Miha Butara, časni predsednik Zveze slovenskih častnikov na slovesnosti v počastitev smrti prvega talca in vseh žrtev 2. svetovne vojne v Bohinju, Žlanu v Bohinju, 12. avgust 2017

Dovolite mi, da vas vse skupaj prav prisrčno pozdravim in se zahvalim organizatorjem današnjega dogodka za povabilo. Z veseljem sem se odzval povabilu vaših članov KO ZZB Dušana Bavčarja in Martina Goriška, saj sodim med tiste ljudi, ki spoštujejo  žrtve našega naroda, ki so dale življenje v času, ko je tu na naših tleh divjala druga svetovna vojna in smo Slovenci ječali pod škornjem nemških in italijanskih, madžarskih in ustaških okupatorjev.

Velika večina Slovencev se je takrat v tistih težkih časih opredelila za upor proti okupatorju za boj proti fašizmu in nacizmu, za preživetje slovenskega naroda, ki mu je Hitler namenil popoln izbris in pogubo. Prav tako so na ta sprevržen način delovali Italijani, katerih nasilje so Primorski Slovenci doživljali v letih med obema vojnama in težko okupacijo ljubljanske pokrajine.

Tudi tu v vaših prelepih Bohinjskih krajih, so narodno zavedni ljudje vedeli kje jim je mesto. Da, v boju proti okupatorju za nacionalni obstoj in za boljše in pravičnejše življenje, kot so ga imeli ljudje pred tem v letih po prvi svetovni vojni in še prej. Vsi tisti domoljubi, ki so vedeli kje jim je mesto v borbi za narodovo preživetje, so povsem jasno razumeli Hitlerjeve besede, ki jih izrekel ob prihodu v Maribor, 26. Aprila 1941, »naredite mi to deželo spet nemško«, kot, da bi to z nemške strani okupirano ozemlje sploh kdaj bilo nemško. Okupaciji ter predvidenemu uničenju našega naroda je sledil organiziran upor pod vodstvom OF slovenskega naroda ter hiter nastanek NOV in POS.

Partizanske enote so tudi na Gorenjskem nastajale  z veliko naglico. Že 28. junija 1941 je bila ustanovljena Jeseniška četa, naslednji dan 29. Junija 1941, Jalovška četa in za tem po združitvi obeh 5. avgusta 1941 na Vodiški planini Cankarjev bataljon. Upor se je širil z veliko hitrostjo po vsem območju.

Okupator je povsod izvajal ostre represalije in poskušal že v kali zatreti vsak organiziran poskus odpora. Tako je bilo tudi pri vas v Bohinjskem koncu.

Da, v času ko je vsa Evropa in velik del sveta ječal pod nasiljem ubijalskega stroja sil »trojnega pakta« se je mali slovenski narod z neverjetno odločnostjo uprl okupatorju in njegovim namenom, da nas zbriše kot narod ali pa povsem potujči.

Ne smemo pozabiti da so Nemci načrtovali hitro in popolno raznarodovanje in tako omogočiti formalnopravno priključitev zasedenega slovenskega ozemlja k avstrijski Štajerski in Koroški, pravzaprav »Tretjemu rajhu«. Njihov načrt raznarodovanja je vseboval:

  • množičen izgon Slovencev (predvidenih 220.000 do 260.000)
  • množična naselitev Nemcev (v vojnem obdobju predvidoma okoli 80.000, večino pa po vojni)
  • hitra in popolna germanizacija tistih, ki bi še ostali doma

Izseljevanje je potekalo v več valovih. Najprej so izgnali izobražence (duhovnike, učitelje, pravnike, zdravnike…), naklonjene odporu in komunizmu pa so pošiljali v koncentracijska taborišča.

