Marija Izak iz Pameč pri Slovenj Gradcu je bila leta 1953 kot mlada učiteljica z dekretom poslana v vas Fara pri Kostelu. Franc Volf, sin borca, ki je umrl v koncentracijskem taborišču na Rabu, je skupaj z 32 učenci prišel leto dni pozneje kot vodja posebnega oddelka za vojne sirote iz Kočevja. Leta 1956 sta se poročila in na šoli v Fari ostala vse do upokojitve. Nekaj let je bila ravnateljica Marija, nato pa dolga leta, vse do odhoda v pokoj, Franc.

Besedilo: Jožica Hribar

Brez zavednih in požrtvovalnih učiteljev bi dogodek pri Taborski steni kaj lahko potonil v pozabo: Vanda Bratož in zakonca Volf pred domačo hišo v Vasi pri Kostelu. (Foto: Jožica Hribar)

Upokojena učitelja Marija in Franc Volf sta živi priči povojnih let, izjemna pripovedovalca, iz njiju vrejo spomini, imata pa tudi odlično ohranjen arhiv o razvoju šolstva v tem še danes marsikateremu prebivalcu Slovenije povsem neznanem delu naše domovine. Prav onadva pa sta skupaj s številnimi tedanjimi učitelji, učenci in lokalnimi politiki zaslužna za to, da spomin na tragedijo pri Taborski steni živi in da tam še vedno nastaja Piramida za Vinka in Jakca.

Zločin

V jami pri Taborski steni se je spomladi in del poletja leta 1942 zadrževal del borcev Kočevskega odreda, v času napada 24. julija 1942 pa sta bila v votlini še ciklostilna tehnika in del štaba odreda, skupaj 13 bork in borcev. Zaradi izdaje domačinov so okupatorji jamo obkolili. Zunaj pred jamo sta bila tedaj na straži pionirčka, domačina iz doline, ki so jima starše odgnali v taborišče na Rab, Jakec Turk in Vinko Kalčič iz Belce. Italijani so se jima prikradli za hrbet in oba ubili. Nato so napadli borce v jami. Ti so se kar 12 ur upirali sovražniku, obrambo je vodil komandant zaščitnega voda Franc Bombač – Matjaž, umrlo je sedem borcev. Pobiti partizani so svoje zadnje domovanje našli pod mogočnimi smrekami, Vinko in Jakec pa sta pokopana na jasi pred votlino. Slovesnost ob jami poteka od leta 1957, obiskovalci, predvsem učenci, pa že vse od začetka organiziranih prireditev pred jamo polagajo kamenje v spomin na oba dečka.

»Kot pionir sem slišal za tragedijo pri Taborski steni in kot otroka me je zgodba o dveh fantičih, ki sta umrla tako krute smrti, zelo pretresla. Ko sem prišel kot učitelj v Faro, sem želel obiskati ta kraj, a to je bilo tedaj zaprto območje, nadzorovano iz Kočevske Reke. Leta 1956 sem s skupino učencev in Tonetom Ožboltom kot vodnikom tako rekoč ilegalno odšel do kraja, kjer se je zgodil zločina. Jama, v kateri so bili partizani, je bila tedaj že označena, pot pa ne,« pripoveduje Franc Volf.

Današnja podoba piramide za Vinka in Jakca (Foto: Pavel Majerle Kukin)

Sprejemi v mladinsko organizacijo

»Vrnil sem se odločen, da je treba spomin na to strašno vojaško in človeško tragedijo ohraniti. Tone Ožbolt, avtor knjige Dežela Petra Klepca, v kateri je opisal tragedijo, nas je pri tem zelo podpiral, četudi so ga v Kočevski Reki zasliševali, ko so izvedeli za naš ‘izlet’. Učitelji na šoli v Fari smo se strinjali, da bi morali k Taborski steni odpeljati učence, a po nekaj posameznih poskusih nam je to organizirano uspelo šele leta 1967. Poleg naših šolarjev so bili z nami tudi odrasli in vodniki,« pripoveduje Volf. Glede na izjemno sporočilno vrednost prostora in dogodka so se odločili, da bo to postal kraj, kjer bodo vsako leto konec maja ali na začetku junija, odvisno od vremena, saj je bil tam maja pogosto še sneg, pripravili sprejem svojih pionirjev v mladinsko organizacijo.

