Dr. Ljubica Jelušič, podpredsednica ZZB NOB Slovenije na slovesnosti ob obletnici nanoške bitke, Nanos, 29. april 2017

Dragi tovariši in tovarišice, spoštovani zbor,

Naj najprej vse toplo pozdravim v imenu predsedstva ZZB NOB. Z velikim spoštovanjem se poklanjam tistim, ki ste vojno vihro doživeli in preživeli na svoji koži; danes so vaši spomini in pričevanja središče naše pozornosti in hvaležnosti. Z velikim veseljem pozdravljam najstarejšega borca med nami, tovariša Dušana Kosema, borca Prekomorskih brigad, ki bo prihodnji mesec dopolnil 94 let. Pozdravljam državnega sekretarja na ministrstvu za obrambo, mag. Miloša Bizjaka.

Izrekam zahvalo vsem, ki ste kljub slabemu vremenu v preteklih dneh organizirali letošnjo slovesnost, tako kot ste jih že velikokrat v preteklosti. Posebna zahvala gre predsedniku združenja ZZB NOB Ajdovščina – Vipava tovarišu Božu Novaku ter občini Vipava. Slovesnost v spomin na Nanoško bitko aprila 1942, ki je bila prva večja partizanska bitka na primorskih tleh, s svojo prisotnostjo počastijo pripadniki več veteranskih in domoljubnih organizacij, zato poleg članov in simpatizerjev ZZB NOB posebej lepo pozdravljam pripadnike domoljubnega društva TIGR Primorske, Zveze slovenskih častnikov, ZVVS, Zveze policijskih veteranskih društev Sever, Zvezo vojnih in vojaških invalidov Slovenije in vse domoljube, ki ste prišli iz različnih koncev Primorske in od drugod. Zahvaljujem se Slovenski vojski najprej za udeležbo gardistov v častni straži, potem za Orkester Slovenske vojske, ki sodeluje v kulturnem programu, in posebej še zato, ker se vojašnica v Vipavi še vedno imenuje po Janku Premrlu – Vojku, partizanskemu poveljniku in primorski legendi (vojašnico so tako poimenovali leta 1996 po soglasnem mnenju vseh, ki so bili v njej zaposleni).

Moja iskrena zahvala gre vsem praporščakom, ki ponosno skrbite za svoje prapore in mnogi iz leta v leto, na premnogih prireditvah strumno stojite v poklon enotam, katerih prapore nosite. Danes je med vami posebna vrzel – za vedno se je poslovil Marijan Pečan, poznali smo ga kot zastavonošo brigade Matija Gubec, ter ljubljanskega združenja ZZB NOB. Naj danes vaši prapori, tovariši praporščaki, še posebej strumno stojijo, z zvezdo na nož, kot je imel navado reči Marijan Pečan, tudi v spomin nanj, ki ga ne bo več med nami.

Nanoška planota je za nas Primorce posebne vrste pokrajina. Vidimo jo iz mnogih strani Primorske, starejši ljudje po dogajanju nad Nanosom napovedujejo vreme, ko se peljemo iz Ljubljane, in zagledamo sivozelene obrise nam dragega hriba, si oddahnemo in se počutimo že skoraj doma. Tako se zdi, kot da nas je že tisočletja branil in ščitil pred severnim mrazom in zlom. Nanos je po svoje skrivnosten, saj ga od spodaj vidimo le kot strmo goro in šele tu zgoraj se zavemo, koliko gozdov in travnikov skriva na svoji planoti. In še ena posebnost glede Nanosa – ko so naredili prve načrte za drugi tir železniške proge Divača – Koper, so izračunali, da bo izkopanega materiala iz predorov toliko, da bi lahko naredili še en Nanos.

Njegova težka dostopnost je omogočila, da sta se tu rodili dve veliki primorski gibanji, antifašistično gibanje TIGR ter partizansko narodnoosvobodilno gibanje, ki se je pozimi 1942 prav na tej planoti reorganiziralo v prave vojaške formacije, v dve četi. Enoti sta izvajali manjše akcije, ki pa so bile med ljudmi zelo odmevne, in dajale so vtis, da je partizanov veliko, ker so se akcije izvajale na različnih krajih, in tudi pri italijanskih silah so bile skrbi zaradi teh »banditov« vedno večje. Vsaki akciji je sledil val italijanskega nasilja nad civilnim prebivalstvom, požigali so hiše, pobijali talce, ali pa ljudi odganjali v internacijo. Da bi uničili partizane, so aprila 1942 pripravili obsežno ofenzivo na Nanos, v kateri je bilo 1800 vojakov in karabinjerjev, partizanov pa je bilo 54. Partizani so se bojevali, dokler jim ni zmanjkalo streliva, potem pa so se iz obroča prebijali po skupinah. Več jih je padlo, nekaj so jih ujeli Italijani, in jih odvlekli na posebno sodišče za zaščito države, kjer so bili vsi obsojeni na smrt z ustrelitvijo. Na smrt je bil obsojen (sicer v odsotnosti) tudi Janko Premrl Vojko, takrat že zelo znan partizanski borec, ki je svojo skupino, t.i. Vojkov vod, v celoti rešil iz obroča. Partizanski četi sta se po nanoški bitki premaknili v Trnovski gozd, kjer je zlasti Vojkova skupina takoj začela z akcijami, da bi dala vedeti ljudem, da partizani niso bili uničeni v celoti.

