Foto: www.zb-koper.si
Tovarišice, tovariši borci drugi udeleženci narodnoosvobodilnega boja slovenskega ljudstva, tovariški Zdravo! Vam, ki v srcu nosite in se borite za udejanjenje vrednot tega boja, prisrčen pozdrav!
Zbrali smo se, da se spomnimo ustanovitve Mornariškega odreda slovenske partizanske vojske, Tako se je uresničil tisočletni sen slovenskega naroda, da je stopil na morsko obalo in postal tudi pomorski narod. Uresničile so se besede pesnika Simona Jenka: »Buči, buči, morje adrijansko, nekdaj bilo si slovansko, morje adrijansko.« In zdaj je, sicer majhen del, tudi slovensko. In da je tako, gre pripisati tudi ustanovitvi Mornariškega odreda NOV in PO Slovenije.
Zavezniki so pomikali frontno črto na Apeninskem polotoku vse bolj proti severu. S padcem Rima je dozorela ideja, da se oblikuje tudi pomorski del slovenske partizanske vojske. Tako je Vrhovni štab NOVJ ukazal oblikovanje Mornariške grupe pri poveljstvu 9. korpusa. 15. oktobra 1944 pa je tu na Loparju ustanovljen Mornariški odred Koper. Sprva se je omejil zgolj na zbiranje obveščevalnih podatkov za potrebe morebitnega izkrcanja zaveznikov. Prvi poveljnik je bil mornariški častnik poročnik fregate Franc Dermota, po rodu iz Železnikov na Gorenjskem. Odred je sprva deloval skupaj s tedanjo Komando mesta Koper, ki mu je poleg zaščite in oskrbe nudila tudi politično pomoč. Za slednjo je skrbel tedanji politkomisar Janez Lenič – Rudar doma na Dolenjskem Med drugim, njegov sin je danes med nami. Nemci so na območje Slovenske obale in Istre pripeljali močne sile redne vojske, ki je izvajala utrjevalna dela za obrambo pred zavezniškim izkrcanjem. Nemške posadke so bile v skoraj v vsaki večji vasi in nenehno so patruljirali med vasmi. Zadrževanje večje partizanske enote je bilo nemogoče. Toda odred se je večal iz dneva v dan. Najtežje je bilo pozimi 1944 na 45. Sovražnikov pritisk je bil zelo močan. Vsak premik še tako majhne skupine partizanov so sovražnikovi izvidniki hitro odkrili in poveljstva so nemudoma ukrepala. Tako je 9. februarja 1945 padlo celotno poveljstvo Komande mesta Koper. Borci so se priključili Mornariškemu odredu in poveljstvo odreda je vse do sredine marca prevzelo naloge Komande mesta Koper. Obe enoti sta poleg obveščevalnih in mobilizacijskih nalog skrbeli za politično in propagandno dejavnost med prebivalstvom. Tako je v tej vasi odred priredil veličasten miting 1. aprila, na katerem sta govorila poveljnik in komisar odreda. Sredi aprila 1945 so vse partizanske sile prešle v široko ofenzivo na Obali in Slovenski Istri. Tako je Mornariški odred napadel 14. aprila Izolo, razorožil nemško posadko in se z orožjem in drugo opremo umaknil v osrčje Slovenske Istre. 28. aprila je odred zavzel Izolo, vendar se je moral umakniti. Znova jo je osvobodil 30. aprila in ponoči na 1. maj še Piran in Portorož. 1. maja je zaplulo prvo partizansko plovilo po slovenskem morju pod slovensko zastavo z rdečo zvezdo, ki so jo sešila dekleta iz Loparja.
Bojevanje in politično delovanje slovenskega Mornariškega odreda je v znatni meri prispevalo, da nam je dodeljen del Jadranskega morja in da smo postali pomorska država. Danes je v sestavi Slovenske vojske tudi 430. mornariški divizion. Takoj po odhodu JLA smo v tedanjem RŠTO pripravili zasnovo obrambe na Obali z enoto in zaostalim orožjem. Jeseni 1994 so se pojavila različna gledanja na vlogo naše oborožene sile na morju, predvsem obalnem. Dokaj razširjena je bila razprava o obalni straži po vzoru na ameriško s težiščem na reševalnih in ekoloških nalogah. Na srečo je prevladalo mnenje, da kot pomorska država potrebujemo tudi oboroženi del na morju. Ne bom preveč neskromen, če povem, da sem kot pomočnik ministra Kacina za vojaške zadeve konec leta 1994 predlagal nakup manjše patruljne vojaške ladje. Danes sta naši ladji znani v Sredozemlju po uspehih v reševanju beguncev iz Afrike. Naša mornarica predvsem krepi ponos vseh državljanov do vojske in domovine. Zelo me pa moti, da so naši fantje na kopnem in na morju podrejeni italijanskim generalom.
