Govor dr. Savina Jogana, predsednika društva TIGR, na spominski slovesnosti na Mali gori 12. maj 2016

Spoštovani tovariši in tovarišice, borci, aktivisti, krajani, spoštovani člani društva TIGR in predstavniki domoljubnih ter veteranskih organizacij Slovenije: dobrodošli in vsem prisrčen pozdrav v imenu Društva za negovanje rodoljubnih izročil organizacije TIGR Primorske!

Zbrali smo se, da se tako kot vsako leto ob tem času spomnimo na enega ob pomembnih dogodkov iz zgodovine slovenskega odpora – znamenite bitke tigrovcev s fašističnim okupatorjem in domačimi žandarji 13. maja 1941, prve po okupaciji na naših tleh.

Kratek pogled v zgodovino po prvi svetovni vojni nam pokaže, da je bilo življenje v vsej zasužnjeni Primorski zaradi fašističnega zatiranja in nasilja, ki mu je kot odgovor sledil pasivni in ilegalni, zato pa ne manj zavzeti odpor slovenskih ljudi za narodni obstoj in ohranitev temeljnih človekovih pravic in dostojanstva, izredno težavno. Občutki krivic in brezizhodnosti, ki je bila napovedana temu “prekletemu plemenu” (po Dučeju), so že zgodaj prerasli v neštete nove oblike povezovanja in ozaveščanja ljudi, ki so jim bile odvzete slovenske šole, društva, knjige, možnosti normalnega preživetja. Ta prizadevanja so se kmalu nadgradila z razpredenim tigrovskim gibanjem, ki je kasneje, v začetku vojne, preraslo v naravno podlago in spodbudo za močno in široko partizansko gibanje. Pri vsem tem ni šlo za politikantsko ali idejno zavajanje ljudi v imenu nekakšnih višjih ciljev, za zlorabo teh ljudi, kot se danes pogosto slišijo očitki s strani tistih, ki so razglašali, da so za narod in njegovo preživetje, vendar so namesto odločne akcije rajši čakali, da nas osvobodijo drugi, potem pa si bomo ali bodo že nekako razdelili oblast. Primorske Slovenke in  Slovenci, ki so bili pošteni, so bili takrat lahko samo na eni strani – združeni v odločnem boju zoper fašizem, za izgon okupatorjev, za priključitev Primorske k svojemu narodu ter za pravično in demokratično ureditev po vojni. Vse druge ideje so lahko predmet abstraktne filozofske ali drugačne diskusije, življenje pa je takrat zahtevalo jasno opredelitev in zvestobo izbrani poti.

Ob današnji slovesnosti, posvečeni spopadu na Mali gori pred 75 leti in spominu na junaško in tragično smrt Danila Zelena, vojaškega vodje organizacije TIGR, želim našo pozornost, mimo hvaležnega spomina na ta dogodek, osredotočiti še na nekaj vidikov delovanja organizacije TIGR, nespornega pomembnega dela naše narodne zgodovine, ki so v svoji celoviti povezanosti upoštevanja vredni tudi za današnji čas.

Prvi se nanaša na vsebino programa te tajne organizacije, ki je bil že od ustanovitve jeseni 1927 na Nanosu do ustrelitve žrtev drugega tržaškega procesa, decembra 1941, popolnoma  jasen: boj zoper narodnostno zatiranje in poskuse izničevanja slovenskega naroda, njegove kulture in jezika, kot ga je poosebljal italijanski fašizem. Morda manj razčlenjen, zato pa ne manj odločen in vztrajen pa je bil tudi tigrovski boj: za omogočanje in zagotavljanje pogojev za prostost v vseh družbenih razmerjih, za dostojanstvo ter temeljne pogoje za delo, za  pošteno plačilo in razvoj slehernega človeka. Torej celoviti boj za svobodo in kruh.  Vidnemu članu vodstva Tigra in udeležencu takratne bitke na Mali gori, Ferdu Kravanji – Petru Skalarju, se je zapisala med služenjem vojske v Italiji misel o »kladivu, ki bije v svet in kuje zakon nov…«.  Danes bolj podrobno znane in raziskane metode delovanja te organizacije kažejo na izjemno odločnost pri uresničevanju vseh omenjenih ciljev, ne glede na tveganja in žrtve.

Drugi vidik se nanaša na zanimivo protislovje glede usmeritvi te organizacije, ki je bila,  po eni strani, vztrajno obrnjena k temeljnim pogojem preživetja ljudi na domači zemlji, ohranjanju naroda, njegovega jezika in kulture, hkrati pa je – po drugi strani – našla in sčasoma še razvila poti tudi za plodno in učinkovito sodelovanje z vsemi drugimi, vsaj v zasnovi podobno usmerjenimi organizacijami. Uspešne primere predstavljajo akcijski načrti sodelovanja Tigra z ilegalnimi protifašističnimi organizacijami v inozemstvu sredi tridesetih let, premišljena delitev dela med tigrovci, ki so prenašali tovore šolskih knjig, primorskimi duhovniki, ki so prevzeli nase skrb za jezik in vzgojo mladine v zakristijah – namesto šol, ki so postale potujčevalnice, zbiranje in delitev orožja med Tigrom in organizacijami KP v pričakovanju vojaškega napada Italije na Jugoslavijo neposredno pred začetkom 2. svetovne vojne in kasnejše naravno prelitje velikega dela tigrovcev v partizanski odpor.