Omeniti moramo osebnost človeka, ki je močno zaznamoval te prve primorske partizanske bitke in akcije, Janka Premrla Vojka, bojevnika in domoljuba.

Rodil se je leta 1920 v današnjem Podnanosu, v razmeroma premožni narodno zavedni in antifašistično usmerjeni družini, v kateri je bila očetova stran bolj krščansko- konzervativna, mamina pa liberalna. Vojko je imel dve sestri, Boženo, in Radoslavo, obe sta bili partizanski učiteljici, ter dva brata, Cirila, prav tako partizana, in malega Marjana, ki je bil med vojno še otrok. Vojsko je služil v južni Italiji, na Siciliji in v Kampanji, v letih 1940 in 1941, z bolniškega dopusta, na katerega je prišel v rodne kraje konec leta 1941, se ni več vrnil v vojsko, temveč je odšel v partizane. Na začetku leta 1942 je postal borec Pivške čete, partizan. V akcijah se je izredno izkazal in si pridobil zaupanje soborcev, ter hitro napredoval. Postal je poveljnik Vipavske in nato Trnovske čete ter  komandant  bataljona Simona Gregorčiča. Februarja 1943 je bil imenovan za poveljnika prve primorske narodnoosvobodilne brigade Andrej Laharnar, vendar te brigade zaradi Vojkove smrti in preureditve vojske na Primorskem potem niso nikoli ustanovili.

V partizanskih bojih je skrbel za drzne, vendar dobro premišljene akcije, ki so mejile na neverjetne, in uspešno je izmikal svoje borce iz spopadov brez žrtev. Na soborce je imel izjemen vpliv. Učil jih je vojaških veščin, bil je tovariški in pravičen, za borce je skrbel v vseh pogledih, zato so vsi novi prostovoljci hoteli v njegovo, Vojkovo četo. Skrbel je za enakopravnost med poveljniki in borci. Sam je bil zelo skromen in vedno zadnji pri hrani, za svojimi borci. Živel je izključno za borbo, za dekleta, pijačo ali cigarete se ni zanimal. Ženske je vzpodbujal k enakopravni vključitvi v partizanske vrste, v čemer je bil daleč pred svojim časom.

Vojkov zadnji boj je bil 15. Februarja 1943, ko je v Trnovskem gozdu zasnoval napad na italijanske gozdne miličnike v Idrijski Beli. Vojko je z dvema skupinama borcev pripravil zasedo, med napadom, ki ga je sam vodil, pa je bil ranjen. Partizani so napad prekinili in se z ranjenim poveljnikom vrnili v četni tabor na Brinovem griču. Hudo ranjenemu partizanu so poskušali priskrbeti zdravniško pomoč, ki pa je ni bilo od nikoder in junaški komandant je umrl 22. Februarja 1943. O njegovi smrti je krožilo veliko zgodb, k širjenju govoric je pripomogel duh časa, polemiziranje o NOB in potreba ljudi, da si ustvarijo mit o velikem bojevniku, komandantu, primorskem junaku.

Akcije, ki so jih izvajale enote pod poveljstvom Janka Premrla Vojka, so bile v vojaškem smislu dokaj omejene, drobne akcije, vendar so imele velik odmev med ljudmi. Primorski ljudje, ki so jih že dve desetletji poniževali, zmerjali z drugorodci in jih nasilno poitalijančevali, so dojeli, da se je Vojko s soborci uprl fašistični diktaturi. Videli so, kako se vojaki osvajalske vojske tresejo v svojih utrjenih bunkerjih od strahu pred napadom slovenskih borcev. Ljudem se je vračala samozavest in narodni ponos. Odpor je postajal vse številčnejši. Mnogi fantje in možje, ki so že pred vojno sodelovali v skrivnih akcijah TIGRa, so se pridružili partizanski vojski. Mnogi so se s tem tudi izognili italijanski mobilizaciji. Uporniški duh se je z Nanosa razširil v vse primorske pokrajine in vasi.

