za zaustavitev in končanje vojne izvenevajo kot »glas v puščavi«, so obravnavane kot moteče, »mirovniške« akcije ne pa kot resne spodbude za edino sprejemljivo pot za čimprejšnji izhod iz situacije. Mirovne pobude bi morale še intenzivneje prihajati iz »jedrne skupine EU«, še posebej od majhnih držav, tudi iz Slovenije. Za začetek bi sporazum iz Minska, ki ga niso bile pripravljene spoštovati ne Ukrajina ne Rusija in tudi ne zahodne države, ki so mu botrovale, lahko bil kar dobro izhodišče.
Zdaj moramo še mnogo glasneje kot v preteklosti dvigniti glas proti vojnam in novodobnemu imperializmu, za oživitev globalnih prizadevanj za razoroževanje, za svet brez atomskega orožja in preprečevanje vpliva oboroževalne industrije na urejanje zadev v državah in mednarodnih odnosih, proti novim »berlinskim zidovom«, za odpravo dvojnih meril, sprenevedanja, dvoličnosti, prikrivanja pravih ciljev in interesov – tudi v primeru napada na Ukrajino in pomoči Ukrajini. Tudi najnovejši zapleti z izvozom ukrajinskega žita sodijo v ta okvir! Ni opravičila za napad na Ukrajino vendar : kdo in zakaj je pred 20. leti napadel in razsul samostojno državo Irak in povzročil začetek krvavega plesa na bližnjem vzhodu – v skladu s katerimi pravili mednarodnega prava je vsem nam lagal o domnevnih razlogih za nespoštovanje mednarodnega prava in ignoriranje OZN? Kot je nedavno dejal prof. Jaklič: »namesto, da bi se ukvarjali z reševanjem planeta oz. človeštva, vse bolj investiramo v njegovo uničenje«. Upravičeno pričakujemo, da bodo tudi upravljavci naše države aktivno in glasno – doma in v mednarodnem okolju – sledili temu dolgoročnejšemu in celovitejšemu premisleku in tem vrednotam in, da jim bo 124. člen ustave, v katerem je med drugim zapisano: »Pri zagotavljanju varnosti izhaja država predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja« zavezujoča osnova za pokončno držo v mednarodnem okolju in aktivno delovanje in ne le za ponavljanje stališč drugih ali brezprizivno podrejanje drugim. Članstvo v EU in NATO nas ne zavezuje, da ne bo mogli imeti svojih stališč, svojih predlogov.
Spoštovani !
5. Upravičena pa so tudi bila in so pričakovanja nas mnogih, ki smo na lanskoletnih volitvah, na valu civilnega, državljanskega nezadovoljstva in organiziranega delovanja civilne družbe večinsko podprli spremembe in jih še enkrat večinsko potrdili na referendumih; dali smo nezaupnico – »rdeči karton« – avtokratskemu vladanju, nespoštovanju ustave in vladavine prava, človekovega dostojanstva in človekovih pravic. Velika pričakovanja so bila in so vgrajena v to podporo, v zaupanje novim oblastnim nosilcem, da pomeni preobrat na volitvah začetek pozitivnih sprememb, da bodo spoštovanje vladavine prava, najširši družbeni dialog, in kultura demokratičnega dialoga, strokovnost in transparentnost, dobili polno veljavo. Marsikaj pa nas lahko v sicer spremenjenem pozitivnem povolilnem vzdušju in ob pomembnih pozitivnih rezultatih in ukrepih upravičeno spravlja v dvom, vzbuja nelagodje, nezadovoljstvo in ustvarja nejasnosti, od dogajanj na kadrovskem področju, prelahkotno in nepremišljeno dajanih obljub, nedomišljenih in slabo predstavljanih napovedi reform, ko vidimo »drevesa ne pa gozd«, od izmikanja jasnim odgovorov do populizma, komunikacijskih zdrsov in neučinkovitega ali prepočasnega urejanja razmer na posameznih področjih, od agonije nacionalne RTV do zdravstvenega področja. In: za kredibilnost, verodostojnost in zaupanje gre; ni ga lahko pridobiti, ustvariti, lahko ga je izgubiti. Je vrednota, ki jo potrebno negovati in se ne pridobi na volitvah in ohranja sama po sebi. Pri tem delovanje opozicije ,ki radikalno deluje od začetka sedanjega mandata, prikrito izrablja in usmerja nezadovoljstvo in stiske ljudi, posameznih skupin; spodkopava, ruši, izrablja institucije demokracije, sistema – ne more biti prepričljiv alibi za lastne slabosti. Tudi defetizem, da »reform ne bo, če jih ljudstvo ne bo sprejelo« ni dobro sporočilo, ne krepi še kako potrebne naše kolektivne samozavesti, volje, zaupanja in podpore. To ni motivirano z izročili partizanskega gibanja in našega osamosvajanja ! V teh izročilih je naša skupna opora za doseganje ponovnega potrebnega najširšega soglasja o našem projektu za prihodnost, o novem dogovoru – novi razvojni paradigmi, o tem, kako želimo živeti v svoji, skupni državi in domovini in v kakšnih širših gospodarskih, političnih in varnostnih povezavah, da bomo obstali kot narod, ohranili svojo duhovno identiteto in povečevali svojo blaginjo.
Spoštovani !
6. Pred vrati je tudi praznik upora proti okupatorju, priložnost, da se še posebej spomnimo, da je bila OF edinstvena pluralistična narodna in osvobodilna organizacija, ki je bila zaradi svoje širine in množičnosti, hrbtenica narodnoosvobodilnega in socialnega gibanja za pravičnejšo družbo in nosilka ljudske oblasti slovenskega naroda in še kako aktualnih vrednot še danes. Tudi zato bo 27. april za ZZB in nas mnoge vedno tudi in predvsem praznik v spomin na ustanovitev OF slovenskega naroda. V naravi, vlogi in pomenu OF je utemeljeno tudi delovanje ZZB in more biti vodilo vseh, ki nam gre za krepitev medgeneracijskega sodelovanja, za stalno ustvarjalno prepletanje življenjskih in delovnih izkušenj starejših in mlajših, mladostne zagnanosti in preudarnosti vseh »mladih po srcu«, za novo fronto vseh, ki jim je Republika Slovenija skupna domovina in njen obstanek in razvoj skupni cilj.
7. Srečko Kosovel je zapisal: »Slovenci nismo narod hlapcev, zato ker hlapčujemo. Narod hlapcev smo zato, ker se ne zavedamo lastnih moči. Narod postane narod šele tedaj, kadar se zave svoje moči in jo tudi udejani«. In spoštovani, uresničevali smo sanje in verjeli v nov dan, na svoji zemlji pod svobodnim soncem. Hvala vam za pozornost !