10. februarja 1947 so na pariški mirovni konferenci podpisali pogodbo na kateri so začrtali državno mejo med Jugoslavijo in Italijo ter ustanovili Svobodno tržaško ozemlje, razdeljeno na cono A (Trst z okolico), ki jo je upravljala zavezniška vojaška uprava in cono B (Koper, Izola, Piran, Buje, Umag, Novi grad)  pod upravo jugoslovanske vojske.

PIŠE: Jože Šušmelj

Podpis beograjskega  sporazuma

Do 1. maja 1945 so enote IV. jugoslovanske armade in enote IX. korpusa osvobodile celotno Primorsko in Istro, vključno s Trstom, Gorico in Čedadom, kar pa ni bilo po godu zaveznikom, saj je bil njihov strateški cilj osvoboditi celotno ozemlje Julijske krajine do rapalske meje, ki je bilo še vedno v državnih mejah Italije. Zavezniki so postavili zahtevo, da se mora jugoslovanska vojska umakniti iz Trsta in Gorice, celo z grožnjo z vojaško intervencijo. Tito je pričakoval, da ga bo Stalin podprl v vztrajanju pri zasedbi Trsta, vendar se to ni zgodilo in je Jugoslavijo pustil na cedilu, saj je ta morala pristati na zahteve zaveznikov. Po predlogu angleškega generala Morgana so razdelil Primorsko v dve coni. Cona A, ki je poleg enklave Pulja, obsegala Trst z okolico in ozemlje zahodno od železniške proge Trst – Gorica – Most na Soči ter cesto po dolini Soče do Predela, je bila pod angloameriško upravo. Ostalo ozemlje, do rapalske meje, je bilo v Coni B. Po tem sporazumu je v coni A v Opatjem selu ostal odred jugoslovanske vojske, ki je bil pod zavezniškim vojaškim poveljstvom, v Trstu pa je bil ustanovljen koordinacijski odbor vojne uprave jugoslovanske armade. 9. junija 1945 je prišlo do podpisa Beograjskega sporazuma in tri dni kasneje, 12. junija,  so se jugoslovanske enote morale umakniti iz Trsta in 16. junija iz Gorice ter z območja zahodno od Soče.

Priprave na pariško mirovno konferenco

Med januarjem in aprilom 1946 so v Londonu potekali pogovori Sveta zunanjih ministrov. Dogovorili so se za sklic mirovne konference, na kateri naj bi poleg članic Sveta ministrov sodelovale vse države, ki so na strani zavezniških sil sodelovale v vojni v Evropi. Teh držav je bilo 21. Zaradi nasprotujočih si predlogov glede bodoče razmejitve med državama so se dogovorili za ustanovitev komisije izvedencev.

Komisija izvedencev je prišla v Trst 7. marca 1946. Sestavljena je bila iz štirih glavnih delegatov in 33 izvedencev za posamezna vprašanja. Ob prihodu zavezniške komisije so bile v Trstu izobešene številne jugoslovanske, slovenske in italijanske zastave z rdečo zvezdo, zlasti v ladjedelnici in pristanišču z napisi »Hočemo Tita«, »Hočemo Trst kot 7. federalno republiko FLRJ« in drugimi.  Jugoslovansko in italijansko zastavo so izobesili tudi na vrhu žerjava z zmogljivostjo 200 ton, ki je bil takrat največji v Sredozemlju. Ta žerjav je kot tehnološki spomenik še danes v pristanišču.

Prve žrtve in množične demonstracije

Prihod komisije izvedencev so spremljale demonstracije, na katerih so eni zahtevali priključitev k Jugoslaviji, drugi pa k Italiji. Prebivalci so izobešali jugoslovanske zastave ali pa italijanske, pisali parole na zidovih ter postavljali slavoloke v krajih, v katerih so predvidevali, da jih bo obiskala zavezniška komisija. V tem obdobju je prihajalo v Trstu do spopadov s policijo, medsebojnih pretepov pristašev ene ali druge strani in požigov slavolokov. Civilna in vojaška policija sta s silo odstranjevali zastave in slavoloke. V Škednju je 10. marca policija hotela odstraniti jugoslovansko zastavo na zvoniku. Prišlo je do spopadov domačinov s policijo, v katerem je bila ustreljena mati treh otrok in še en udeleženec, več ljudi pa je bilo ranjenih.

Ta dogodek je dvignil na noge množice ljudi. Organizirali so mogočen pogreb žrtev, na katerem so sodelovali združeni pevski zbori z 800 pevci in godbe na pihala. Primorski dnevnik je zapisal, da se je 150.000 glava množica poklonila žrtvam strelov in zahtevala priključitev k Jugoslaviji. Organizirana je bila splošna stavka, ki je ohromila Trst. Protestne demonstracije so bile tudi v Gorici, kjer se je pred sedežem Zavezniške vojaške uprave na Travniku zbralo več tisoč ljudi, ki so zahtevali razpust civilne policije (čerinov), ki je streljala v Škednju in priključitev k Jugoslaviji. Podobne velike demonstracije so bile tudi v drugih večjih krajih na Primorskem.

Napetosti in spopadi so grozili z vojaško intervencijo. Jugoslavija je povečala svoje vojaške sile v coni B in temu je sledila tudi zavezniška vojska. Grozil je vojaški spopad.

Seje Sveta ministrov in pariška mirovna konferenca

Svet zunanjih ministrov se je ponovno sestal 25. aprila 1946 v Parizu. Nobeden od predlogov komisije ni bil sprejemljiv za obe državi. Jugoslavija je zagovarjala sovjetski predlog, odločno pa odklonila ostale predloge, ki se niso držali dogovorjenega etničnega načela. Kardelj je zahteval, da se Trst priključi k Jugoslaviji, saj je vsa okolica slovenska. De Gasperi pa je zagovarjal ameriški predlog. ZDA in Velika Britanija sta podprli italijansko stališče. Za plebiscit se niso mogli dogovoriti. Sestanek so zaključili 16. maja 1946.

Svet ministrov je nadaljeval sejo 2. julija 1946 in sprejel francoski kompromisni predlog poteka meje, ki je prepustil Italiji približno toliko Slovencev, kot je Italijanov ostalo v Jugoslaviji. Ker se niso mogli dogovoriti glede pripadnosti Trsta, so ustanovili Svobodno tržaško ozemlje, razdeljeno na dve coni, jugoslovansko in angloameriško. Istra je pripadla Jugoslaviji. Na severu pa je Gorica, del Goriških Brd, Beneška Slovenija in Kanalska dolina pripadla Italiji. Meja je sicer bila označena kot začasna, z možnostjo premika do 500 metrov.

Leta 1954 je bilo z Londonskim memorandumom ukinjeno Svobodno tržaško ozemlje. Dokončno je bila državna meja zakoličena šele z osimskim sporazumom leta 1975.

Pariška mirovna konferenca, na kateri je sodelovalo 21 držav, se je pričela 29. avgusta 1946,  v noči med 9. in 10. oktobrom so izglasovali novo državno mejo med Jugoslavijo in Italijo. Jugoslavija in Italija sta grozili, da ne bosta sprejeli krivične mirovne pogodbe. ZDA so Jugoslaviji dale jasno vedeti, da če tega ne bo storila, bodo zavezniške sile ostale na ozemlju takratne cone A in lahko se zgodi, da bo to postala dokončna razmejitev. Mirovno pogodbo so podpisali nekaj mesecev kasneje, 10. februarja 1947, v veljavo pa je stopila 15. septembra 1947.