Govor evropske poslanke Tanje Fajon na Poljani na Koroškem, 14. maja 2016

Vesela sem, da sem povabljena na to veliko zgodovinsko, tradicionalno in pomembno praznovanje in da smem z vami deliti nekaj svojih misli.

Počaščena sem, da stojim na mestu zadnjih zmagovitih bojev nad fašizmom, nacizmom in kolaboracionizmom, na polju zadnje in dokončne bitke proti okupatorju, na pomniku osvoboditve naše domovine. Danes smo tukaj zbrani v miru in svobodi.

Vedno, ko izrečem te besede, pomislim, ali se – predvsem tisti, ki niste in nismo doživeli grozljive izkušnje vojne –  v resnici zavedamo, kaj pomenita mir in svoboda? In še bolj pomembno – ali sredi tega miru in svobode kot narod živimo tudi v sožitju?

Ob dogajanju v zadnjih letih, ko smo v Sloveniji priča nenehnim delitvam, ki izvirajo tudi iz poskusov predrugačenja zgodovine in prevrednotenja vrednot, ugotavljam, da nam je mir vse preveč samoumeven in da sožitje iz naše sredine žal izginja.  Krizni časi so v Evropi poleg gospodarstva in politike načeli tudi moralo ljudi, značaj narodov, ustroj držav. Na površje prihajajo ideje, ki so na naši celini že večkrat zanetile dolgo trajajoče in bratomorne pokole in ki ogrožajo idejo naše združene Evrope, prostora brez meja, na katerega smo že več kot pol stoletja tako zelo ponosni.

Vse preveč je podleganja stereotipnim in populističnim glasovom, vse preveč je ogibanja pred drugimi in ograjevanja pred drugačnimi. In vse to se vse prevečkrat dogaja pod krinko domoljubja.

A domoljub ni tisti, ki zgolj za vsako ceno brani nespremenljivost in se upira novostim. Domoljub ni nestrpen in ne poziva k linču religij, ras ali drugače mislečih.  Domoljub je tisti, ki zna v izzivih sodobnega sveta poiskati priložnost, način in moč, da v svoji okolici in v sodelovanju z drugimi ustvarja pogoje za svobodo, mir in sožitje za vse. In to je mogoče! Kajti vse je mogoče, če obstajata trden namen in skupna volja.

O tem bi nam vsem skupaj lahko veliko pripovedoval partizan Franc Sever – Franta, eden zadnjih še živečih partizanskih poveljnikov, ki je danes med nami in ga z vsem spoštovanjem in hvaležnostjo pozdravljam. Tovariš Franta ve, kaj pomeni imeti skupen cilj, kakšno moč predstavlja neomajna vztrajnost, kaj pomeni boriti se z ramo ob rami. In dobro se zaveda, kaj bi bilo, če bi njegovi vrstniki kadarkoli od začetka do konca druge svetovne vojne izgubili voljo, se razkrojili, se nehali boriti in se vdali. Ne le Slovenci, z zmago okupatorjev bi vsa Evropa živela drugačno zgodovino.

K preteklosti mlajši nismo še veliko prispevali, a naša sedanjost in naša prihodnost sta naša skupna odgovornost, in s tem prispevamo k oblikovanju zgodovine, ki se je bodo učili zanamci. Zato mislimo in ravnajmo tako, da bodo na nas ponosni.

Veste, Slovenci smo pogosto premalo objektivni, ko ocenjujemo, kako živimo. Videla sem veliko delov sveta. Govorila sem s toliko različnimi ljudmi, soočila sem se z mnogimi lepimi, a žal tudi s številnimi travmatičnimi zgodbami. Verjemite, da je Slovenija še vedno dežela dostojnega življenja in Evropa je pojem blagostanja. A da bi to dojeli, moramo kdaj slišati in videti izkušnje drugih. Že pogled v oči malih begunčkov, ki so svoje otroštvo pustili v porušenih domovih v deželah Bližnjega vzhoda, pove dovolj.

Zato ne dopustimo, da bi nas zastrupile nacionalistične retorike, ne nasedajmo skrajnim pogledom. Ne delimo se. Kakršni koli in od koder koli – smo le ljudje, ki si delimo isti svet, ki želimo mir za svoje otroke, ki želimo svobodo za razvijanje misli, ki želimo sožitje za prijetno življenje. Usmerimo svojo moč v medčloveške odnose in v solidarnost.

Da Slovenci to zmoremo, smo že večkrat dokazali, in takrat sem najbolj ponosna, da sem Slovenka. Hvala vsem, ki so prispevali k  samostojnosti in suverenosti  slovenskega naroda in napredku Evrope. Čestitke ob današnji obletnici, dnevu zmage in prihajajočemu dnevu samostojnosti Slovenije. Naj bo današnja obeležitev priložnost za srčno in neobremenjeno druženje.