Karel Gržan nas je navdušil z drobceno knjižico z naslovom »Ob 500. obletnici reformacije 95 TEZ, pribitih na vrata svetišča kapitalizma za osvoboditev od zajedavskega hrematizma«. Te teze so zelo zgovorne in skrajno občuteno nastopajo proti izkoriščevalskemu in ponižujočemu izkoriščanju ljudi v zdajšnji globalizacijski dobi. Gržan v tretji tezi skoraj pesniško pove, da se je »v pojme dobrega vtihotapilo zlo. Pogoltna zver se je preoblekla v kožuh jagnjeta.« Torej, kdo je ta pogoltna zver?

To je hrematizem, izrojena ekonomija, ki temelji na kopičenju in bogatenju posameznikov. Takšno pogoltno bogatenje nima meja in Gržanova knjižica nelegitimni hrematizem upravičeno obtožuje zaradi njegove zločinskosti, ki so jo obsojali že antični misleci, na primer Aristotel. »Hrematizem potrebuje negotovost, strah in zato udejanja negotove oblike zaposlovanja in minimalne dohodke, s katerimi komaj živijo tako redko zaposleni kot upokojeni.«

Ekonomija pomeni izvorno nekaj povsem nasprotnega: urejeno domovanje v skupnosti kot varno bivanje v domu, skupnem domu, v sožitju vseh članov, saj »je poskrbljeno za vse v pravičnosti, spoštljivosti in odgovornosti tako za ljudi kot za živali, rastline pa tudi za zemljo«. To sicer »ne pomeni, da imamo vsi enako, pomeni pa, da imamo vsi dovolj – vsem je zagotovljeno dostojanstvo v (so)bivanju«. Ekonomija kot dostojanstvo bivanja je kot rdeča nit, ki poteka skozi vseh 95 Gržanovih tez, s katerimi je nagovoril celo mednarodno skupnost; na policah knjigarn namreč že vidimo angleško izdajo omenjene knjižice.

Razlika med ekonomijo in hrematizmom zahteva jasno prepoznavanje med dobrim in hudim, slabim, to je zlom najširših družbenih razsežnosti. Zahteva tudi soočenje z ekskluzivnostjo drugačnosti, tako zelo značilno za religije, in zgodovina dokazuje, »da se v monoteističnih religijah dogaja najbolj grobo zanikanje legitimnosti drugih kot drugačnih. V pojmovanju sebe – svoje religiozne identitete kot edine ustrezne za predstavljanje in zastopanje ‘edino pravilnega Boga’ – korenini nevarnost podcenjevanja, celo izničevanja vseh preostalih religijskih oblik«. Imperij hrematizma je od religioznih institucij prevzel ravno to plat in s tem obvladuje svet in manipulira z njim tudi v času globalizacije.

Religiozni, globoko poduhovljeni kristjan Gržan nas v 23. tezi naravnost sooči s temle: »Imperij hrematizma, ki vsiljuje sedanje globalno delovanje, je prevzel od religioznih ustanov, ki so vladale pred njim, preverjeno učinkovite in nedopustne modele vodenja, obvladovanja in manipuliranja. Ker religiozna zavest sega subtilno najgloblje, so tudi manipulacije religioznih ustanov prodrle izjemno globoko in so še vedno simbolno močno zakoreninjene tudi pri nereligioznih ljudeh.« To seveda ni več logika evangelija, ampak logika neizprosnega obvladovanja sveta, ki nas »obvezuje k poslanstvu osvobajanja v sedanjosti«. Gržanova knjižica je tukaj odločna in s svojo humano naravnanostjo zahteva takšno revolucijo duha, da bo pripeljala do spremembe svetovne ureditve, in to je pot »od hrematizma nazaj k ekonomiji kot skrbi za skupno dobro«.

Ekonomija kot skrb za skupno rabo

Že izraz sam ekonomija kot skrb za skupno dobro je privlačen, simpatičen in Gržanova knjižica raziskuje kar nekaj področij družbenega življenja, kjer bi bila takšna – kot jo sam imenuje – eksistencialna revolucija več kot potrebna. Gre za pravičnost, ki mora biti politično udejanjena v vseh konceptih družbenega delovanja, na narodni in tudi na mednarodni ravni.

