Piše: Dr. Marjan Toš, Lenart v Slovenskih goricah

Kako je sploh mogoče, da medij, ki javno poudarja pluralnost, demokratičnost in uravnovešenje vsebin, pristransko objavi neko javno izjavo in brez dodatnega komentarja ali obrazložitve javno zanika holokavst? Drugače si namreč ne znam razlagati poteze NOVE 24 TV, ki je na spletni strani objavila podporo Bernardu Brščiču, podpisal jo je anonimni avtor Kavarna Hayek. V tem spletnem zapisu je namreč mogoče najti več »poglobljenih« dvomov o vzrokih in obsegu holokavsta. Nimam pravega odgovora, si pa lahko mislim svoje, posebno ker nekaj malega poznam novodobne poskuse zanikanja holokavsta po Evropi, in to v kontekstu radikalne relativizacije krivde za največji genocid v zgodovini človeštva, vključno z izenačevanjem krivde med žrtvami in njihovimi rablji. Tako preprosto pa to le ni in dobro bi bilo, da bi tisti, ki o teh temah javno razpravljajo, o tem nekaj malega tudi vedeli.

O zgodovinski resnici holokavsta, ki je najhujša oblika kršenja temeljnih človekovih pravic in svoboščin do zdaj, ni mogoče dvomiti. Zgodovinske sodbe o krvnikih in žrtvah so jasne kot beli dan. Nacistična politika rasnega sovraštva se je okrutno širila s propagando sovraštva in z množičnimi poboji, ki so dosegli vrhunec v iztrebljanju evropskih Judov in njihove kulture. Brutalnost, krutost brez milosti in hladen, industrijski značaj množičnih pobojev v času holokavsta so neverjetni, številke o žrtvah tega zločina pa strahotno visoke. In še vedno ne dokončne, tudi ko gre za slovenske Jude, ki so bili prav tako med žrtvami genocida. Zaradi majhnosti predvojne skupnosti so bile posledice toliko pogubnejše, saj so od maloštevilne skupnosti ostali le ostanki ostankov. To so nesporna zgodovinska dejstva.

Treba je poudariti, da je vsako rasistično nasilje za človeško dostojanstvo posebno žaljivo, nestrpnost pa začetek odkritega sovraštva. Zaradi nevarnih posledic tovrstnih nastavkov, ki so z evropsko begunsko krizo doživeli neverjeten razmah, bi od urednikov pričakovali več pozornosti in odločen odziv. Zdaj je, kar je, menim celo, da so na potezi tudi oblast in njeni organi pregona zaradi sovražnega govora. Morda bomo tokrat priče učinkovitejšemu ukrepanju kot pred leti, ko je bilo pročelje mariborske sinagoge popisano s proti judovskimi gesli in z nacističnimi simboli. Oblasti bi morale v boju proti nestrpnosti, ksenofobiji, rasizmu in rasističnemu nasilju izkoristiti vsa pravna sredstva in tako okrepiti demokratično vizijo družbe, v kateri je drugačnost razumljena kot obogatitev in ne kot grožnja. Vse sodobne pojave nestrpnosti, ksenofobije in rasnih sovražnosti je treba takoj in povsod zaznavati, se nanje takoj odzvati in jih tudi pravno sankcionirati.

Sicer bo res kmalu pozabljeno vse, kar se je dogajalo med drugo svetovno vojno, ko so nacisti prebivalstvu podjarmljenih dežel vsilili zatiralski režim. Nacistični teror je bil brezmejen in nacisti so lahko brez ovir izvajali politiko »dokončne rešitve« judovskega vprašanja in sistematično uničevali nasprotnike v koncentracijskih in uničevalnih taboriščih (za katere je svetovna javnost vedela, pa se ni odzvala). Vsi so vedeli in vsi so si zatiskali oči pred kruto resnico, vse do končnega zloma nacizma, ko so strahotne podobe koncentracijskih in še zlasti uničevalnih taborišč šokirale svetovno javnost. Holokavst torej ni noben plod judovske zarote, kot si to domišljajo novodobni razlagalci, ampak zločin brez primere. Zanikanje tega zločina je kaznivo dejanje, in tudi sovražni govor na to temo je običajno ustrezno pravosodno obravnavan in sankcioniran. Razen v Sloveniji in pri naših južnih sosedih, kjer za falsifikate o Jasenovcu podeljujejo zveneče nagrade. Razumi, kdor more.