Janko Veber, poslanec in predsednik društva Sloga

Janko Veber je poslanec državnega zbora z enim najdaljših mandatov, vse od leta 1996 sedi v poslanskih klopeh. Od marca leta 1913 do avgusta 2014 je tudi vodil ta najvišji zakonodajni organ, bil pa je tudi minister za obrambo. V času poslanskih mandatov je bil član številnih delovnih teles, odborov in komisij v državnem zboru, med drugim tudi preiskovalne komisije o ugotavljanju zlorab v slovenskem bančnem sistemu. Zagotovo slovensko politiko pozna do drobovja tako na lokalni kot na državni ravni, saj je bil v letih od 1994 do 2000 tudi župan Kočevja. Ves čas je član stranke Socialnih demokratov, v kateri je podpredsednik.

POGOVARJALA SE JE: Jožica Hribar, FOTO: osebni arhiv

Lani je Janko Veber ustanovil društvo Sloga, ki je »prostovoljno združenje državljank in državljanov Slovenije, ki imajo v skladu s 3. členom 2. odstavka slovenske Ustave oblast in jo izvršujejo neposredno in z volitvami. V Društvu za usposabljanje državljanov Sloga se bodo državljani organizirali, izobraževali in usposabljali za volitve« V zadnjem času je nadvse dejaven na družbenih omrežjih, kjer vsak dan objavlja ugotovitve in vprašanja v zvezi z očitno slabim nadzorom davkoplačevalskega denarja, vlado pa zasipa z vprašanji in daje poslanske pobude.

Najprej logično vprašanje: kaj vas je kot dolgoletnega poslanca pripravilo do tega, da ustanovite društvo z zelo širokim opisom nalog? Mar vseh teh stvari ne morete početi kot poslanec?

Z ustanovitvijo društva Sloga in s svojim javnim delovanjem opozarjam na preveliko odvisnost od interesnih združenj, ki izčrpavajo državo in onemogočajo učinkovito vodenje vlade. Če želiš na to opozarjati kot poslanec, moraš imeti za to ustrezne informacije.

Med nalogami Sloge piše, da boste državljane usposabljali za volitve. Ali menite, da nismo dovolj usposobljeni in da volimo napačne kandidate?

Po ustavi ima v Slovenji oblast ljudstvo. Na volitvah se ljudje odločajo, komu zaupajo vodenje države. Z dobro plačano medijsko kampanjo se lahko zavaja o tem, kdo bo deloval v njihovo korist in v korist države. Pri ljudeh se poskuša ustvariti vtis, da je nacionalni interes škodljiv in podobno. Vpliv takšnih zavajanj lahko močno zmanjšamo, če ljudem pravočasno sporočimo, kakšni interesi se skrivajo za tem početjem.

Vlado zasipate s poslanskimi vprašanji in pobudami, eno najbolj perečih vprašanj so čakalne vrste v zdravstvu. Kako ste si vi zamislili odpravo te težave?

Naše zdravstvo moramo temeljito prenoviti, predloge sem že večkrat predstavil na sejah državnega zbora. Čakalne vrste moramo centralizirati na enem mestu in biti morajo poimenske in javne, da se preprečita neupravičeno preskakovanje vrst in večkratno uvrščanje istih bolnikov na več ločenih seznamov za isti poseg. Bolniki morajo imeti možnost, da na spletu vsak dan preverijo svoje mesto v čakalni vrsti ter s tem onemogočijo samovoljo posameznih zdravnikov in neupravičeno prednostno obravnavanje posameznih bolnikov.

V bolezni smo vsi enaki in ne smemo dovoliti družbeno privilegiranim posameznikom, da tudi s pomočjo zdravstvenega osebja pridejo hitreje do potrebnega zdravstvenega posega. Zdravstveni sistem mora delovati enako za vse državljane ne glede na regijo, iz katere prihajajo. Zdravstvena reforma in sprejetje standardov in normativov so nujne predpostavke za prenovo zdravstvenega sistema. Javna naročila v zdravstvu so del skupnega problema javnih naročil, kjer so mogoče velike zlorabe. Nadzorne institucije države morajo tu opraviti svoje delo. Potrebna sta nenehno izobraževanje zdravnikov in njihovo primerno plačilo.

Zdravniki se morajo odločiti, ali bodo delovali v javnem ali v zasebnem zdravstvu. Delovanje na obeh področjih je sporno z vidika konflikta interesov in prelivanja denarja iz državnega zdravstva ter netransparentnega dodatnega služenja v zasebnem zdravstvu.

Uvesti je treba popolno transparentno nabavo materiala in svetovalnih pogodb v vseh javnih zavodih, kar bo omogočilo primerjavo nabavnih cen zdravil in zdravstvenih materialov ter odpravilo nabavne anomalije med posameznimi zavodi.