Knjižica Karla Gržana razkriva mehanizme delovanja hrematizma kot sistema, ki si ljudi podreja kot izkoriščevalska ekonomija na prav vseh področjih življenja. To je vidno na političnem področju in posega celo na področje izobraževanja in vzgoje. Gre za zelo svojevrstno interakcijo med ekonomijo in kulturo in zajedavski kapitalizem, to je hrematizem, zelo dobro ve, kako si mora podrediti ljudi, na kratko povedano tako, da okupira njihove duše in se v njih naseli kot notranji zajedavec, kjer parazitira. K temu je treba dodati popularni slogan: ne sprašuj, kaj lahko država stori zate, ampak kaj ti lahko storiš za državo. To, da si potrpežljiv, priden in ponižen? Recimo vsakokrat takrat, ko politika prenaša probleme javnih proračunov z države na tržišča, ki jim posamezniki nismo kos?

Vse je naravnano v tekmovalnost, ki se retorično obeša na dialoškost, vendar je to samo mehanizem toleriranega sproščanja agresivnosti, s popularno tujko rečeno permisivnost. To vidimo celo med politiki, dejansko tu celo v najbolj skrajni podobi. Zanimivo je, da Gržan sodobno demokracijo dešifrira v skrajnostih, in to kot pridnost-poslušnost-tekmovanost-retorično spodbijanje. V vsem tem je nekaj zelo represivnega in dejansko bistvo represivne družbe je to, da sta nesramnost in svoboda pobratima.

Tako kot se je hrematizem preoblekel v ovčjo kožo ekonomije, se nekritična in zasužnjena predanost uteleša v besedi priden. Ena najbolj sporočilnih tez Gržanove knjižice se glasi, da naj se beseda priden umakne skupaj s hrematizmom: »Pridnost v slepi poslušni predanosti naj nadomesti (tudi v izrazu) odgovornost – odgovornost za lastna ravnanja, soodgovornost za dobro bližnjih, stvarstva.« Tako bi vrednota odgovornosti lahko predstavljala zmožnost za osvobajanje, za dejansko spremembo obstoječega. Samo ponosni smo lahko na knjižico, ki je upravičeno prejela mednarodni odziv in priznanje. Biti priden danes je kot nekakšna sveta resnica, isto kot slepo predan, poslušen, pohleven, brez lastne volje, iniciative, skratka, pomeni »biti zasužnjen«. Gržan pove naravnost kot britev ostro, da je hrematizem s pomočjo manipulativnih religioznih prijemov neverjetno učinkovit in kot vladar sveta posedovalno prisega na edino zveličavne resnice in rešitve.

Kako je z zapovedano pridnostjo na področju izobraževanja? Vsi zelo dobro poznamo tole: biti priden pomeni dobro se naučiti, pravilno ponoviti, dobiti odlično oceno. Celo na univerzitetni ravni poznamo delovanje takega hrematističnega mehanizma, saj ta »vzdržuje predvsem strokovnjake, ki podpirajo hrematistični razvoj in delovanje. Z razpisi, s točkovanjem se ne slepi, z njim se usmerja le misel kupcev v prodajalnah, s točkami se vzdržuje tudi znanstveno raziskovanje, in tako se lažje manipulira z njim (‘prodaja’ in usmerja ‘edino resnico’). Znanost se spreminja v podjetje, kjer izgubljajo predvsem humanistične vede, saj so za hrematistično manipulacijo potencialno nevarne.« Vsi dosežki se tehtajo, in če manjka stotinka miligrama, potem se to sankcionira. Vse v izobraževalnem procesu je usmerjeno v uporabnost in storilnost. Konkurenca, tekmovalnost sta prednostni in zato vrednote kot »sočutje do ljudi in stvarstva, usposobljenost za pravičnost, spoštljivost, odgovornost niso cenjene in zato ne ocenjene«. Skratka, to je industrija izobraževanja tako po bolonjsko, ki meri s koristnostjo in ponavljalščino.