Zdi se mi, da bi nekateri klerofašisti želeli pahniti v pozabo vsa ta grozodejstva tistega časa. Kdo bi pozabil, da so hoteli preostale čim hitreje ponemčiti,  uničevali so vse, kar bi lahko spodbujalo slovensko narodno zavest. Prepovedali so uporabo slovenskega jezika v javnosti, slovenska društva in organizacije, tudi cerkvene, so ukinili, njihovo premoženje pa zaplenili. Prepovedali so slovenski tisk, uničevali so slovenske knjige in ponemčevali krajevna imena in prisiljevali Slovence da ponemčijo svoja lastna imena.

Ta pošastni genocidni  stroj Trojnega pakta je začel delovati z vso močjo. Grozodejstva in morije, ki so jih počeli nad nedolžnimi narodi povsod po Evropi in po širnem svetu, dajejo nacizmu in fašizmu zasluženo oznako največjega zla v zgodovini človeštva. Dobesedno so načrtovali popolno iztrebljenje Slovanov, Judov, Romov in še nekaterih drugih in s tem zagotavljanju širitve njihovega lastnega življenjskega prostora. Ni jim uspelo in kaj takega nikoli nikomur ne bo uspelo. Tega časa ne smemo nikoli pozabiti.  Spomin na naše žrtve in vse trpljenje naših ljudi moramo spoštljivo ohranjati v spominu.

Spoštovani!

Danes se poklanjamo spominu na prvega talca iz vaših krajev in vseh tistih, ki so dali svoja življenja,  za svobodo in boljši jutri vseh nas, na Franca Podlipnika rojenega 17. septembra tu na Žlanu davnega leta 1915. Izhajal je iz skromne narodno zavedne družine. Doma so imeli majhno kmetijo. Osnovno šolo je obiskoval in jo končal v Bohinjski Bistrici. Takoj po šoli se je zaposlil in opravljal kmečka ali priložnostna dela pri kmetih in lastnikih žag. Spomladi leta 1941 je dobil delo progovnega delavca na železniški postaji Bohinjska Bistrica. Delal je na progi v Soteski, kamor se je vozil s kolesom. Bil je napreden pristaš Tomaža Godca. Po prihodu okupatorja aprila 1941 je stopil v vrste borcev upora proti zavojevalcem. Za prve borce upora je zbiral orožje in strelivo ter jih finančno podpiral. Med sodelavci je bil izdajalec, ki je Franceta prijavil Nemcem. Orožniki iz postojanke v Bohinjski Bistrici so 28. julij 1941 na bistriškem mostu čez Savo Bohinjko izvedli osebni pregled domov vračajočih se delavcev. Pri Podlipniku so dobili nekaj nabojev za puško mavzer. Takoj je bil aretiran in odpeljan v zapore v Begunje na Gorenjskem. Zaprli so ga v zloglasno sobo »E« in ga v knjigi zapornikov vodili pod št. 619. Ustrelili so ga 9. avgusta 1941 med skupino devetih talcev v Dragi. Trupla so odpeljali v krematorij v Gradec v Avstrijo. Po osvoboditvi je na podlagi objave v časopisu, oče Nikolaj šel po žaro in jo prinesel domov. Pokopan je na grobišču padlih borcev na pokopališču v Bohinjski Bistrici.

Nemci so v obeh upravnih enotah, ki so ju kontrolirali (Spodnja Štajerska + Kranjska-Koroška), streljali, obešali in obglavljali vse po vrsti – ujete partizane, ranjence in civiliste, ki so jih sumili simpatiziranja z Osvobodilno fronto, tako moške, ženske in starce kot invalide in mladoletnike.

Tudi Bohinjsko območje je dalo svoj velik nepozaben prispevek končni zmagi in obenem visok davek za svobodo. Med drugim sem prebral, da je bilo s tega območja ustreljenih 38 talcev, v Sloveniji je bilo ustreljenih 1727, v Begunjah  je bilo zaprtih 330 domačinov, 20 je bilo poslanih v internacijo, 240 družin so izgnali pretežno v Nemčijo, v partizanske enote se je vključilo preko 1000 Bohinjcev. Bili so udarna pest Gorenjskega odreda, Prešernove brigade, Jeseniško – Bohinjskega odreda, Vojkove in Gradnikove brigade in še bi lahko našteval in govoril o terencih, kurirjih, partizanskih bolnišnicah, o komandi mesta Bled, ki je pred koncem vojne delovala v Bohinju.