Vse čakalne dobe v zdravstvu je treba takoj omejiti na največ 90 dni. V treh mesecih je treba državnemu zboru predlagati program sistemskih ukrepov na zdravstvenem področju, še posebej na področju pomanjkanja kadra, opreme in sredstev, da se primerno zagotovi delovanje zdravstvenega sistema v državi in se dolgoročno zmanjšajo čakalne dobe.

Primerno delujoče zdravstvo in primeren dostop do brezplačnih zdravstvenih storitev za vse naše državljane sta strateški interes Republike Slovenije.

Takoj moramo urediti sistem prerazporeditve bolnikov v bolnišnice v državi, v katerih so čakalne dobe krajše. V primeru, da bolnik zavrne obravnavo ali poseg v bolnišnici, ki je krajevno oddaljena, je treba razmisliti o sistemu delnega prevzemanja stroškov obravnave ali posega. Pomanjkanje denarja ne sme biti izgovor za ne ukrepanje, kot je bilo že neštetokrat prej. Zaradi predolgih čakalnih dob v zdravstvu ne sme umreti noben slovenski državljan več, ne bolnik, ne zdravnik in ne policist ali kdo drug.

Predlagali ste ustanovitev Agencije za javna naročila. Menite, da je mogoče tako res ustaviti enormne zaslužke, ki se s provizijami stekajo v zasebne žepe?

Agencija za javna naročila pomeni centraliziranje vseh javnih naročil v zdravstvu (in tudi v vsem javnem sektorju). Sistem javnih naročil zlorabljajo lobiji in omrežja in neupravičeno živijo na račun davkoplačevalcev tako na ravni občin in ministrstev kot tudi v državnih družbah, kot so DARS, UKC, SŽ, Telekom in druge. Zato so bitke lobijev za državni denar tako ostre in brezkompromisne. To potrjuje tezo, da je sistem javnih naročil slab in potreben korenitih sprememb v smeri transparentnosti in centralizacije.

Podpiram ustanovitev Agencije za javna naročila za celoten javni sektor.

Cilja centralnega naročanja sta doseganje boljših pogajalskih izhodišč zaradi večjih nabavnih količin in boljši nadzor. Poslovanje take Agencije bo javno in dokumentacija bo vsem dostopna.

Eno od področij vašega delovanja se nanaša na obvezni prenos delnic z registrskih računov. Kaj se vam zdi sporno pri tem?

Vladi dr. Mira Cerarja sem dal pisno poslansko pobudo, da takoj ukine obvezni prenos delnic na trgovalne račune pri borznoposredniških hišah. Omogočili smo velike in neupravičene zaslužke borznoposredniškim družbam pri odpiranju in vodenju računov vrednostnih papirjev. To ni bi namen zakonskih sprememb. Tako mora več kot 200.000 delničarjev do konca tega leta prenesti svoje delnice na njihove plačljive trgovalne račune. Za to bodo posamezniki plačali od 20 pa do 50 evrov, čeprav do zdaj z registrskimi računi pri Klirinško depotni družbi (KDD) ni bilo težav in je bil sistem ustrezno organiziran. Predvsem pa je bilo to do zdaj urejeno poceni in učinkovito za naše ljudi. Zdaj pa so prisilili 200 tisoč Slovencev, da odpirajo trgovalne račune pri borznikih, ki jih sploh ne potrebujejo.

Vsa stvar okrog odpiranja trgovalnih računov je po mojem mnenju izmišljena le zaradi zasebnega zaslužka in odiranja naših ljudi. V Centralni klirinško depotni družbi KDD bi se radi znebili slabo donosnega posla vodenja stanj na registrskih računih.

Predmet vašega zanimanja so med drugimi NLB, Slovenski državni holding (SDH), Agencija za trg vrednostnih papirjev (ATVP) in Agencija za zavarovalni nadzor (AZN). Kaj so vaši glavni očitki na račun dela teh služb?

Obstoječi sistem upravljanja je v kratkem času od nepremišljene ukinitve AUKN (Agencija za upravljanje kapitalskih naložb, op. av.) naletel na meje sprejemljivosti za ljudi. Ta upravljavski model, ki izhaja iz načina upravljanja zasebnega premoženja, ni primeren za upravljanje javnega premoženja. Pri državljanih povzroča nezaupanje in vzbuja splošni revolt kot v primeru Luke Koper. Vsi pozabljamo, da je to lastnina ljudi in da upravljavci potrebujejo njihovo zaupanje.

Brez kakršne koli logične razlage in ekonomske utemeljitve se serijsko prodajajo najboljše državne družbe in banke. Kupci tega skupnega premoženja so tuji tajkuni s spornimi, velikokrat korupcijskimi praksami ali pa popolnoma neznane družbe iz davčnih oaz. Razni sporni dvorni svetovalci, interesno povezani s posamezniki v vladi, služijo desetine milijonov evrov davkoplačevalskega denarja.

