Dr. Ljubica Jelušič
na slovesnosti ob 75 – letnici 1. Pokrajinske konference Slovenske protifašistične ženske zveze na Štjaku, 2. februarja 2019:

Spoštovane tovarišice in tovariši, drage članice veteranskega društva Dobrnič, dragi domačini,
Najprej se v imenu predsedstva ZZB za vrednote NOB zahvaljujem za organizacijo slovesnosti ob 75 obletnici 1. pokrajinske konference Slovenske protifašistične ženske zveze. Zahvala gre krajevni skupnosti Štjak, Združenju borcev za vrednote NOB občine Sežana in ženskemu veteranskemu društvu Dobrnič. Pozdravljam udeleženki te zgodovinske konference ter vse tiste, ki ste v preteklih desetletjih organizirali proslavo na čast tej prvi konferenci.

»Zakaj je bila organizirana 1. pokrajinska konferenca SPŽZ na Štjaku na začetku februarja 1944? Spomnimo se nekaterih dejstev iz tistih časov. Zmagoslavju ob kapitulaciji fašistične Italije septembra 1943 je sledilo krvavo obdobje nemških okupacijskih sil, ki so jim ostanki fašističnih enot pomagali pri mučenju in preganjanju zavednih Primorcev in Primork. Množična vstaja je v partizanske vrste pripeljala veliko novih borcev, ki jih je bilo treba oskrbeti s strelivom, hrano, obleko, ustreznimi partizanskimi oznakami in pokrivali. V tem projektu so množično sodelovale primorske ženske. Zbirale so strelivo in hrano, mobilizirale na stotine vojakov, nekatere pa so s puško in bombami v bojnih vrstah skupaj z moškimi tovariši prenašale izredne telesne napore. Proti koncu zime 1943 so organizirale slovenske partizanske šole. Sodelovale so v vaških odborih Osvobodilne fronte in pridobivale pomembne organizacijske izkušnje. Prvega kongresa Protifašistične zveze žena oktobra 1943 v Dobrniču na Dolenjskem se niso mogle udeležiti, ker je bila nemška ofenziva proti novim partizanskim silam takrat na vrhuncu, in ženske so morale sodelovati v oskrbi bojišč ter v bojih. Da bi sklepi iz Dobrniča prišli tudi na Primorsko, je bila sklicana 1. pokrajinska konferenca Protifašistične zveze žena.

Štjak je bil takrat neke vrste osvobojeno ozemlje. Dovolj oddaljen od Vipave in Sežane, kjer sta bili nemški postojanki, da bi se udeleženci lahko še pravočasno umaknili na varno. Tovarišice so se prebijale na Vrhe iz vseh koncev Primorske, Istre, Brkinov, Krasa in iz Trsta, iz Pivke, iz tolminskih, bovških in cerkljanskih hribov, iz Brd in Slovenske Benečije, ter ajdovskega okrožja. Konferenca naj bi potekala 2. in 3. februarja 1944 v stavbi osnovne šole. Uradno naj bi bilo povabljenih 85 delegatk, prišlo pa je blizu 200 udeleženk. Tudi domačink z Vrhov je bilo veliko. Dvorana šole je bila napolnjena do zadnjega kotička in veliko ljudi je ostalo tudi zunaj. Dvorana je bila zanimivo okrašena – po stenah so bili venci in cvetje, čeprav so bili sredi hude zime, na prednji steni je v sredini visela slovenska trobojnica s peterokrako zvezdo, na levi strani je bila Titova slika, na desni pa Stalinova. Pod slikama pa jugoslovanska in ruska zastava.

Konferenca se je začela tako, da so predstavniki partizanske vojske razvili zastavo, po dvorani pa je mogočno zadonela pesem – Naprej zastava slave. Ta pesem je bila takrat slovenski del skupne himne Kraljevine Jugoslavije, danes pa se je ohranila kot himna Slovenske vojske. Za Primorce je to bila himna obljubljene bodoče skupne domovine. Sami so namreč že več kot 23 poslušali italijansko himno.
Na dnevnem redu konference so bili pozdravni nagovori, poročilo o delu Slovenske protifašistične ženske zveze na Primorskem, politični referat takratne predsednice slovenske protifašistične ženske zveze, tovarišice Angelce Ocepek (prvoborke, bojevnice za pravice žensk), organizacijski referat, pozdravna sporočila oziroma brzojavke ter kulturni del. Najpomembnejša pa je bila debata, kjer so delegatke po vsakem referatu predstavile svoj odnos do OF, enotnosti slovenskega naroda, do izdajalcev, do begunske vlade v Londonu, pa do odločitve Avnoja, da bo Primorska s Slovensko Benečijo in Istro priključena k Jugoslaviji.