»Otroci so komaj čakali ta dan, na šoli smo se nanj skrbno pripravljali, učenci so skupaj z učitelji pripravili program, razpoloženje na kraju samem je bilo zelo slovesno. Pridružili so se nam borci, prihajali so narodni heroji, ti so učencem pripovedovali o vojni in svojih spominih, za vse nas so bila to nepozabna doživetja,« pripoveduje Marija Volf. »Ideja, da k jami prinašajo kamenčke, je nastala bolj ali manj spontano in začela je nastajati piramida za Vinka in Jakca. Tukaj je kraška pokrajina, drobnega kamenja je bilo veliko, obiskovalcev pa tudi, in tako je piramida rasla. Leta 1976 smo ob jami odkrili spominsko ploščo,« se spominja Franc.

Udeleženci slovesnosti pri Taborski steni leta 1972: prvi z desne narodni heroj Jože Ožbolt, tretji z desne Tone Ožbolt, avtor knjige Dežela Petra Klepca. (Foto: arhiv zakoncev Volf)

»Leta 1972 smo ob sprejemu v pionirsko organizacijo ob prireditvi prvič imeli knjigo vtisov, kamor so svoje vtise in občutke ob sprejemu v mladinsko organizacijo zapisali pionirji,« pripoveduje Marija in pokaže izjemno lepo urejeno knjigo, v katero so učenci z lepo pisavo, kakršne danes ni več mogoče videti, zapisovali svoje vtise. Srečanje pri Taborski steni je postalo tradicionalno srečanje mladine in borcev, vtise so pozneje zapisovali tudi drugi obiskovalci.

Leta 1973 je bila pri Taborski steni prvič Vanda Bratož, ki je kot učiteljica prav tako prišla v Faro. »Odgovorna sem bila za pripravo programa, pripravili smo recitacije, učenci so brali svoje spise ali odlomke iz literarnih del, sodelovanje v programu na slovesnosti je bilo za učence in učitelje posebna čast,« pripoveduje. Tudi ona je že upokojena, danes predsednica KO ZB Kostel, a spominske slovesnosti pri Taborski steni še vedno pripravlja in vodi.

»Ko je bil od leta 1972 dostop do Taborske stene dovoljen, smo začeli pošiljati vabila tudi drugim šolam, najprej v okolici, nato širše. Sodelovati je začela vojska, prihajale so šolske skupine od drugod: iz Postojne, Ajdovščine, iz Delnic … od vsepovsod. Poleg vojakov so nam pomagali še v Gozdarskem podjetju Snežnik, organizacija je bila velik zalogaj, pomagali so nam pripraviti in urediti prireditveni prostor, pripeljali so hrano,« se spominjajo vsi trije.

»Leta 1976 je tukaj potekal zbor jugoslovanskih pionirjev, to je bila najbolj množična prireditev, kar jih je kdaj bilo tukaj. Takrat smo na šoli pripravili elaborat o razvoju pionirske organizacije in zanj dobili prvo nagrado na republiškem tekmovanju. Tega veselja in ponosa ni mogoče opisati,« ponosno pravi Marija. Njen mož pa doda, da je bila prav ona vsa leta gonilna sila priprav na prireditev: »Zbirala je gradivo, prepisovala, tipkala, spodbujala otroke in učitelje, urejala in shranjevala gradiva, vse to zdaj hrani Pokrajinski muzej v Kočevju.«

Vnovična obuditev

Vse to je trajalo do leta 1989, potem pa so napočili novi časi in nove razmere in prireditev je utonila v pozabo. Na pobudo Mace Jogan so okoli leta 2010 idejo o piramidi obudili kot akcijo Kamenček k piramidi za Vinka in Jakca, ki jo je podprlo tudi šolsko ministrstvo in uresničitev naložilo Centru šolskih in obšolskih dejavnosti. Celotno območje so dokončali lani, ko so dokončno določili tudi nov prostor za prireditve. Ob vhodu v jamo pri taborski steni pa še vedno raste piramida iz kamnov.

Franc ob koncu doda, da se je treba posebej zahvaliti Tonetu Ožboltu in Ivanu Mačku – Matiji, ki je bil najpomembnejša oseba v Kočevski Reki, da so se slovesnosti pri Taborski steni začele in ohranile. Čeprav Maček nikoli ni bil pri Taborski steni, pa je dovolil prireditve, prav tako je dovolil zgraditev ceste. »Prišel pa je, ko smo slovesno predali asfaltirano cesto«, pravi Franc.