Vsak človek je vreden spoštovanja

Zamislimo se, ko Gržan opozarja na zlate maturante – skoraj nas je sram, ker z njimi mnogim delamo krivico. Tekmovalno-izločevalni izobraževalni sistem ne more ovrednotiti posameznika v njegovi enkratni izvornosti in nadarjenosti, kar bi bila uspešna pot za vzgojo nečesa prijateljsko-sožitnega in dopolnjujočega. Kako lahko sploh sprejemamo sistem, ki večino ljudi že v sistemu osnovnega šolskega izobraževanja »podcenjuje v naši posebni vrednosti«? Vsak človek je dragocen, prav vsak je vreden upoštevanja in spoštovanja, in Gržan zato poudarja: »Izobraževanje bi moralo biti dopolnjujoč in ne izključujoč sistem; učence bi moralo uvajati v dopolnjujoče sodelovanje. V prepoznani vrednosti vsakega posameznika kot dopolnjujočega člana družbe je temeljna pedagogika za družbeno sožitje.«

Hmm, zdaj razumemo, zakaj hrematizem po šolah sproža čedalje več agresivnosti – kljub vsej liberalizaciji. Merilo odličnosti izloča nad 98 odstotkov učencev, kar sproža nemi krik, ki opozarja na potrebo upoštevanja vseh in njihove enkratne odličnosti še na kakšnem področju in ne samo na tem, uradno uveljavljenem in veljavnem. Vsekakor ni humanizem to, da dosežene točke jemljemo kot objektivne, te pa naj bi pomenile pravičnost; tako mnogim že na začetku študija zapiramo vrata pred možnostjo za študij tega, kar bi želeli – pač nima zadosti točk.

»Ponavljalščina« utrjuje in ohranja hrematizem, prav tako sposobnost za skladiščenje podatkov. Mišljenje se spreminja v nemišljenje in okrnjena je naša svoboda. Deklarirano svobodni svet pozablja, da svoboda zahteva varnost in da je ni tam, kjer vse obvladuje logika »najšibkejši člen – marš ven«. Zato duh svobode »potrebuje tudi čas, ko je navidezno brezdelje sveto«. Čas je, da hrematizmu vendarle že povzročimo težave; čas je, da sredi popolnoma izrojenega sistema prebudimo ‘nove vetrove’, ki jih neoliberalni kapitalizem – hrematizem – ne bo mogel omejiti in ga bodo zato zadušili v njem samem.«

Dozorel čas za nov protest

Petsto let po protestnem nastopu Martina Lutra je namreč »v skrajnost dozorel čas za nov protest«. Za kakšen protest gre? Za »protest proti sistemu, ki si je prevzel celo religiozne oblike, saj goji dogmatizem ‘edinih možnih resnic’, s katerimi obvladuje družbena razmerja. Čas je, da se temeljni koncepti tako ekonomije kot hrematizma ozavestijo z jasnim medsebojnim razlikovanjem. Tudi na znanstveni ravno bo treba ekonomijo osvoboditi hrematizma in v družbi začeti vzpostavljati ekonomske odnose, ki se od sedanjih hrematističnih bistveno razlikujejo. Dozorel je čas osvoboditve izpod krivičnega (očitno zločinskega) hrematizma.« Tej drobni Gržanovi knjižici je v nekaterih vidikih uspelo zelo dobro pojasniti zdajšnje dogajanje, ki ga sicer opisujemo z izrazom neoliberalizem, kar je isto kot kobiličarski kapitalizem. Kobilice so požrešne, in kamor pridejo, vse opustošijo in uničijo, nato pa spet gredo naprej pustošit, tako kot kapitalizem s svojim pohlepom. Zavest o razliki med hrematizmom in ekonomijo je nadvse pomembna in ni odveč vprašanje, koliko ljudi se te razlike sploh zaveda.

In kdo je Karel Gržan (roj. 1958)? Je menih v frančiškanskem redu kapucinov in je magistriral iz teologije in doktoriral iz literarnih ved, njegova ustvarjalnost je veličastna, iz njegovega opusa izstopa kar nekaj del s široko problematiko medčloveškosti. Živi sredi pragozdne narave na kmetiji na Konjskem Vrhu blizu kraja Luče pri Savinji.

Cvetka Hedžet Tóth