Mag. Dejan Židan,
predsednik Državnega zbora na spominski slovesnosti v počastitev 76. obletnice poslednjega boja pohorskega bataljona pri Treh žebljih na Osankarici, 5. januarja 2019

Spoštovani predsednik Republike Slovenije,
tovarišice in tovariši, borke in borci narodnoosvobodilnega boja, spoštovani predstavniki Združenja borcev za vrednote NOB ter drugih veteranskih in domoljubnih organizacij, spoštovani svojci padlih, tovariši pohodniki!
Dnevi ob koncu starega leta in začetku novega so v znamenju praznovanj in poslanic. Pošiljamo si voščila z dobrimi željami, da se dotaknejo srca vsakega izmed nas. Pred 76. leti pa so bile te želje drugačne.
Zbiramo se v tem hladnem smrekovem gozdu v osrčju Pohorja. Drevesa molčijo. Naokrog stojijo kvadri, kenotafi z imeni padlih bork in borcev. Na enem je napisano ime Iztok, pohorski kralj. Na drugem Vanček, ki je imel le 13 let. Na sredi je spomenik in mi zbrani okoli molčimo v spoštovanju. V spoštovanju do vseh teh ljudi, ki so se nekoč tu borili in tu umrli. V čast mi je, da sem lahko z vami, dragi tovarišice in tovariši.
21. decembra je Pohorski bataljon, ki je bil kljub svoji maloštevilnosti vse od svoje formalne ustanovitve v septembru 1942 trn v peti nacističnega okupatorja, odšel proti Osankarici. Postavili so si zemljanke, po poročilih naj bi jih bilo 26, in božič že praznovali v zimovališču. Tabor je obsegal približno 100 kvadratnih metrov, okrog so bili izkopani obrambni strelski zakloni. Borci so imeli v taboru vsakodnevne vaje, za varnost pa so poleg straž skrbele patrulje. Nemci so zaradi aktivnosti bataljona izpeljali že več hajk, ki niso bile uspešne, zato so stopnjevali nasilje in se pripravljali na veliko akcijo. 6. januarja je bil izdan ukaz za napad.
8. januar 1943 je skrival v svojem dnevu smrt. »Bil je že dan, ko smo okoli osme ure zjutraj zagledali prve Nemce. Za tem so sledile nove in nove skupine, vse bliže in bliže…«
Skupina 69 partizanov se je kljub očitni premoči uprla dva tisoč vojakom nacistične vojske. Zadnja bitka Pohorskega bataljona, ki je trajala dve uri in pol, je bila krvavo izgubljena, a Slovencem je dala moralni kapital neverjetnih razsežnosti: raje smrt kot nesvoboda! Osvobodilnega gibanja na Štajerskem okupator ni uspel uničiti.
Le nekaj kilometrov stran od tu, v Račah, sem preživljal svojo mladost. Odraščal sem z zgodbami, ki so se pisale v teh gozdovih. O naših junakih, narodnih herojih Pohorskega bataljona, borkah in borcih, ki so svoja življenja pustili pod temi drevesi, v svoji nameri in srditi bojevitosti slovensko ozemlje osvoboditi sovražnikovih spon. Še danes mi spomini na to zbujajo močna čustva.
Naši junaki so delavci, gozdarji in kmetje – kot je bil Alfonz Šarh z družino, učitelji, znanstveniki in umetniki. Naši junaki delajo, ustvarjajo, znajo in učijo. Naši vojaki so osvoboditelji, ne osvajalci. Naša zgodovina je zgodba o tem, kako iz delovnega ljudstva nastane narod, ki si mora svojo svobodo priboriti z uporom proti zatiranju.
Zgodovina Slovenk in Slovencev so napori, da bi bilo tudi navadnim ljudem dobro. So zgodbe o prizadevanju za pravico šibkih in o krivičnosti, ki izvira iz sebičnosti. So povesti o ljudeh, ki nimajo drugega kot svoje delo, a ne smejo soodločati o njegovih sadovih. O ljudeh, katerih največji želji sta samostojno odločati in biti na svojem.
Dragi zbrani,
že nekaj časa imam občutek, da se z raznih političnih odrov vidi le zabavljaštvo in trepljanje po ramenih, kot da je dovolj, da govorci le potrdijo prepričanja ljudi – da si želimo istih stvari, da navijamo za isto ekipo. Vendar takšen odnos hkrati pomeni, da je možnost resničnega političnega delovanja – to so spremembe za skupno dobro vseh – ponižana. Zadovoljni postanemo z drobtinicami.
