Očisti najprej kozarec od znotraj, da bo čist tudi zunaj. (Jezus farizejem, po Mateju)

Če vaša pravičnost ne bo večja od pravičnosti pismoukov in farizejev, nikoli ne pridete v nebeško kraljestvo. (Jezusove besede, po Mateju)

Seveda se z večino načelnih stališč v zadnji izjavi Komisije za pravičnost in mir strinjamo, saj so splošno civilizacijske narave. Ni se pa mogoče strinjati z njihovim zgodovinskim kontekstom, predvsem s ponovnim grobim izrabljanjem pietete do mrtvih za politična obračunavanja, zlasti pa za prikrivanja starih grehov nad slovenskim narodom. Ničkolikokrat smo že obžalovali nasilje, ki se je tam okoli 1945 sproščalo kot nadaljevanje neposrednega vojnega obračunavanja za velik del Balkana na naših tleh; tudi s slovenskim deležem. Pravi krivci, to je tisti, ki so svoje žrtvovance pahnili v vlogo žrtve, česa podobnega niso nikoli storili. Grobove so ‘pobelili’ z obilnim govorjenjem, s potvarjanjem dejstev in praznim moraliziranjem.

Mogoče bi se bilo ob vsem pravičništvu dobro spomniti vsaj na tistih 27 svobodoljubov, vrhunskih izobražencev, ki so jih tik pred koncem vojne (4. aprila 1945) slovenski kolaboranti odpeljali iz Ljubljane na Turjak in jih tam po barbarskem in nečloveškem mučenju pobili. Ali na 180 (najmanj) partizanov, ki so jih še nekaj dni po podpisu nemške kapitulacije družno pobili esesovci in bežeči domobranci pri boroveljskem mostu čez Dravo. Ali pa na stotine žrtev v Begunjah,  skoraj vse so končale po izdaji domačih kvizlingov; ali na stotine postreljanih talcev v celjskem Starem piskru – iz ‘pisem na smrt obsojenih’ se brez ponarejanja vidi, kako verni kristjani so bili; ali na sto obešencev v Stranicah – kot maščevanje za enega samega nacističnega pokvarjenca. In tako naprej v brezkončni vrsti – za njimi smejo danes katoliški duhovniki brati mašo samo skrivaj; sicer so kaznovani. Po Vekoslavu Grmiču tudi nikoli več ni bilo prav nobenega škofa na Osankarici, kjer je padel ves bataljon borcev za svobodo in slovenski obstanek, niti približno ne samih komunistov – če je to problem; lahko bi se oglasili kdaj v Jasenovcu, kjer so hitlerjevski ustaši izpričano zaklali sedem slovenskih duhovnikov – in tako naprej, spet v dolgi, nepregledni vrsti. Ni nam jasno, zakaj slovenski škofje, sicer zbrani na Dobravi, tega ne storijo; po zadnji izjavi  Komisije nam je še manj.

V Mateju piše: Precejate komarja, kamelo pa požirate; in v Svetem pismu stoji o brunu, ki je zadrto v očesu, pa ga tisti, ki ga noče, ne vidi. In o Jezusu na Gori: Nato ga je hudič povedel gor, mu v hipu pokazal vsa kraljestva sveta in mu rekel: „Tebi bom dal vso to oblast in njihovo slavo, kajti meni je izročena in lahko jo dam, komur hočem. Če torej predme padeš in me moliš, bo vsa tvoja.“ Jezus mu je odgovoril: „Pisano je: Gospoda, svojega Boga môli in njemu samemu služi!“ – Ne verjamemo, da spoštovani gospodje škofi teh svetopisemskih naročil ne poznajo.

V Ljubljani, 22. novembra 2016

Dr. Matjaž Kmecl

podpredsednik ZZB NOB Slovenije