»Spoštovani vsi prisotni. Zbrali smo se na tem mestu, da bi svoje misli posvetili spominu na velike in srčne ljudi, mogočne kot je Nanos. Ne pomnimo jih po piškavi slavi materialnega bogastva, ampak po etičnih, po moralnih dejanjih. Prva med njimi je vsekakor narodna heroina, mlada Mihaela Škapin – Drina. Stojimo pred njenim spomenikom. Hkrati z Drino se spominjamo plemenitega junaštva vseh Velikopoljcev. Sedem jih je padlo v partizanih, enajst trpinčenih umrlo v fašističnih in nacističnih taboriščih. Veliko polje pa je bilo vedno življenjsko povezano s prebivalci vseh vasi na Vrheh, zato se s hvaležnostjo in prav takšnim ponosom spominjamo tudi vseh desetih padlih partizanov in enajstih žrtev umrlih v koncentracijskih taboriščih v Italiji in Nemčiji iz vasi Vrabče, Razguri, Griže, Sela, Tabor, Stomaž in Jakovce. Mihaela Drina je bila stara komaj 21 let, ko je na Žirovskem vrhu 15. novembra leta 1943 prva zgrabila za puško in vzpodbujala borce, ko so hiteli na položaj, da bi odbili nenadni nemški napad in takrat, v tem boju, ji je sovražni rafal razparal prsi. Omahnila je v fizično smrt, a se hkrati dvignila v nepozabljenost, v svetilnik, v zgled kako se brani rodna gruda, kako se ljubi materino besedo, svoj slovenski jezik. Mladi, rojeni v svobodi danes k sreči ne vedo, niso izkusili kako bridko, kako poniževalno je, ko tujec divja, razsaja in pustoši po tvoji rodni zemlji. Ko zapira ljudi, jih muči in tudi strelja zaradi slovenske besede. Lepo slovensko Primorsko so fašisti tlačili že od davnega leta 22, vse dotlej dokler ni narodnoosvobodilna vojska leta 45 izbojevala svobodo…«

Tako je začela svoj slavnostni govor Valerija Skrinjar Vrh, borka Šlandrove brigade in 14. Divizije, na proslavi ob spomeniku narodne heroine Mihaele Škapin Drine, na Velikem polju. Valerija je bila rojena v rudarski družini v Zagorju ob Savi. Komaj šestnajstletna je postala partizanska učiteljica, leto pozneje pa partizanka, ki so ji zaupali delo šifrantke v operativnem štabu Šlandrove in Zidanškove brigade pri komandantu Francu Severju Franti. Po vojni se je posvetila novinarstvu in pisateljevanju, je avtorica več kot 30 knjig. Življenjska pot jo je odpeljala v Sarajevo, kjer je preživela več desetletij in doživela tudi drugo hudo vojno izkušnjo. Njena življenjska zgodba ni le spomin in opomin na minulo trpljenje, je tudi zgodba o srčnosti, vztrajnosti, tovarištvu in pogumu.

Proslavo v moji rojstni vasi, na Pulah, kot ji rečemo domačini, vsako leto organizira ZB za vrednote NOB Sežana, Občina Sežana, ZZP in KS Vrabče. Hvala vsem pohodnikom, ki sem jih imel čast voditi iz Dolenje vasi na Veliko polje in še posebna zahvala Irmi, Minki, Vlasti ter vsem domačinom iz vasi Veliko polje, ki vsako leto organizirajo to lepo proslavo.