Morda se niti ne zavedamo, kdaj je prišel tisti čas, ko so se argumenti porazgubili in umaknili, ko smo utišali naše zahteve v boju vrednot proti nevrednotam. Ko se je pod krinko svobode govora v polje normalnega in sprejemljivega razširil sovražni govor. Ko se zasmehuje vladavina prava ter vrednoti pravičnost in enakost. Ko so se izborjene in zagotovljene pravice prekvalificirale v pravico do izbire. Ko so ravnanja večine prevladala nad ranljivo manjšino. Ko se je kapital prigrabil nad pošteno delo in solidarnost. Ko namesto o dostojnem, govorimo o minimalnem. Ko se inovativnost in znanje mladih umikata splošni apatiji družbe. Ko se v več naprednih državah, tudi v Sloveniji, pojavljajo težnje, da se človekove pravice obravnavajo kot stvar zasebnega prepričanja in individualnih vrednot, in ne nekaj, kar je del pravnega oziroma ustavnega reda.
Nedavni nemiri v več evropskih mestih mi vzbujajo zaskrbljenost in kažejo negotovost ljudi, ki nimajo več upanja v ekonomsko varno prihodnost. Razočaranje in strah posameznikov, ki se počutijo ogroženi s strani dejavnikov, na katere sami pogosto nimajo vpliva, ljudi navdaja z obupom. Ljudje, ki so v stiskah, zlasti tisti, ki imajo občutek, da nimajo več kaj izgubiti, so lahek plen sovražnega govora in populističnih retorik gibanj, ki ustvarjajo nevarne delitve med nami. Zgodovina pa je polna dokazov, kako se iz majhnih nestrpnosti razvije sovraštvo, ki se konča v trpljenju.
Kljub vsemu ali prav zaradi tega verjamem, da si zato kdaj želimo slišati le, da naše vrednote niso pozabljene. Vrednote, ki so nam jih premnogokrat s svojim življenjem priborili slovenski partizani in partizanke.
A lepo zveneče izjave nikoli ne smejo biti dovolj! Verjemite mi – dobri argumenti in pogumni slogani imajo težo. Odločni koraki imajo težo. Dajo legitimnost naprednim političnim zahtevam in zahtevam širše civilne družbe. Odprejo razpoke in sprožijo premike v skupnosti za dobro vseh.
Spoštovane in spoštovani, smo narod, utemeljen na boju za lastne pravice in lastno svobodo! Smo uporniki, ki smo celotno zgodovino od svoje oblasti pričakovali veliko. In to pravico zahtevati več imamo tudi danes! Tega ne more prezreti nihče, še posebej ne mi, tukaj prisotni.
Josip Vidmar je leta 1943 rekel: »O našem osvobodilnem boju, kot največjemu poglavju naše zgodovine, o nas, o vsem tem, kar mi ta leta, te mesece, te dni delamo, kar zdajle živimo, kar smo trpeli, kar smo pri tem čutili in česar smo se v tej naši borbi zavedali, bodo govorili bodoči politiki, ko bodo navduševali Slovence za velika dejanja. /…/ Posredovali bomo zanamcem duha, ki živi v nas, to junaško blaznost in jim jo kazali kot polet naše narodne volje, da bodo iz nje črpali moč za svoje naloge.«
Čutim čisto človeško, pa tudi politično in državniško odgovornost, da prevzamem te težke naloge in vplivam na prihodnje odločitve. Da se trudim vsak dan znova reševati zahtevna vprašanja, ki so realnost našega časa, s ciljem večje blaginje državljank in državljanov. Da se borim proti vsemu in vsakemu, ki želi ogroziti temeljne svoboščine, na katerih je bila zgrajena naša širša domovina – evropska skupnost. Tovarišice in tovariši, trdno sem prepričan, da to delim z mnogimi vami, ki smo se danes tukaj zbrali.
Sedem desetletij in pol oddaljenega boja se spominjamo z zanosom, pogumom in brezmejno ljubeznijo do domovine. Tridesetkrat močnejšemu in bolje oboroženemu sovražniku so borke in borci Pohorskega bataljona namesto s predajo odgovorili s slovensko pesmijo, ki zveni še danes. S slovensko besedo, na slovenski zemlji, na kateri stojimo še danes. Res so minila leta, a ostajamo ponosni in hkrati ponižni do te močne zavesti, ki je srce narodovega boja tudi danes.
Slava vsem padlim!
Smrt fašizmu, svoboda narodu!