Dr. Ljubica Jelušič, Spomenik talcem za Kamnitnikom, Škofja Loka, 10.2.2025
V spomin na streljanje talcev 9.2.1944

Spoštovane gospe in gospodje, drage tovarišice in tovariši!
Zahvaljujem se vam za čast, da lahko spregovorim na komemoraciji v žalosten spomin na 50 ustreljenih talcev, ki se ga v literaturi omenja kot enega najhujših zločinov okupatorske vojske v Škofji Loki. Pozdravljam vas v imenu predsedstva ZZB NOB in izrekam zahvalo občini Škofja loka ter Združenju borcev Škofja Loka za spoštovanje zgodovine in ohranjanje spomina na ideale, za katere so padli ti ljudje. Pred 81 leti je to bilo, vmes je zraslo veliko generacij škofjeločanov in vsaka je poskrbela, da je šel spomin na tragedijo naprej. Tudi vi ste generacija, ki ni pozabila. Pravijo, da se priprave na naslednjo vojno začnejo takrat, ko se spomin na pretekle grozote ustavi. Zdi se mi pomembno, da tu obeležujete spomin na vseh 50 talcev, ne glede na to, da niso bili vsi iz Škofje Loke in okolice, pač pa so jih nemški okupatorji nabrali iz različnih zaporov in hajk. Pravzaprav so bili talci skrbno odbrani iz številnih skupin zapornikov.
Prav to dejstvo nakazuje, da je bilo streljanje talcev del širše protigverilske taktike, ki so jo nemške SS okupacijske sile uveljavile na zasedenih ozemljih od konca 1943 dalje. Streljanja talcev niso bila samo golo maščevanje za kakega od ubitih Nemcev, kot je bil 7. februarja ubiti SS vojak v Škofji loki, to je bilo samo povod, dejansko pa so usmrtitve imele širši pomen – streljanje pripadnikov Osvobodilne fronte in partizanov pomeni, da so Nemci imeli vnaprej pripravljene sezname sodelavcev OF, kar ni moglo biti narejeno brez pomoči domačih izdajalcev. Razkritje mreže OF in vključitev partizanov na seznam je pomenilo, da bodo okupatorji likvidirali vse, ki bodo poskušali vzpostaviti vzporedno ljudsko oblast, tiste, ki so imeli glas, ki so narod držali skupaj v uporu. Po nekaterih ocenah naj bi bil ta grozovit zločin namenjen ustrahovanju prebivalstva in kot uvod v formiranje domobranske postojanke v Škofji Loki.
Teh 50 ljudi, 50 različnih usod, ustreljenih v petih skupinah po 10, po dva zvezana skupaj, postaja za nas po vseh teh letih kot enotna podoba. Kot simbol brezupnega upora majhnega naroda, ki ni imel perspektive preživetja v velikem nemškem rajhu, če bi se ta uresničil tako, kot ga je slikal slikar s človeško krvjo, Adolf Hitler. Gorenjska pokrajina je bila predvidena za rasno čiščenje, pri katerem bi na tem prostoru ostalo le malo izvornih prebivalcev, ker naj bi v te predele naselili nemško prebivalstvo, razseljeno po različnih evropskih državah, predvsem naj bi bil tu prostor za nemško govoreče prebivalce Tirolske.
Partizanski upor je načrte glede rasnega čiščenja zaustavil, ne pa tudi preprečil, kajti številni ljudje, tudi iz Škofje Loke, so zaradi svojega sodelovanja v OF in zaradi podpore partizanom končali v zaporih, v Begunjah in drugod, pa tudi v koncentracijskih taboriščih.
Vsem tem ustreljenim upornikom, sodelavcem OF, tiskarjem, partizanom, kurirjem, terenskim obveščevalcem, aktivistom, tudi partizanski zdravnik je bil med njimi, dolgujemo zahvalo, da so slovensko in jugoslovansko odporniško gibanje postavili na stran velikega antifašističnega in antinacističnega zavezništva. Celotno povojno obdobje je bila antifašistična dediščina temelj demokratičnih vrednot in sistemov. Vsi napredni politiki in ideologije so se borili proti oživljanju fašizma, za obsodbo nacizma. In vendar danes, po 80 in več letih od katastrofe druge svetovne vojne, ugotavljamo, da se širom Evrope pojavljajo novi avtokrati, novi nacionalisti in patrioti, ki po vzoru na ameriškega voditelja in njegovo ideologijo MAGA govorijo o Veliki Evropi. Kaj ni nekoč Hitler govoril o velikem nemškem rajhu?
