Govor varuha človekovih pravic Petra Svetine na slovesnosti ob dnevu spomina na žrtve holokavsta, Ljubljana, 19. januarja 2020

Spoštovane in spoštovani,
lepo pozdravljeni tudi v mojem imenu.

Ko sem razmišljal o današnjem dogodku, so se mi v misli prikradle zgodbe, ki sem jih slišal v otroštvu. Ko so starejši opisovali temna poglavja naše zgodovine. Ko so razlagali, kako je bilo v času svetovnih vojn in kaj vse se je dogodilo v Auschwitzu, Dachau, Mauthausenu in drugod. V misli so se mi prikradle podobe umorjenih, trpinčenih, lačnih in ponižanih ljudi, ki so bili diskriminirani zaradi verskega prepričanja, rasnih, etičnih, narodnostnih, jezikovnih, kulturnih, spolnih, zdravstvenih ali drugih razlogov. Stisk, ki ste jih doživljali preživeli in ste danes med nami, si ne morem in ne znam predstavljati.

Te podobe so zapisane v naš kolektivni spomin, v našo identiteto in dolžnost vseh nas, še posebej vseh tistih, katerih beseda seže v javni prostor je, da poskrbimo, da ta spomin ne zbledi.

Prav zgodovinski spomin je naš ključni opomin. Z njim lahko vplivamo na prihodnost prihodnjih generacij in preprečimo, da se takšni dogodki ne bi ponavljali, čeprav pri tem nismo najbolj uspešni. Pa vendar, dokler se jih spominjamo, toliko časa živi upanje. Ker s spominjanjem ne pozabimo. Se zavedamo. Na to nas vsak dan opominjajo vaše zgodbe in 27. januar – mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta.

Za vsa hudodelstva, ko so bile sistematično kršene in zanikane človekove pravice, sta bila povod nestrpnost in sovraštvo. Tudi zato bi želel opozoriti predvsem na nevarnosti oz. posledice, ki jih v različnih pojavnih oblikah prinašata v današnjo družbo.

V Sloveniji se radi pohvalimo, kako strpni in odprti smo, kako nas kulturna raznolikost bogati, vendar v vsakodnevnem življenju žal še vedno prepogosto ne ravnamo tako. To vse bolj ugotavljam kot posameznik, še bolj pa kot varuh človekovih pravic.

Pogosto se ne zgolj zamislim ampak sem razočaran in užaloščen, ko odprem družbena omrežja, ko berem spletne komentarje, ko spremljam dogodke in javni diskurz ali berem zgodbe, ki mi jih s prošnjo po ukrepanju pošljejo posameznice in posamezniki. Ksenofobija, nestrpnost do drugače mislečih, do ljudi z različnimi svetovno nazorskimi pogledi, diskriminacija, fanatizmi ter ekstremizmi in še bi lahko našteval.

Zakaj tako radi sramotimo, zmerjamo in se obkladamo? Zakaj tako pogosto pozabimo na etiko javne besede, po drugi strani pa jo pričakujemo od drugih?

Temu se moramo odločno zoperstaviti! In začeti moramo pri sebi. Z zgledom. Še posebej, če želimo to zahtevati od drugih. Zavedajmo se, da imajo naše besede in dejanja neprecenljivo moč – to nas uči zgodovina – ter da je zaradi naših brezvestnih ravnanj lahko prizadeto dostojanstvo posameznika ali skupine ljudi.

Cenjeni zbrani,

dostojanstvo je skupen izraz in temelj vseh človekovih pravic, ki jih zagotavljajo slovenska ustava in mednarodne deklaracije. Številni dogodki jih načenjajo in spodkopavajo, a čeprav živimo v času, ki je zelo drugačen od tistega v katerem je nastajala ideja o združeni Evropi, je potrebna dnevna budnost, da se vrednote in načela, ki izhajajo iz temeljne listine o človekovih pravicah ne bi spremenile in da ne bi prihajalo do erozije človekovih pravic.

Verjamem, da če bi se pogosteje zavedali posledic naših besed in dejanj, ki jih namerno ali nenamerno povzročamo sočloveku, bi bili vsekakor bolj strpni. Strpnost pa ni prizanesljivost, prijaznost ali popustljivost, ampak aktiven, dvosmeren odnos. Odnos, ki spodbuja priznavanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin vsakogar in vseh.

Naj nam zato ne bodo odveč vsi, tudi tisti najmanjši koraki, ki jih bomo naredili v smeri sobivanja, složnosti, odprave predsodkov, izključevanja, medsebojnega spoštovanja in strpnosti.

Naj nam bodo v navdih in spodbudo vse vaše zgodbe o premagovanju navidezno nepremagljivega.

Naj nam bodo v spomin in opomin.