Z morjem smo dobili tudi prvo luko, ki danes sprejema velike čezoceanske ladje in ki ima zavidanja vredne delovne uspehe in večje od skoraj vseh luk na Jadranu. Ustanovili smo tudi slovenskega ladjarja – Splošno plovbo, katere ladje so plule po vse svetovnih morjih in okoli sveta. Bili smo pomorska sila. Ladjarja so prevzeli nemški lastniki. Luko država nam državljanom za hrbtom prodaja. Že pred leti je vodja sedanje opozicije in tedanje pozicije ponudil nemškim železnicam luko, slovenske železnice in največjega špediterja Intereuropo. Na srečo se obljuba ni uresničila, pa ne po volji naše oblasti ali pa nas volivcev in državljanov. Italijanom ni bilo to godu in tedanji predsednik vlade v sosednji deželi Prodi je bil kot v zadnjem trenutku napovedani gost kar tri dni pri nas. In zadeva je potihnila. Letos spomladi so se znova pojavile razprave o prodaji luke Nemcem. Ljudstvo se je uprlo. Vstala je Primorska, ali Slovenija še ni vstala. Slovenije se še ne zaveda, da nam s prodajo luke zapirajo ne samo okno tudi vrata v svet. Skozi okno lahko samo gledamo svet, skozi vrata pa vstopamo vanj in se lahko vračamo v svoj dom. In spet je zadeva potihnila. Oblastniki so se ustrašili ljudstva in njegovega gneva. Kaj je našim oblastnikom, da se tako neznansko bojijo berlinske gospe v hlačah in klečeplazijo pred njo? Mar ona ve za njih grehe? Mogoče. Toda prej bi rekel, da delujejo v duhu »kaunka« soldačije »Pokorno javljam!« Obljubili so drugi tir, dragega prek vsake razumne mere. Nalašč, da porečemo, da je to predrago. V tej državi »šparajo« samo delavci in upokojenci, oblast bi pa samo zapravljala. Ali je katera zahtev množičnega shoda za luko poleti udejanjena? Na srečo je upravljanje ostalo v rokah ljudi, ki znajo in hočejo delati. Prebral sem tudi slednji zapis: «Imeti Luko Koper pa pomeni imeti izjemno poslovno moč, ogromno poslovnih partnerjev, podjetij, delavcev. Luka je tako rekoč »balkanski poslovni center« v Sloveniji. Če njeni delavci stavkajo, to pomeni ogromne izgube. Kdor ima v lasti Luko Koper, ima denar, ki ne bo usahnil, ima koncesije in monopol. Zato Luke Koper nihče ne bo dal zlahka iz rok.« Jaz pa dodam, razen naše klečeplazniške vlade. Mar to izdaja?
Minister Klemenčič je ob morebitnem zastaranju kriminalnega uničenja Istrabenza rekel, da »bodo letele glave«. Kaj je z našim sodstvom, da zastara zadeva Domovina – Patria, da bo mogoče zastaral Istrabenz, da ne dovolijo preiskave za domnevni vojni zločin sestrelitve helikopterja. Sodniki se zavedajo, da bi prišle na plano vse grdobije samozvanih osamosvojiteljskih velmož, predvsem pa vodje in njegovih zvestobnikov. In še ena koprska zadeva je verjetno pred zastaranjem. Intereuropina naložba v Rusiji bo najverjetneje padla na pleča slovenskih davkoplačevalcev. Neki fante, ki ga dobro poznam, pa se bo s polnimi žepi cvenka že od orožarske afere, kaj šele od terminala Čehov, vozil z jahto po krokodiljih otokih. Kako je dobil v roke največjega špediterja v Srednji Evropi, pa pove že slika vodje, ki jo obesil že prvi dan direktorovanja. Zagotovo pa vem, da ni bil sposoben voditi vod vojakov v JLA, ki jo je zapustil ob pomoči dveh stricev iz ozadja, visokih oficirjev KOS, sicer pa ribniških zetov.
Te dni so Italijani kupili Cimos. Novi lastnik obljublja dokapitalizacijo in povečanje proizvodnje. Eno njegovih podjetij v Italiji ima istoveten proizvodni program, samo v znatno manjšem obsegu. Skoraj prepričan sem, da želi Cimosovo tržišče in uničiti konkurenco. Če pa tega ne bo storil, bodo pa delavci delali za majhne denarje in brez pridobljene socialne varnosti. Nenehno bo grozil s preselitvijo proizvodnje v drugo državo in zahteval državno pomoč. To zgodbo že poznamo od Kopra do Maribora in od Jesenic na Gorenjskem do Jesenic na Dolenjskem. Je še sploh kaj našega? Trden je samo tisti kmet, ki ima v lasti zemljo in jo tudi sam obdeluje. Brez zemlje je pa hlapec. Z narodnoosvobodilnim bojem se nismo samo osvobodili – iz naroda hlapcev smo postali narod gospodarjev svoje zemlje in svojega dela. Z osamosvojitvijo pa spet postajamo narod hlapcev.
Naj velja geslo iz junijskega upora sredi Kopra:
Primorska je vstala – vstani Slovenija!
Le vkup, le vkup, uboga gmajna,
za staro pravdo naj bo drajn!
