PIŠE: Aljaž Verhovnik, generalni sekretar ZZB za vrednote NOB Slovenije

 

V teh dneh po Sloveniji potekajo komemoracije v spomin na dogodke in z njimi povezane ljudi iz preteklosti. Kot se za državni praznik spodobi, se komemoracij v okviru 1. novembra udeležuje tudi državni vrh. Pred tem vsako leto poteka koordinacija vseh sodelujočih na spominskih slovesnostih po Sloveniji in v sosednjih državah.

Pri nas bodo uradne državne slovesnosti potekale na 17 različnih lokacijah. Te vključujejo obdobja prve in druge svetovne vojne, vojne za Slovenijo 1991 in v zadnjem času predvsem obdobje povojnih pobojev. Da ne bo dileme, pravilno je, da se država s primernimi častmi pokloni žrtvam preteklega obdobja! Vendar precej izstopa ta povojno obdobje in spomin na žrtve, med katerimi so tudi kolaboranti nacifašističnega agresorja. Skoraj 40 odstotkov vseh lokacij po Sloveniji spada v tako imenovano obdobje »revolucionarnega nasilja«. Primerljivo z obdobjem leta 1991 se državni vrh pokloni zgolj pri enem spomeniku na Žalah v Ljubljani. Število lokacij, kjer se državni vrh poklanja partizanskim žrtvam in žrtvam vojnega nasilja med NOB, je približno enak številom tistih, ki spadajo med povojne poboje. Glede na trajanje vojne in posledice je obseg komemoracij umrlim med NOB razumljiv. Število lokacij z obeležji žrtvam tako imenovanega »revolucionarnega nasilja« iz leta v leto raste, pri čemer se komemoracij v teh krajih udeležujejo praviloma najvišji predstavniki države. O tem, komu in zakaj naj se poklanja država, prepuščam mnenje vsakemu posamezniku. Prav gotovo pa še tako veliki venci ne bodo nikogar spravili, dokler se temu primerno politično kulturno ne bodo znali obnašati prav najvišji predstavniki slovenske oblasti.

Ob tem se sprašujem, zakaj je bil postavljen megalomanski spomenik žrtvam vseh vojn in z njimi povezanim žrtvam na Kongresnem trgu v Ljubljani. Dejstvo je, da spomenika ni sprejela tako rekoč nobena stran in da je v resnici samo še ena lokacija na seznamu komemoracij, kamor bo država položila venec. Z več kot milijon evrov vrednim zidom naj bi država »kupila« spravo. Na mestu je vprašanje, s kom naj se spravimo tisti, ki vojne sploh nismo doživeli. Kako se bodo borci za svobodo svoje domovine spravili s sodelavci okupatorja, ki je prišel izbrisat naš narod? Današnja mlada generacija mora iti naprej in se nima s kom spraviti. Dolžni smo biti hvaležni borcem za njihovo požrtvovalno vlogo pri nastajanju slovenske države in veteranom 1991 za dobro opravljeno končno nalogo pri nastanku samostojne slovenske države. Takšni ljudje si v očeh mlajše javnosti zaslužijo vse spoštovanje in zavest, da nam domovina ni bila kar tako dana. Naloga mladih danes pa mora biti usmerjena predvsem v nadaljnji razvoj naše države in rasti blaginje, ki temelji tudi na vrednotah upora nacifašizmu.

Vendarle pa vse ni tako črno, kot je črn že sam po sebi 1. november. Letošnji se bo v zgodovino slovenske države zapisal kot precedenčni. Na Hrvaškem se slovenske delegacije ob dnevu mrtvih poklonijo žrtvam iz obdobja NOB v Kučibregu, na Rabu in v ustaškem koncentracijskem taborišču Jasenovac. Slednjega bo letos prvič v zgodovini naše samostojne države obiskal najvišji predstavnik Republike Slovenije do zdaj, to je predsednik Državnega zbora dr. Milan Brglez. Tam se bo z vojaškimi častmi poklonil žrtvam zloglasnega taborišča, ki je po še vedno nepopolnih podatkih terjalo življenja celo do 700.000 ljudi. Med njimi je bilo tudi 282 slovenskih žrtev.

Komu se bomo torej poklonili? Vsakdo izmed nas se bo prav gotovo spomnil svojih najdražjih, ki jih ni več med nami. Obujali bomo spomine nanje in na lepe trenutke, ki smo jih doživeli z njimi. Kljub temu pa naj bo ta dan praznik življenja in priložnost za družinsko druženje. Zavedajmo pa se, da so nekoč živeli ljudje, ki si zaslužijo neminljiv spomin. Lahko jim razbijejo nagrobnike, vendar spomina nanje ne more uničiti nihče. Dolžnost borčevske organizacije pa je, da prenesemo spomine in dosežke naših borcev na mlade rodove, ki bodo te vrednote vnesli v sodobno družbo.