Po organizacijskem referatu so prišle do zaključkov glede svoje vloge in vloge moških do konca vojne. Zadolžile so se, da bodo do kraja izvedle mobilizacijo tovarišev. Vzklikale so »Vsi moški v partizane! Me bomo vse potrebno doma opravile same! Saj smo tedaj, ko so možje služili v italijanski vojski, tudi!« Dejansko se je takrat že začela spreminjati socialna struktura partizanske vojske. Če so bili v prvih treh letih boja v partizanih predvsem prostovoljci, tako borci kot borke, je partizanske vrste v letu 1944 in 1945 polnila mobilizirana vojska. Med borkami je bilo vse manj žensk partizank, najprej zato, ker jih je veliko padlo, mnoge so zbolele, veliko jih je padlo v roke okupatorju in so gnile po italijanskih in nemških taboriščih. V partizanskih vrstah so ostajale bolničarke ter borke v zalednih enotah. Nasprotno pa so v terenskem delu, med aktivisti OF ter kurirji, organizatorji partizanskih šol, preskrbe enot začele prevladovati ženske.

Delegatke na konferenci so še utrdile nalogo, da je treba obdelati čimveč zemlje, da bo dovolj hrane za ljudi po vaseh in za borce, sklenile so celo organizirati delovne čete, ki bodo opravile delo na poljih. To pa bi pomenilo, da mobilizacija moških ne bi zaustavila življenja in dela po vaseh. Ženske so tudi poročale o tem, kako poteka zbiranje hrane, opreme in sanitetnega materiala. Pohvaljene so bile za veliko akcijo pripravljanja božičnih paketov za partizane, ki so jih za božič 1943 pripravile po vsej Primorski. Govorilo se je, da je bilo teh paketov vsaj 20.000. (Vse te ženske niso nikoli dobile borčevske penzije za svoje delo). Ko so se tiho poslavljale od nas, so ob njihovih grobovih govorniki poudarjali njihovo skrb za zemljo, otroke, moža, ljubezen do garanja, o njihovi neizmerni požrtvovalnosti in pogumu med vojno pa ni bilo običajno govoriti. V svet javnega so stopile med vojno, potem pa so se, čeprav opolnomočene z novimi državljanskimi pravicami, priborjenimi prav med vojno, umaknile na svoje tradicionalno mesto za štedilnik in v družino.

V kulturnem delu konference so delegatke nastopale z igrami, plesi in deklamacijami ter recitali.

Drugi dan konference se je zaključil dokaj hitro, saj so izvidnice Južno primorskega odreda, ki je varoval ženski shod, sporočile, da se proti Štjaku pomika nemška vojska. Delegatke so hitro pospravile vse svoje stvari in se umaknile na varno. V svoje domače kraje pa so odnesle vrsto novih sklepov in odločitev o izvedbi popolne mobilizacije, o prvih volitvah v odbore ljudske oblasti, o ljudskem posojilu, ustanavljanju partizanskih šol, knjižnic in zborov, ter o prosvetnem delu žena. Med terenskimi nalogami je bila tudi počastitev mednarodnega dneva žena, 8. marca. Slovenska protifašistična ženska zveza je poudarjala, da je poleg tradicionalne vloge žena potrebno slovensko ženo politično vzgojiti, da postane v polni meri ustvarjalka narodnega življenja Slovencev in pravičnega življenja nasploh.

Za novo svobodno domovino so se borili moški in ženske skupaj. Tedaj uveljavljeno tradicionalno vlogo žensk v domačem okolju je dopolnila nova politična podoba ženske, ki skrbi za dobrobit širšega okolja in odloča o političnih zadevah narodnoosvobodilnega gibanja. Po izvedbi splošne mobilizacije leta 1944 se terensko delo v OF ter pri organizaciji političnega življenja med ljudmi prenese na ženske. Množično se vključujejo tudi mladi, ki niso mobilizirani v partizanske bojne vrste. Politična socializacija in vloga žensk med NOB sta podlaga za splošno volilno pravico, ki že med vojno, ko gre za Narodnoosvobodilne odbore, velja tudi za ženske. Ženske so v tem boju videle boj za pravico do dela, in do enakega plačila za enako delo. Po vojni so ženske dobile splošno aktivno in pasivno volilno pravico, tudi samostojna Slovenija je vključila v svojo volilno zakonodajo, vendar to ni nujno pomenilo tudi vstopa žensk v aktivno politiko. Šele po letu 2006, ko so bile z zakonom predpisane ženske kvote, so se ženske pogosteje znašle v parlamentarni in lokalni politiki. Ko danes ponovno govorimo o spremembi volilnega sistema, o tem, da se ukinejo volilni okraji, ali uvede preferenčni glas, vas opozarjam, da je doslej samo eni ženski uspelo zmagali s preferenčnim glasom (Tanja Fajon na EU parlamentarnih volitvah) in da je praviloma taka zakonodaja nenaklonjena ženskam. (Osebno pritrjujem predlogu Žive Vidmar, ki pravi, da bi moral vsak volivec imeti dva glasova, enega za volitev ženske, drugega za volitev moškega kandidata).

