INTERVJU

Kočevarske organizacije v tujini ustvarjajo mit o domovini

Sociologinja dr. Maca Jogan, zaslužna profesorica Univerze v Ljubljani, se je o »Nemškem vprašanju v Sloveniji« pogovarjala z Alenko Auersperger, novinarko, publicistko in scenaristko.

Z obsežnim prispevkom »Nemško vprašanje v Sloveniji« ste pred devetimi leti v takratni reviji Svobodna misel podrobno in bogato dokumentirano predstavila nekatere bistvene značilnosti nastanka tega vprašanja, njegovo zgodovinsko ozadje ter zlasti svetovno mrežo ključnih organizacij, ki so se v sodelovanju z domačimi organizacijami trudile za »rešitev« nemškega vprašanja. To pa je takšno ustavno priznanje »nemške manjšine« v Sloveniji, kot ga imata italijanska in madžarska manjšina. V ta okvir spadajo tudi različna prizadevanja za oblikovanje predstave o tragični usodi nemško govorečih prebivalcev po koncu druge svetovne vojne, ko naj bi bila »celotna nemška skupnost izgnana iz Slovenije« (M. Ferenc, 2014). Posebno tragična naj bi bila usoda kočevskih Nemcev.

»Kot vemo, v Sloveniji nemška jezikovna skupnost ni ena sama niti po kraju bivanja, niti po prostoru, niti po jeziku ali kulturnih navadah. Gre najmanj za tri skupine.
Največja so nemški priseljenci, ki so prišli k nam po letu 1970 kot zakonci ali drugačni partnerji naših delavcev v Nemčiji ali v Avstriji. Njihov status ne more biti drugačen kot za Hrvate, Američane ali druge priseljence v Slovenijo. Tem sledijo redko poseljeni nemško govoreči ali avstrijski kulturi pripadajoči v štajerskih mestih in Apaški dolini. Tretja skupina so posamezniki, ostanki pred drugo svetovno vojno močne nemške manjšine, ki je živela na Kočevskem in se je pozimi 1941/1942 prostovoljno izselila iz svoje domovine v V rajh, na tedaj okupirano Posavje in Obsotelje, v med vojno imenovano Untersteiermark. O teh se je v zadnjih desetletjih največ govorilo«.

Kaj je bila glavna značilnost organizacijskih prizadevanj za priznanje nemške manjšine zlasti v samostojni državi, s kakšnimi sredstvi so nastopale organizacije, kot npr. Gottscheer Arbeitsgemeinschaft s sedežem v Celovcu in številnimi Landsmannschafti v Nemčiji, ZDA in drugje po svetu?

»Kočevarske organizacije v tujini že desetletja ustvarjajo mit o domovini, iščejo krivce za njeno izgubo. Društva so imela po vojni socialen značaj (Hilfsvereine), danes je njihovo geslo: vera, običaji, jezik in pesem, pomešano z zahtevami za razveljavitev avnojskih sklepov in vrnitev premoženja. Kärntner Heimatdienst je bil med prvimi, ki se je zanimal za prebivalce z nemškimi koreninami v Sloveniji. Pomagal mu je odvetnik Dušan Ludvik Kolnik, ki je leta 1990 ustanovil v Mariboru Mednarodno društvo Most svobode. Leta 1991 je sklical tiskovno konferenco in povabil nanjo tudi ‘predsednika Koroškega Heimatdiensta dr. Josefa Feldnerja in kočevsko Nemko Doris Debenjak’. Feldner je navedel tudi bistveni pogoj, da bi ‘se Heimatdienst sploh bil pripravljen pogovarjati s Slovenci na tej naši, slovenski strani meje, to je vrnitev odvzetega premoženja vsem Avstrijcem, oziroma izplačilo odškodnine zanj’. V ta cilj so se usmerila nemška društva v Sloveniji.

Na katero in kako naravnano strategijo so se opirala ta prizadevanja?