Zasebne družbe, kot so P&S Capital, KF Finance, Amrop Adria in odvetnik Rojs, so po javno dostopnih podatkih veliki prejemniki javnega denarja. Še pred dvema, tremi leti zanje sploh še slišali nismo. Državni organi in nadzorne institucije ne ukrepajo ali pa se pojavijo, ko je denar ljudi že zdavnaj izpuhtel in se na fasciklih že nabira prah. Na neprimerne rešitve za upravljanje državnega premoženja sem kot poslanec v zadnjih letih večkrat odločno opozarjal.

Vlada, ki jo vodi dr. Miro Cerar, ne začenja spornih nadzornikov in uprave NLB, ki je v stoodstotni državni lasti. Preprečuje neovirano preiskavo in revizijo prodaje Heliosa, Mercatorja in za 800 milijonov evrov slabih terjatev. Policija, ki jo vodi Marjan Fank, in Računsko sodišče, ki ga vodi Tomaž Vesel, ne ukrepata.

Skeptični ste tudi do graditve drugega tira in do usode Luke Koper.
Vlada nam v resoluciji o nacionalnem programu razvoja prometa za graditev drugega tira predlaga javno-zasebno partnerstvo. Pri takšnem partnerstvu vedno zasluži zasebnik, država pa s subvencijami, koncesijami in odstopanjem deležev praviloma financira dobičke zasebnika. Zasebni partnerji izkoriščajo predvsem prednosti in si tako rekoč brez tveganj povrnejo naložbo. Tako bodo državljani zgolj investirali, zasebniki bodo služili, ko pa bo iztrošena naložba postala stroškovno obremenilna, jo bomo vrnili v breme proračuna.
Država si tako v nobenem primeru ne povrne naložbe, kar pomeni, da javni denar izkorišča za zasebne koristi in zasebne interese. Takšna država je praviloma vedno bolj revna, ne pa bogata.
Ne vemo, kaj javno-zasebno partnerstvo sploh predstavlja in ali morda v tej obliki državno premoženje, denimo Luka Koper ali Slovenske železnice in transport, niso samo nadomestila za naložbena tveganja zasebnega kapitala.

Pogajanja s tujimi investitorji za graditev drugega tira so v rokah lobistov. Na sestankih med slovensko in madžarsko vlado sedijo predstavniki madžarske lobistične družbe Szazadveg fondacija. Nihče iz naše vladne delegacije ni protestiral, ko so pri uradnih pogovorih sodelovali ljudje iz lobističnega podjetja. Vplivna člana SMC, Jurij Kač in Aleksander Kešeljević, spremljata dogovarjanja z Madžari. Jurij Kač je direktor državnega DRI, Aleksander Kešeljević je sekretar v kabinetu predsednika vlade dr. Mira Cerarja. Naša vlada je Madžarom celo pisno obljubila zamenjavo neposlušnih nadzornikov Luke Koper. To izhaja iz podpisanega zapisnika sestanka, ki je bil objavljen v naših medijih. Našo javnost dr. Miro Cerar zavaja, da s kadrovanjem v SDH nima nobene zveze.

Je bila katera od vaših številnih pobud že upoštevana, ste na kakšno svoje vprašanje dobili zadovoljiv odgovor?

Običajno se v odgovorih sklicujejo na poslovno skrivnost, nepristojnost. Menim, da se posredno vendarle kažejo spremembe pri obravnavi določenih primerov. Tako je bil ustavljen postopek prodaje Zavarovalnice Sava-re hrvaški zavarovalnici Adris.

Vse več redno zaposlenih ne dobi niti minimalne plače, da o vse nižjih pokojninah ne govorimo. Postajamo narod revežev?

Najprej moramo poskrbeti za najrevnejše posameznike, tako za upokojence kot za zaposlene. Pozabljamo da je pri nas veliko ljudi, ki ne zaslužijo niti minimalne plače. To nam pokaže, kakšno škodo so povzročile liberalne politike zadnjih 25 let. Zaradi vsiljenega varčevanja smo pozabili na najrevnejše. Vladi, v kateri je tudi moja stranka SD, bom tudi predlagal, da takoj ukinemo vse razrede izpod minimalne plače. Nihče v Sloveniji za svoje polno delo ne sme dobiti manj, kot dovoljujejo naši predpisi, torej manj kot minimalno plačo. Če minimalna plača ni obvezujoča za državo, je ne potrebujemo in jo odpravimo. Če nam ne uspe zagotoviti minimalne pokojnine v vrednosti 500 evrov za naše najbolj ranljive skupine ljudi, potem tudi lastne države več ne potrebujemo. Ni normalno, da po 40 letih dela ne dobiš niti 500 evrov pokojnine. V zadnjih 25 letih so pokojnine realno nazadovale za približno en odstotek vsako leto (skupaj je to – 25 odstotkov).