Utrinek z izleta v Bolnišnico Franjo 

Začelo se je aprila leta 2015, ko je učiteljica slovenščine učence obvestila o literarnem natečaju, ki so ga razpisali pri Združenju borcev za vrednote NOB Krško. Sama sem seveda takoj začela razmišljati, kaj bi napisala, saj me takšne teme zelo zanimajo. Učiteljica je predlagala, naj poskusim napisati kakšno pesem o vojni. Naj se pogovorim s svojo staro mamo, ki je vojno doživela daleč stran od doma!

Žal ni šlo po mojih načrtih in mi ni uspelo narediti intervjuja, ker se moja stara mama zelo malo spomni. Zato sem na podlagi mojega znanja in zanimanja za zgodovino napisala pesem z naslovom Vojna. Na pomoč je priskočila tudi učiteljica zgodovine, ki mi je razložila še nekaj zgodovinskih dejstev. Tako je v pesmi zajeta resnica o dogajanju v tistem času in izraža nesmisel vojne. Zanimivo je, da sem dobila navdih za pesem in jo napisala med šolskim odmorom. Moj sošolec in prijatelj je pesem pretipkal na računalnik, učiteljica pa je popravila pravopisne napake. Na koncu sem z učiteljicama za zgodovino in slovenščino analizirala napisano pesem in tik pred rokom smo jo poslali na natečaj.

Učiteljica likovne umetnosti pa je predlagala, da narišem še risbo na temo druge svetovne vojne. Res sem narisala risbo z naslovom Okupatorjevo opustošenje, na kateri sem prikazala surovost Nemcev do partizanov.

Ko sta bila izdelka oddana, sem bila nestrpna in ogromno sem spraševala o rezultatih natečaja. Ob koncu letošnjega šolskega leta pa se je zgodilo presenečenje. Vsi sodelujoči smo za nagrado prejeli izlet v bolnišnico Franja, ki smo se ga udeležili 17. junija. Na avtobusu je gospod Alojz Štih razlagal o preteklosti partizanskih bolnišnic, ki jih je bilo med vojno na Slovenskem več kot dvesto, nam najbližja je bila na Bohorju. Poleg tega smo med potjo izvedeli tudi ogromno drugih zgodovinski dejstev iz časa druge svetovne vojne. Med drugim tudi o tem, kako so izdajali partizane Italijanom in Nemcem, ti so jih ujeli in pobili. Tujci so svoje vojake odpeljali v bolnišnice, medtem ko so ponekod partizani umirali po gozdovih, zato so nastale partizanske bolnišnice.

Na avtobusu sem doživela še eno presenečenje. Prejela sem nagrado za najboljšo pesem, dobila sem MP3-predvajalnik. Ob prijetnem druženju smo po postanku na bencinski črpalki v Idriji kmalu prispeli v vas Dolenji Novaki na Cerkljanskem. Pričakala nas je vodnica Sanja in pot nas je vodila ob slapu in po gozdu do soteske, kjer se nahaja bolnišnica. Med potjo smo izvedeli, da je zdravnik Viktor Volčjak leta 1943 vodil graditev te bolnišnice, imenuje pa se po Franji Bojc Bidovec, ki je kot zdravnica delovala v tej bolnici. Včasih poti po gozdu do bolnice niso poznali, edina pot do bolnišnice je bila po reki Pasici. Ogledali smo si 16 barak. Žal je leta 2007 hud naliv odnesel 14 barak, tako ostajata le še dve iz časa vojne, to sta baraka 1 za ranjence z bunkerjem in baraka 9, to je prostor za ranjence in mizarska delavnica. V tej bolnici naj bi se zdravilo več kot tisoč vojakov. Bolnica Franja je imela srečo, saj je okupator ni odkril.

Po ogledu smo se z avtobusom odpeljali proti domu. Z izleta mi bodo ostali nepozabni spomini, saj sem izvedela veliko novega o času druge svetovne vojne in se sprehajala po čudoviti naravi.

 

Vojna

Nekoč huda vojna je bila

in slovenske kraje je opustošila.

 

Hvala vsem sestram,

da so se posvečale partizanom trpečim!

Hvala vsem, ki so ljudi rešili

v mislih bolečih!

Hvala vsem, ki so se borili

in domovino pred hudim rešili!

 

Koliko mater slovenskih je jokalo,

ko se je na bojiščih toliko krvi prelivalo?

Koliko truda so vložili,

da so domovini zmago priborili?

 

A so tudi partizani

ogromno porazov doživeli

in močno trpeli.

 

Velika nevarnost nam je grozila,

a pogum in vztrajnost

partizanov sta nas rešila.

 

Zdaj pa srečni smo vsi v Republiki Sloveniji,

vojne 70 let že ni.

Da takšna stvar se ne ponovi,

to želimo vsi.

 

Po vojni pa se je bilo treba potruditi

in domove prenoviti.

Avtorica: Petra Jurečič

Razred: 7.

Šola: OŠ Podbočje

  1. Mentorica: Suzana Čuš