Samooskrba s hrano? Primorske žene so vedele, da, čeprav brez moških, morajo obdelati vsako ped zemlje, da bo dovolj hrane za civiliste in partizane. Danes tega sporočila še ne razumemo, po rodovitni zemlji gradimo industrijske cone in hiše, po nekoč skrbno obdelanih njivah pa raste trava, ali se pase kak osamljen konj. Šele ko nas pretrese kakšna afera z mesom bolnih krav, kot je zadnja s poljskim mesom, se zavemo, kako pomembno bi bilo imeti dovolj svojega goveda pod skrbnim veterinarskim nadzorom, pa čeprav bi bilo veliko dražje kot je uvoženo bolno, najsibo poljsko ali drugo.

Drage tovarišice in tovariši, čez en mesec se bomo samo še bežno spomnili, da je 8. marec mednarodni dan žena. Razglasila ga je Generalna skupščina Organizacije združenih narodov in ga obeležuje od leta 1975 dalje. V tistem času smo tudi pri nas v nekdanji skupni državi še praznovali 8. marec kot dan delovnih žena, ki pa nikoli ni bil dela prost dan. Praznovanje smo posvetili razpravam o enakopravnosti žena in doseženih političnih pravicah. Sčasoma se je praznik spremenil (iz feminističnega boja) v zabave, šopke in pozornost za en dan, o vlogi žensk je bilo vse manj govora, nova država Slovenija pa ga je poslala na smetišče zgodovine tako, da ga je celo izbrisala iz koledarjev. Ko so se drugod po svetu ravno začeli zavedati boja za politične, socialne in ekonomske pravice družbenih manjšin, seveda predvsem žensk, smo se pri nas odrekli celo tisti malenkostni omembi 8. marca, ki ga vsako leto naslovi generalni sekretar OZN. Celo v BIH vidno obeležujejo ta praznik, v Makedoniji (oprostite – Severni Makedoniji?!) je državni praznik, vase zagledana napredna Slovenija pa se mu je odpovedala.

Izneverili smo se dekletom in ženam, ki so se oktobra 1943 prebile v Dobrnič, in vsem Primorkam, ki so se na današnji dan pred 75 leti zbrale tu na Štjaku, da bi gradile novi svet – osebnih, človekovih in državljanskih pravic. In so sklenile, da se bo poslej tudi na slovenskem ozemlju praznoval mednarodni dan žena.

Berlinski predstavniški dom je 24. januarja letos sprejel sklep, da bo v zvezni državi Berlin 8. marec postal uraden praznik, se pravi dela prost dan. To je prva nemška zvezna država s takim praznikom. Mislim, da smo bili vsi presenečeni ob tej novici. Komentarjev v slovenskem tisku ni bilo. Žensko vprašanje pač ni vredno omembe.
To, da imajo pri nas danes ženske v povprečju še vedno dvajset procentov nižje plače od moških,
da imajo posledično tudi 20 procentov nižje pokojnine,
da je med ljudmi pod pragom revščine dve tretjini žensk,
da so najbolj številčne med brezposelnimi,
da je med prvimi iskalci zaposlitve največ mladih izobraženih žensk,
da delodajalci še danes izločajo ženske kot manj primerne za delo, ker bodo zanosile in rodile,
da je kakih 20 žensk med 212 izvoljenimi župani na zadnjih lokalnih volitvah
PAČ NI OMEMBE VREDNO.

Tovariši in tovarišice, ali bomo res 8. marec, mednarodni dan žena, žrtvovali na oltarju pehanja za višje profite in brezobzirno izkoriščanje delovne sile? Ko novodobni kapitalisti dovažajo delavce od daleč, za mizerne mezde in brez delavskih pravic? Izkoriščajo jih tako kot v 19. stoletju, ko so se začela delavska gibanja. Tudi ženske stavke in protesti. Npr. protesti za osemurni delavnik? Sosednja država Madžarska je nedavno uzakonila pravico delodajalcev, da delavnik podaljšajo na 12 ur. Domača mladina na minimalni plači in na skromnih delavskih pravicah je za naše kapitaliste predraga in odhaja v tujino.

Spoštovani,
Združimo sile za novi 8. marec! ZA praznik boja za enake možnosti moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu. ZA Praznik marginalnih družbenih skupin, prekarnih delavcev, migrantov, izkoriščanih garačev v boju za ekonomske in politične pravice, in ponovno tudi za tiste pravice, ki so bile že zdavnaj priborjene! ZA boj proti novim obrazom fašizma!
Smrt fašizmu!