Najbolj zavedni in zanesljivi Primorci so oblikovali mrežo Osvobodilne fronte, premnogi Tigrovci, ki so poznali skrivne poti po Primorski, so postali aktivisti OF in kurirji med relejnimi postajami. Po vaseh se je organiziralo partizansko šolstvo. Otroci, zrasli pod fašistični nasiljem, so svojo prihodnost vzeli v svoje roke. Maja leta 1945 so vojno končali z zmago – nad fašizmom in nacizmom. Toda ta dva sistema imata različne pojavne oblike, ki jih prepoznavamo še danes. Zato boj proti fašizmu, totalitarizmu, nacizmu in sovraštvu vseh vrst še ni končan. Zmago pa mora izbojevati vsaka generacija na svoj način.

Morda se danes preslabo zavedamo, koliko osebne moči, žrtvovanja in poguma so potrebovali ti naši primorski rojaki, da so še po dvajsetih letih fašistične torture ohranili slovensko dušo, kulturo in jezik. Če so zmogli naši predniki, potem moramo tudi mi danes, v veliko boljših razmerah, to ohraniti. Iz drobnih akcij so rasla velika dejanja – velike bitke, prelomne, in tudi končna zmaga. To sporočilo moramo razumeti tudi danes, tako na državni kot na osebni ravni. Včasih slišimo kritiko, da naša država nima več nobenih velikih ciljev, pa saj ni bistvo razvoja v velikih korakih. Treba je delati na drobnih akcijah napredka za vse ljudi. Prav tako to velja na osebni ravni, ko gremo v upor proti delitvam, ki jih sproža sodobni kapital.

V teh dneh smo proslavili 76. obletnico ustanovitve osvobodilne fronte ter počastili dan upora proti okupatorjem. Veliko besed je bilo namenjenih slovenskemu uporništvu v zgodovini in današnjemu klečeplazenju pred velikimi silami. Prav zgodovina Primorske, njena okupacija, partizanska vojaška osvoboditev, ter kasnejši diplomatski dogovori o dodelitivi dela Primorske k Sloveniji oziroma Jugoslaviji, so dokazi, da se je z velikimi silami treba znati pogajati, in da ne zmaguje le vojaška sila. Zato jaz mislim, da slovensko članstvo v mednarodnih organizacijah ne pomeni, da smo se predali tujim interesom. Res pa je, da moramo v teh okoljih ohraniti svojo držo, svojo kulturo, jezik in samozavest.

Ko govorimo o Osvobodilni fronti, mislimo na široko paleto različnih političnih skupin in interesnih združenj, ki so podprla idejo o uporu proti okupatorjem. Neredko omenjamo to potrebo po složnosti vseh političnih skupin tudi za današnje čase. Vendar pozabljamo na temeljno podrobnost OF – v njej so se združile napredne politične skupine in gibanja, ne pa vsi politični akterji v Sloveniji leta 1941. To pa je bistvena razlika. Med tistimi, ki v OF niso bili niti povabljeni, bodisi zaradi nazadnjaštva ali nezaupanja, je raslo seme naslonitve na okupatorja in njegov okupacijski režim. To pa je vodilo v kolaboracijo in izdajstva. Miselni in dejanski dediči kolaboracije danes javno zanikajo pomen NOB in partizanske vojske, ter sodelovanje z okupatorjem štejejo za moralno sprejemljivo in modro.

Ob tem se moramo znova vrniti k partizanu Vojku, domoljubu in bojevniku. Na temeljih njegove smrti in še mnogih drugih smo zgradili svojo državo, Primorci smo znova združeni s svojo matično domovino. Nikjer v zgodovini ni zabeleženo, da bi se slovenski kolaboranti pogajali za vrnitev Primorske k Sloveniji, celo več – ban Natlačen je z gospemi v narodnih nošah čakal pri Logatcu italijanske okupatorje, ko so aprila leta 1941 prestopili mejo s kraljevino Jugoslavijo in jim govoril hvalospeve, češ da se veseli, ker nam bo zavladal tako civiliziran narod in kultura.

In za konec še o tem, kako razumeti danes domoljubje. Veliko jih je, ki se tolčejo po prsih, in govorijo, da so domoljubi. Veliko je takih, ki hočejo imeti državo, ki bo čimbolj zaprta, za veliko žico, ograjo, da ne bi kak uporen duh ušel od nas še kam drugam! V resnici pa se moramo o pravem domoljubju poučiti pri naših primorskih rojakih. Domoljubje je, ko smo na stoletja dolgem prepihu narodov sposobni ohraniti svojo kulturo, jezik in svojo samozavest. Od tujcev, ki prihajajo k nam, moramo potegniti tisto, kar nam pomaga k preživetju, ne pa govoriti, da nas tujci uničujejo. Mi moramo vedeti, kdo smo, in kot ljudje s svojo identiteto smo nepremagljivi.

Živela Primorska!