Letos bomo proslavili 80 letnico zmage na fašizmom in nacizmom, 80 let konca okupacije in 80 let od konca iztrebljanja slovenskega naroda. Vseh teh 80 let so naši predniki in mi dajali slovesno zaobljubo, da se bomo borili za mir. Ampak vedno smo ta mir videli zelo sebično, na svojih tleh. Nismo videli čez prag Evrope v Azijo in Afriko številnih povojnih antikolonialnih revolucij in osvobodilnih vojn, nismo videli imperialnih posegov v naravne dobrine številnih narodov in območij sveta, skorajda smo pozabili, kako krvavo in v ognju je razpadala naša bivša skupna država.
Govorili smo o miru kot naši evropski prednosti tako dolgo, da je pred očmi vase zaverovane Evrope, evropska velesila priključila del ozemlja sosednje države. To je bil Krim. 2014. Veliko ljudi je takrat opravičevalo pripojitev z zgodovino. Leta 2022 je taista velesila napadla sosednjo državo in zasedla velik del njenega ozemlja. Veliko ljudi je, tudi pri nas, menilo, da je bila velesila izzvana. Izzvana v agresijo. Iskali so opravičila za agresivno pripojitev ozemlja. Čeprav so bila porušena temeljna dogovorjena pravila ureditve mednarodne skupnosti o nespreminjanju državnih meja s silo, so in smo tiščali glave v pesek nepriznavanja, da je mednarodna ureditev, ki je zagotavljala mir Evropi desetletja po drugi svetovni vojni, usodno načeta.
Predsednik druge svetovne velesile je te dni ob prevzemu oblasti naznanil, da si bo pripojil Kanado, Grenlandijo, panamski prekop, Gazo. Če ne bo šlo zlepa, bo šlo s carinskimi vojnami.
Velesile že merijo svoje vojaške in gospodarske moči, mi pa govorimo o miru, ne da bi se zavedali, da smo vse bolj samo še potniki na taleči se plošči ledu, ki tone v porušenje vseh tistih vrednot, za katere so umirali naši predniki.
Pred očmi se nam ruši svetovna ureditev, na podlagi katere smo si priborili svojo suverenost in teritorialno celovitost. Če kdo, bi prav mi v Sloveniji morali najbolj glasno kritizirati nasilno spreminjanje meja. Ali razvrednotenje institucij kot so mednarodno kazensko sodišče, pravica narodov do samoodločbe. Če kdo, bi mi morali najbolj glasno obsojati etnično čiščenje v Gazi in na Zahodnem bregu, saj so prav naši predniki, tu, na Gorenjskem, bili podvrženi rasnemu čiščenju in iztrebljanju. Tako kot sedaj nekateri ponujajo Palestincem lepe nove domove in mir v Egiptu in Jordaniji, tako so nekoč nacisti vozili na milijone žrtev holokavsta v taborišča, kjer bodo lepše in v miru živeli. Bojim se, da bomo 80 let zmage nad fašizmom in nacizmom proslavili z veliko grenkobe in ob spoznanju, da se rušijo simboli in strukture mednarodnega reda in s težavo izborjene pravičnosti.
Tovariši in tovarišice, ponosna sem na naše prednike, ker so se dvignili v upor. Mnogi so padli, številni so bili ustreljeni, vendar se niso vdali. Niso padli v brezup. To je naša popotnica. In naša zaveza zgodovini. Je pot, ki jo bodo morale hoditi številne generacije, da bi lahko živeli v slogi, spoštovanju enakosti in varnosti. Ta obelisk v spomin 50 ustreljenim domoljubom ne bo nikoli izgubil svoje sporočilnosti, in bo morda prav sedaj po 81 letih od zločina, še bolj zgovorno govoril o aktualnosti upora proti okupatorjem, proti fašizmu in nacizmu. Ker se po vseh teh letih miru pojavljajo glasovi o nepotrebnosti upora, ker naj bi povzročal žrtve. Celo tisti, ki so se aktivno postavili na stran okupatorjev kot domači kolaboranti, imajo veliko besed pri potvarjanju zgodovinskih dejstev. Ampak ko gre za okupacijo, ko gre za narodovo preživetje, ne le naše, ampak kateregakoli naroda sveta, ni dobro ostati tiho.
Samo spomnimo se pesmi, ki jo je napisal nemški intelektualec in luteranski pastor Martin Niemoeller leta 1946, in veliko pove o tem, kako je, če ostaneš tiho, ko se širijo zločini proti človeštvu.
Ko so prišli po komuniste, sem bil tiho. Ker nisem bil komunist.
Ko so prišli po socialiste, sem bil tiho, ker nisem bil socialist,
Ko so prišli po sindikaliste, sem bil tiho, ker nisem bil sindikalist,
Ko so prišli po Jude, sem bil tiho, ker nisem bil Jud,
Ko so prišli po mene, ni bilo nikogar, ki bi govoril zame.
Zato tovarišice in tovariši, ne bodimo tiho!
Smrt fašizmu!