Ljubica Jelušič
Škofi 11.3.1945 – 15.3.2025, ob 80 obletnici smrti treh minercev, partizanov Kosovelove brigade ter ob 80 obletnici zmage nad fašizmom in nacizmom
Dragi tovariši in tovarišice, spoštovani gospod župan,
Hvala vsem organizatorjem današnje spominske slovesnosti, ker niste pozabili na ljudi, ki so pred 8o leti tu padli za svobodo naslednjih generacij. Ne vemo, kako velika je bila njihova želja po miru in osvoboditvi izpod fašističnega in nacističnega jarma, ampak zagotovo so se zavedali, da so že blizu dnevi zmage. Velik del Balkana, Panonska nižina, Srem, Banat, Beograd so bili že osvobojeni, ko so na slovenskih tleh še množično padali borci pod streli neverjetno žilavih nasprotnikov. Na primorskih tleh je bilo teh nemških enot s podporo preživelih fašistov in četnikov zelo veliko. Njihova koncentracija na ta prostor govori o strateškem pomenu Krasa in primorske kot celote za umik nemških sil z Balkana, verjetno pa kaže tudi na to, da so bili vsi prepričani, da bo ta prostor po vojni pripadel Italiji.
Da bi razumeli, kako strateško pomembna je zahodna meja Slovenije, se moramo vrniti v čas 1 svetovne vojne, v leto 1915, ko se nevtralna Italija odloči, da bo na strani antante stopila v vojno in napade Avstroogrsko. Napad je bil izveden na območju od Julijskih Alp, Rombona, Krna, preko izliva reke Soče do Trsta. Italijanska vojska se je nameravala prebiti do črte, ki ji je bila obljubljena v tajnem londonskem paktu. Na AO strani sta se spopadli dve veliki vojaški strategiji dveh vojaških poveljnikov – obramba na Savi, ki jo je zagovarjal feldmaršal Hoetzendorf, in obramba na Soči, ki jo je zagovarjal feldmaršal Svetozar Borojević von Bojna. Za cesarja je bil bolj prepričljiv Borojević, ker je izhajal iz dejstva, da tukaj živijo ljudje, Slovenci, ki se bodo do konca borili proti Italijanom,. In so se, pa ne sami, vsi narodi v AO so imeli svoje enote na soški fronti. 12 ofenziv je bilo in v zadnji leta 1917 so bile italijanske enote zmagovito potisnjene do reke Piave. Kar je AO vojska pridobila v vojni, je AO izgubila v miru. Razpadli imperij ni branil zahodne meje in Italijani so vkorakali vse do Logatca. Zdelo se je kot da je usoda izginotja Slovencev v tem prostoru zapečatena.
Če bi ne bilo vseh tistih naših prednikov, ki so se upirali potiho ali z orožjem, z diverzantskimi akcijami organizacije Borba in TIGR, ali s prepevanjem slovenskih pesmi, ali pa z usti, prevezanimi z ruto, kot so šli vipavski fantje na čelu z Jankom Premrlom na visto. Da bi s tem Italijanom pokazali, da jim je prepovedano govoriti svoj jezik.
Tako pridemo do minersko sabotažnih vodov Kosovelove brigade, ki so imeli nalogo, da minirajo vso železniško infrastrukturo od Sežane do Trsta, Nabrežine, Gorice, da bi s tem preprečili nemški umik ter morebitno koncentracijo v srednji Evropi za protinapad na zavezniške sile. Če bi se zgodovina ponovila še drugič, bi ti ljudje po vojni končali tako kot tisti v Bazovici, označili bi jih za teroriste in uničevalce rimske kulture. In vendar niso popustili. Glavnina Kosovelove brigade se je v ofenzivi pod pritiskom nemških in četniških sil morala umikati v Trnovski gozd in na Cerkljansko, tu po krasu pa so delovale manjše sile teh diverzantov z zelo nevarnimi nalogami. Upirali so se sili, ki je bila tako neizmerno večja od njih. In to je naše sporočilo, ki ga še po 80 letih prepoznavamo iz partizanskega upora, sporočilo, da se je naš narod stotine let ohranjal zaradi različnih načinov upora. Lahko je bil to tihi upor, kjer doma govoriš svoj jezik, se učiš recitirati Simona Gregorčiča, pa potem zbiraš hrano in šivaš obleke za partizane, lahko pišeš pesmi in jih poješ, ali pa igraš v gledališki igri, ali pa si bolničar, vojak ali minerc.