Tretji vidik delovanja organizacije TIGR je morda še bolj aktualen. Gre za dejstvo, da so kljub ekskluzivnosti delovanja te organizacije, ki je bila zaradi posebnih razmer domišljeno skrita pred javnostjo in tudi posebej skrbno organizirana in vodena, s trojkami in načini obveščanja, primorski ljudje vedeli zanjo, spremljali njene akcije in jih podpirali. To tvegano delovanje Tigra jih je v težkih razmerah negotovosti, prisilnih izseljevanj, propadanja domačij  in brisanja narodne samobitnosti bodrilo, jim dajalo upanje, da niso sami in da trpljenje ne bo trajalo večno. Vsakoletno prižiganje kresov v spomin na bazoviške žrtve na Nanosu in vseh izpostavljenih primorskih vrhovih je pomenilo potrditev spomina in hvaležnosti za njihovo žrtev, hkrati pa zavezo, da bodo vsi Primorci vztrajali v odporu do konca. Prav na tej točki – v  poznavanju in zraslosti ogromne večine prebivalcev s cilji boja in njihove povezanosti s tistimi, ki so se bojevali in tvegali življenje za zmago skupne stvari, je mogoče najti niti vzporednic med tigrovstvom in kasnejšim partizanskim bojevanjem, v določeni meri pa tudi s slovensko osamosvojitveno vojno.

Z novo okupacijo v aprilu leta 1941 se je podobna mora s posledicami, ki so 23 let prej zaznamovale Primorsko, razlila tudi na del slovenskega ozemlja, označenem kot Ljubljanska pokrajina. Z njimi pa tudi nujnost in spodbude za upor, ki jih je Primorska doživljaja pred tem obdobjem. In ko so se poti mnogih tigrovcev usmerile v Ribnico in okoliške kraje, so tu našli ugodno zavetje in razmere, v katerih so znali in mogli učinkovito nadaljevati svoje delo. V tem primeru je bil seveda ta stik lažji in pristnejši zaradi sobojevnika Majnika, ki je kot učitelj, vsestranski kulturni delavec in narodnjak užival nedeljen sloves med prebivalci.

 V tej odmevni bitki s fašističnim okupatorjem na Mali gori 13. maja, v kateri je trajalo upiranje trojice tigrovcev več kot desetkrat močnejšemu sovražniku štiri ure (pri čemer je bil Zelen hudo ranjen že na začetku) so vsi trije tigrovci kljub prvotnemu presenečenju pokazali izredno žilavost in pogum. Danilo Zelen, vojaški vodja Tigra, je podlegel v spopadu z grobo silo, kateri se ni mogel upreti. Ferdo Kravanja in Anton Majnik sta takrat ostala živa, a sta padla kasneje kot partizana oziroma aktivista, enako dosledna in vztrajna v svojem celotnem življenju. In nobena kasnejša domneva ali celo špekulacija, ki jih danes pogosto srečujemo o okoliščinah njune smrti, ne more ničesar odvzeti podobi enkratne pokončnosti, doslednosti in poguma, ki sta jih potrjevala do tragičnega konca. Vsi trije so torej padli kot junaki, ki so svoje želje, težnje in upanja zavestno podredili osvobodilnemu gibanju in njegovim ciljem. Zavedali so se, da bo morda v spopadih preživeli le redki udeleženci, zato pa jih bo njihova žrtev v veliki meri približala prihodnjim pokolenjem, ki bodo doživela človeka vredno življenje v svobodi. Celoten spopad na Mali gori simbolno potrjuje, da se je smiselno in potrebno bojevati in vztrajati tudi takrat, ko ni še niti žarka upanja, da se bo ta boj prevesil k zmagovitemu koncu, vendar se brez takih žrtev temu prelomu ni mogoče niti približati.

Vse omenjene žrtve, zamisli in izkušnje, skupaj z občutenjem solidarnosti in tkanjem vezi z novimi ljudmi v teh krajih,  nedvomno imajo pomen in težo tudi za današnji čas, v katerem se vsak dan srečujemo z novimi izzivi, negotovostjo, nevarnostmi in grožnjami, tako v pojavih fašizma, kot globalizacijskega izničevanja perspektive za cela ljudstva in države. Bodimo torej ponosni na ta odporniški del zgodovine našega naroda in poskušajmo pri iskanju izhoda iz krize polno zajemati tudi pri tem viru.

Zato se poklonimo spominu na te prve in številne kasnejše žrtve med tigrovci in žrtve med drugimi udeleženci – borci, aktivisti, pregnanci iz prvega obdobja te, za naš mali narod prav gotovo velike in usodne vojne, ki se je pod okriljem OF slovenskega naroda začela pred tri četrt stoletja.

Slava njihovemu spominu!