»Nekoč smo vedeli, kaj je tovarištvo«

Nedelja popoldne, zadnji dan januarja. Pozvonimo ob vhodnih vratih hiše. Po nekaj trenutkih se odpro vrata in ob njih možakar, s krevko v rokah in z besedami: »Ja, kuga pa čakate? Kar naprej! Pa tja v kuh´no se sprav´te! Za mizo se vsed´te, a ne na moj sedež!«

PIŠE: Teofil Bizjak; FOTO: Miran Štupica

Viktor Kirn – Janošek je nosilec partizanske spomenice 1941, nosilec znaka hrabrosti, reda hrabrosti, partizanske zvezde, reda bratstva in enotnosti, reda zasluge za narod, reda za vojne zasluge, reda za vojne zasluge z zlatim mečem, reda JLA in reda zasluge za narod I. stopnje, leta 1954 pa je bil hkrati s Stanetom Kavčičem, Jožetom Molkom in Jožetom Čerinom razglašen za častnega občana občine Borovnica.

Viktor Kirn kot komisar 7. SNUB Franceta Prešerna leta 1945

Viktor Kirn kot komisar 7. SNUB Franceta Prešerna leta 1945

Bolečina ob spreminjanju zgodovine

Viktor Kirn je kljub častitljivim letom dober govornik. Bil je dober politkomisar, zato je vedno imel dovolj poslušalcev. Zagotovo se ga radi spominjajo tisti, ki so še živi, tisti, ki so se z njim družili v dobrem in slabem, predvsem v nevarnostih, ki so nanje prežale na vsakem koraku. Tisti, ki so bili skupaj z njim v lakoti in sitosti, skupaj v mrazu, snegu, dežju, vročini, žeji, skupaj z ušmi in boleznimi, skupaj v gozdu, njegovem večnem dobrotniku, ki ga je neštetokrat rešil zanesljive smrti, v gozdu z listjem ali brez, v gozdu skupaj s pticami in oblaki na nebu – skupaj. »Takrat je bilo tovarištvo v pravem pomenu besede. Vse se je delilo, tudi junaštvo in strah, veselje in žalost, in bilo je upanje, da bo nekoč vse drugače in boljše. Vedno pa nas je spremljala pesem, ki nas je spominjala na dom, na ljubljene, na pogrešane, na mrtve; pesem nas je gnala naprej, dvigala moralo, pogum, moč!«

Več preberite v tiskani izdaji

Naslovna fotografija: Viktor Kirn