dr. France Križanič
KOLUMNA
Sto let zamude z industrializacijo Slovenije
Osebna poraba ne vpliva le na kratkoročno gospodarsko rast oziroma v primeru recesije na upadanje bruto domačega produkta, ampak ima tudi dolgoročne učinke na to, kaj gospodarstvo proizvaja. Nemški (pruski) statistik in ekonomist Ernst Engel je že v drugi polovici devetnajstega stoletja opazil, da ljudje z rastjo dohodka vedno manjši del svojih sredstev porabijo za hrano in večjega za obleko, obutev, stanovanje in opremo, zabavo in luksuzne izdelke.
Nadaljnje analize so pokazale, da lahko s tega vidika dobrine delimo na tiste, katerih poraba se z rastjo dohodka prebivalstva nadproporcionalno hitro povečuje (superiorne dobrine); tiste, katerih poraba se povečuje proporcionalno z rastjo dohodka (normalne dobrine); in na tiste dobrine, katerih poraba ob rasti dohodka stagnira ali celo upada (inferiorne dobrine). Ameriški ekonomist Walt Whitman Rostow je v delu Proces gospodarske rasti razvil teorijo gospodarskega razvoja v treh fazah: primarna (kmetijstvo), sekundarna (industrija) in terciarna (storitve). Gospodarski razvoj po teh fazah je posledica rasti dohodka prebivalstva in spreminjanja strukture povpraševanja prebivalstva glede na Engelov zakon.
Primarna faza gospodarskega razvoja je nastala v obdobju razvoja kmetijstva (neolitska revolucija) po koncu ledene dobe pred dobrimi 12 000 leti. V zadnji fazi te revolucije oziroma preobrazbe so se predvsem zaradi vzdrževanja varnosti razvila tudi mesta. Razdelitev ustvarjenih dobrin je potekala različno. Načeloma je najprej potekala med elito in podložniki ter med podložniki po družinah. Sčasoma so se iz teh razmer razvili fevdalni odnosi z vezanostjo podložnikov na zemljo. Protestantsko gibanje je v Švici, na Nizozemskem in v Angliji odpravilo tlačanstvo ter omogočilo rast dohodka prebivalstva in spremembo strukture povpraševanja (najprej povečanje porabe oblek in obutve). Postavljene so bile osnove za industrijsko revolucijo. Ta se je najprej začela (okoli leta 1760) v Združenem kraljestvu in se nato širila po svetu, bolj ali manj povezano z odpravljanjem fevdalnih odnosov.
Proces gospodarskega razvoja iz primarne v sekundarno fazo najbolje razlaga Lewisov model dveh sektorjev (William Arthur Lewis ga je predstavil v članku Gospodarski razvoj z neomejeno ponudbo dela). Tradicionalni sektor ustvarja akumulacijo z odnosi med lastniki zemlje in kmeti. Tisto, kar ostane kmetovalcem, si razdelijo znotraj družin. Moderen industrijski sektor deluje v mestih in s sodobno obliko gospodarske organizacije v podjetjih. Tu imajo delavci pri zelo nizkih plačah še vedno več dobrin kot v razdelitvi znotraj tradicionalnega sektorja, saj je produktivnost delavca v modernem sektorju precej večja kot v tradicionalnem. Širitev podjetij vsaj v prvi fazi financirajo zemljiški lastniki. Tradicionalni sektor z dohodki od izvoza hrane v tej fazi zagotavlja tudi devizna sredstva.
Moshe Syrquin je v analizi Tokovi strukturnih sprememb ugotovil, da se industrializacija po narodnih gospodarstvih precej razlikuje. Ni samo ene poti (od težke k lahki industriji in industriji, temelječi na znanosti), ampak je cela paleta različnih možnosti, odvisno od velikosti danega narodnega gospodarstva, od njegove vključenosti v mednarodno menjavo, od preskrbljenosti s surovinami, časa zaostajanja za najrazvitejšimi itd. Slovenija je z industrializacijo zamujala za približno sto let. Ta proces se je pri nas začel po prvi svetovni vojni. Vzrok je lepo razložljiv z Lewisovim modelom dualnega gospodarstva. V slovenskih deželah nekdanjega avstrijskega cesarstva in nato Avstro-Ogrske je akumulacija iz tradicionalnega sektorja odtekala v tujino. Investicije, ki so se vračale, so bile pretežno povezane z izkoriščanjem naravnih danosti. Gospodarsko smo bili v položaju kolonije. S Kraljevino SHS se je to končalo in začela se je zelo hitra rast zaposlovanja v slovenski industriji. Proces se je po drugi svetovni vojni še pospešil in dobil specifike policentričnega razvoja, povezanega s strukturo oblasti, kot se je vzpostavila po zmagi narodnoosvobodilnega gibanja (primer je nastanek tovarn, kot so Alpina, Domel, ETI Izlake, Kovinoplastika Lož …). V dodani vrednosti slovenskega gospodarstva je industrija dosegla največji delež, 45 odstotkov, leta 1988. S stagflacijsko krizo ob razpadanju Jugoslavije se je ta delež začel zmanjševati. Leta 2017 je znašal 24 odstotkov.
Z rastjo dohodkov prebivalstva je v gospodarsko razvitih državah v letih od 1960 do 1980 prenehalo naraščati povpraševanje po industrijskih izdelkih, obenem pa se je pospešilo povpraševanje po storitvah. Te države so prešle v terciarno fazo gospodarskega razvoja. Slovenija jim je sledila z dvajsetletnim odmikom. V tej fazi gospodarskega razvoja je delež industrije v skupni dodani vrednosti odvisen od izvozne usmerjenosti dane države. Storitve javnega sektorja in tržne storitve pomembno vplivajo na konkurenčnost industrije. Za to fazo je značilno tudi precejšnje povečanje produktivnosti kmetijstva.