Danes ko v poplavi najrazličnejših načinov potvarjanja zgodovine, spreminjanja dejstev z uporabo laži in neresničnih opisov, doživljamo pravi razcvet klerikalnega revanšizma. Ta označuje vse drugače misleče svobodoljube na najrazličnejše načine s katerimi se sproža prava nestrpnost do drugače mislečih, s poskusi diskvalifikacij posameznikov in gibanj, do nosilcev osvobodilnega boja, komunistov, krščanskih socialistov in ostalih tudi do rdeče zvezde kot simbola svobode, ki se je dejansko skozi pretekla zgodovinska obdobja izrazil v samostojni Sloveniji 1991.

Ne, tega ne bomo dopustili, zaradi naše svetle zgodovine in vseh žrtev, ki so dale življenje, da smo lahko zaživeli v svobodi kot samostojna republika v sestavi takratne velike države Jugoslavije in bili z njo in njeno slavno partizansko vojsko sestavni del velike zavezniške koalicije zmagovalke nad naci – fašizmom v drugi svetovni vojni. Ob boku vojske Rusije, ZDA, Velike Britanije, in Francije so naši slovenski partizani prispevali pomemben delež k zlomu in porazu Hitlerjevega Tretjega rajha. Na to smo in moramo biti ponosni za vekomaj.

Povzročiteljem takratne izdajalske kolaboracije naših ljudi z Italijani in Nemci in njihovim dedičem, današnjimi podrepniki, ki bi jo radi na vse načine opravičili in prikazali v pozitivni luči ter jo na različne načine opravičili bi rad dejal le, naj se ne igrajo z ognjem in resnico.

V poduk naj slišijo besede enega izmed izjemno spoštovanih cerkvenih dostojanstvenikov tistega časa, med narodom izjemno priljubljenim in spoštovanim duhovnikom in pisateljem Franom Saleškim Finžgarjem, ko je dejal, da je kolaboracija velik črni madež, »Rajši so sprejeli orožje, obleko in denar od okupatorjev za boj zoper brate Slovence. To je v slovenski zgodovini najbridkejši črni madež, ki ga noben izgovor ne more izbrisati. Razumljivo je trdno krščansko prepričanje, razumljiva kapitalistična usmerjenost, nerazumljiva in po vesoljnem svetu obsojena pa je drznost, da sežeš po orožju smrtnega narodnega sovražnika za boj zoper svoje brate. To je bolečina vseh bolečin.«

Očitno smo obsojeni na kolaborante, izdajalce slovenstva v našem narodu. Takšne ljudi smo imeli med nami skozi vso našo zgodovino, to so bili že zagrizeni germanofili v Avstro–Ogrski, italijanske podrepnike med obema vojnama v Italiji in v Ljubljanski pokrajini do danes. In s takšnimi se srečujemo tudi v današnjem času.

Danes se srečujemo z novodobnimi oblikami kolaboracije, ko politiki in gospodarstveniki, tajkuni vseh vrst razprodajajo skupno lastnino tujcem, ko dediči domobranstva ustvarjajo sistematične razprtije in s tujci razprodajo slovenske lastnine, ko strankarski časopisi objavljajo laži, neresnice in potvarjajo znana dejstva. Trosijo laži, spreminjajo zgodovino, klevetajo, blatijo in žalijo vse povprek, ne da bi zaradi tega kakor koli odgovarjali. Če je to demokracija je ne sprejmem, to je lažna demokracija, za takšno se tudi v času osamosvajanja leta 1991 nismo borili. Pričakovali smo lepše in boljše življenje za vse. Na žalost so nas že kmalu za tem izdali nekateri takratni voditelji, v katere smo povsem zaupali.