Prav pri Škofih so partizanski minerci naleteli na nemško patruljo, ki je nadzirala železnico, in se z njo spopadli. Trije so pri tem izgubili življenje. Franc Curk, Otok Kerševan in Ciril Ružič. To je bilo 11. marca 1945. Borci Kosovelove brigade, od koder so bili padli minerci, so imeli v zaključnih bojih pomembno vlogo. Kot del 9. korpusa so dobili nalogo, da se v zaključnih operacijah prebijejo do Trsta in sodelujejo pri njegovi osvoboditvi. Začetek maja so se partizani po težkih bojih in srditem uporu nemških postojank prebili do Trsta. Bitka za Trst je bila ena največjih vojaških operacij na tleh Slovenije, saj so v njej sodelovale tudi ameriške zavezniške sile, ki so prodirale iz osrednje Italije, novozelandske enote pa so dobile nalogo, da pohitijo v Trst, da bi zasedle pristanišče. Partizani pa so prišli osvobodit svoje sonarodnjake Slovence. V njem so ostali do 12.junija 1945, ko so se morali zaradi zahtev zavezniških sil iz njega umakniti. In takrat bi se lahko zgodovinska usoda Primorske ponovila. Če ne bi bilo močne jugoslovanske vojske, ki je zasedla položaje ob Morganovi liniji in se ni bila pripravljena umakniti nikamor več.
O Trstu so potem dolgo po vojni odločali diplomati. Določali so mu različne statuse, od Cone A do Svobodnega tržaškega ozemlja. Vse pa samo z namenom, da bi obvladovali pristanišče. Ni šlo za politiko ali narode ali zgodovino, ampak za ekonomijo. V Trstu se je naselilo veliko ljudi, vse manj je bilo Slovencev. In v Trstu so našli zatočišče tudi številni četniki, ki so klali po Vipavski dolini in Vrheh.
Ampak danes o tem nihče ne mara več govoriti, ker je lažje živeti s popravljeno, sfrizirano zgodovino, v kateri nastopa četniški vodja Draža Mihajlović kot narodni junak, klavci, lopovi in posiljevalci iz druge svetovne vojne ter iz zadnjih balkanskih vojn pa kot domoljubi. Njihov mafijski boter v Beogradu, Slobodan Miloševič, pa je govoril o miru. In hodil na sestanke z mednarodnimi diplomati s sladkimi besedami o tem, da se on bori za mir, medtem ko napadeni in obkoljeni Bošnjaki ali Hrvati nadaljujejo vojno. Njegovi najbližji sodelavci so še danes na vrhu srbske politike. Desna roka četniškega vojvode, kot se je sam razglašal, Vojislav Šešelj, je na vrhu srbske politike. Tudi on govori o miru in se z zahodnimi diplomati dogovarja o vstopu v Evropsko unijo. A Danes, kot že veliko dni od padca nadstreška na postaji v Novem Sadu, je v Beogradu velik protest. Upor mladih proti korupciji in zlorabi vseh vej oblasti. Tudi oni ne vedo veliko o podlem režimu padlega diktatorja Miloševića, kot tudi naši otroci ne vedo veliko o boju za samostojno Slovenijo. Vedo pa, da se morajo za svojo prihodnost znati upreti. Zaželimo jim, da bi lahko v miru protestirali in se borili za svoje pravice.
Našim otrokom in vsem nam v premislek pa še ena zaključna misel.
80 letnica zmage nad fašizmom in nacizmom poteka v kaotičnem stanju rušenja mednarodne ureditve, kakršno so postavile države prav zaradi izkušenj iz druge svetovne vojne. Evropske države, ki so na krilih mirovne dividende po koncu hladne vojne uspešno gradile svoje gospodarstvo, je zajel preplah. Čezatlantski zaveznik je napovedal svoj umik iz obrambe Evrope, če ta ne bo sposobna skrbeti za lastno obrambo. Spomnimo se, da je v Trst poleg slovenskih in jugoslovanskih partizanov prišla prav ameriška zavezniška vojska. Edini odgovor, ki so ga zmogli evropski voditelji, je stihijsko oboroževanje. Mi pa bomo morali razmisliti, kaj vse so zmogli naši predniki v uporu in kako so oni branili svojo zemljo.
Ne bomo mogli vsi na ulice, pa puško na ramo, pa v boj. Mogoče je čas, da začnemo razmišljati o tem, ne samo o oboroževanju, ampak o tem, kaj je naša osebna borba, in kako bi lahko izgledala.
Mogoče moramo že zdaj premisliti, zakaj se toliko ljudi odloča za podporo neonacističnim in neofašističnim političnim strankam. In čeprav praznujemo 80 let zmage na fašizmom in nacizmom, smo v resnici znova soočeni z rastjo skrajnih nacionalističnih ideologij. Naj naši predniki počivajo v miru, ampak njihov boj pa še ni končan.