Danes zjutraj sem v »Sobotni prilogi« Dela prebral zanimivo razmišljanje pred kratkim umrlega akademika dr. Antona Vratuše iz leta 2015 o tem, kam so nas pripeljali takšni politiki. Socialna politika se kar naprej klesti. Posameznik katerega blaginja je odvisna le od lastnega dela, je vse bolj prepuščen samemu sebi. Zaradi izkoriščevalskega kapitalističnega družbenega sistema, ko si državo jemljeta v zakup odtujeni finančni kapital in egoizem partitokracije, se je v državi zaprlo na tisoče podjetij in preko sto tisoč delavcev je izgubilo delo. Pod pragom revščine živi že okrog ena četrtina prebivalstva.«

O dogajanjih ob koncu 2. svetovne vojne ne bom posebej veliko govoril, citiral bom znamenitega škofa Grmiča. Tako je zapisano v časopisih: Legendarni škof Grmič je obsojal kolaboracijo, zaradi katere so se zgodile povojne usmrtitve. Tako je dejal v enem izmed svojih intervjujev :»… klerikalni voditelji in voditelji Katoliške akcije ter del predstavnikov uradne Cerkve v Sloveniji so pognali del slovenskega ljudstva v boj zoper Osvobodilno fronto… Vendar je najhuje bilo to, da so svoje bojevnike pridružili nemškim policijskim enotam.  Slepili so jih potem do konca… in jih odpeljali na Koroško, da so jih Angleži kot izdajalske enote vrnili in je večina njih s smrtjo plačala ceho. Kaznovani bi morali biti v resnici voditelji, a ti so se umaknili na varno…«

Z obema velikanoma verskega življenja pri nas se strinjam. Glede kolaboracije domobrancev, ki so dejansko delovali v sestavu SS policijskih sil, je potrebno povedati še to, da so tako kot celotna SS obsojeni kot najhujši vojni zločinci na Nurenberškem procesu po drugi svetovni vojni.

Vesel bi bil, če se nam ne bi bilo potrebno dnevno soočati z zgodovino NOB in Vojne za Slovenijo 1991 na način kot se to dogaja sedaj z nepotrebno delitvijo in izraženim sovraštvom ob uporabi pritlehnih strankarskih javnih občil.  Kot narod bi morali zbrati dovolj dobre volje, potrpežljivosti in zavesti s katero bi presegli razprtije, v katero sta nas pahnila umazana politika in del RKC, po doseženi osamosvojitvi.

Pred tem časom se nismo delili na potomce partizanov, domobrancev, klerikalcev, komunistov, verujočih in neverujočih, pa nam je bilo vseeno, bili smo prijatelji, skupaj smo se igrali, ustvarjali in gradili, veselili smo se življenja in ustvarjali za sebe in za druge. Nam, ki nismo doživeli hudih časov druge svetovne vojne, se ni potrebno z nikomur spravljati. Se tudi skregali nismo. Ustvarjalci in ideologi postavitve spomenika na ljubljanskem Kongresnem trgu pa so s tem dejanjem poglobili razdor in poslabšali medsebojne odnose zgrajene v preteklosti v sožitju in medsebojnem sodelovanju.

Volja je pot pravijo. Ne odstopamo od sprejetih in dokazanih vrednot, kot so med drugim poštenje, sreča, morala, solidarnost, mir, varnost, socialna pravičnost, red, zakonodaja ipd.

Slovenci smo znali v zgodovini potrpeti in poiskati prave rešitve in najti prave ljudi, na katere se lahko naslonimo in poiščemo najboljše rešitve za vse nas. V prepričanju, da se bo to uresničilo pa je odvisno od vseh nas, vas, zato ponovno opozarjam na največje zlo, ki se ves čas plazi za nami in ga je potrebno vedno in v vsakem trenutku premagovati. Na fašizem. Na nacizem.

Smrt fašizmu  – svoboda narodu!