»Avstrija, ki je ‘imela strateški interes za razpad SFRJ iz vrste razlogov’, je pomagala Sloveniji pri mednarodnem priznanju neodvisnosti. A se je hkrati zelo potrudila za peščico nemško govorečih v Sloveniji. Avstrijski zunanji minister Alois Mock (ÖVP) jo je neposredno po priznanju neodvisnosti Slovenije že videl kot manjšino ‘o enaki interventni pravici Avstrije, kot jo ima glede svoje manjšine Slovenija’. Istega leta je Avstrija postavila že znane zahteve: priznanje obstoja narodnostne skupine in zakonska zagotovitev njenih pravic, pospeševanje pouka nemškega jezika oz. v nemškem jeziku, zlasti na področju osnovnega šolstva povsod, kjer se za to pokaže potreba, ter finančna in morebitna druga podpora kulturnim dejavnostim narodnostne skupine.Tik pred tem je ustanovljeno Društvo Kočevarjev staroselcev (DKS), in to s pretvezo: Kočevarji, ‘ki bodo začeli prihajati v Slovenijo z vseh koncev sveta’, naj bi pospešili turizem.
Junija leta 1993 je Österreichische Landsmannschaft, avstrijska zveza izgnancev in naslednica leta 1938 razpuščenega združenja Deutscher Schulverein poslala uraden apel na Konferenco za človekove pravice pri OZN (predsednik Mock) z opozorilom na položaj ‘nemško govorečih Staroavstrijcev v RS’. Novembra leta 1993 je Mock v javnem predavanju označil izgon Nemcev kot eno največjih krivic 20. stoletja. Pravih izgnancev, Slovencev, ki so bili pregnani s svojih domov, da so se nanje naselili folksdojčerji s Kočevskega, iz Južne Tirolske, Dobrudže, Bukovine in od drugod, Mock ni omenjal.«

Ali je v sedanjih prizadevanjih mogoče videti odločno oddaljevanje od načrtov, ki se niso uresničili v času druge svetovne vojne? Kako dojemate nekatera dejanja nemških društev v Sloveniji? Kot primer lahko omenimo ustanovitev nemškega društva v Celju (2012) na dan, ko je 1941 nemška vojska vkorakala v mestno hišo, kar gotovo ni naključje. Verjetno tudi predstavnik koroškega Heimatdiensta ni bil čisto naključno navzoč na tej slovesnosti. Podobno nenaključno »zasedanje« datuma napada na Jugoslavijo (6. april 1941) lahko predstavlja odkritje spomenika sodelavcem nemških policijskih in vojaških enot v Grahovem (2014).

»Tako je. Omenjeno prisotnost Heimatdiensta in z njim nekaterih članov konsenzne skupine je Josef Feldner zaradi zgražanja Slovencev nad vsiljevanjem nacistične ideologije pospremil z grožnjami, češ da bi se morali Heimatdienstu opravičiti. Naši politični svetovalci pa predstavnike konsenzne skupine, ki se zavzema za nemško manjšino, sprejemajo in trepljajo.«

V zadnjem desetletju so se prizadevanja za priznanje nemške manjšine še okrepila: tema je dosegla npr. Svet Evrope, maja 2017 pa je bila v avstrijskem parlamentu jasno izražena zahteva za to priznanje.

»Na osnovi Evropske listine Sveta Evrope o regionalnih ali manjšinskih jezikih, ratificirana z zakonom z dne 19. 7. 2000. (Ur. list RS, št. 17/2000), lahko ugotovimo, da Slovenija določbe te listine uporablja za italijanski in madžarski jezik, v določenem obsegu pa tudi za romski jezik. Omenjeni dokument ne omenja nemščine ali kočevarščine. Menim, da avstrijski parlament, ki je izrazil zahtevo za priznanje nemške manjšine, ne pozna dejanskega stanja na tem področju v Sloveniji.«

K odločnemu prizadevanju za internacionalno rešitev obstoja »deutschen Altösterreicher« sta prispevala dva primera diskriminacije nemških Staroavstrijcev v Sloveniji, zlasti v »Cilli« (ko je učenka osnovne šole, sicer hči predsednika Kulturnega društva »Cilli an Sann«, slišala zmerljivko »prekleti Nemci«.

»Zmerljivke tu in tam so inscenirane, kar se je že nekajkrat pokazalo kot orodje v zavzemanju za nemško manjšino.«

Občasna sporočila v množičnih medijih večinoma dokaj enostransko in z veliko naklonjenostjo odkrito ali prikrito obravnavajo kočevske Nemce kar kot žrtve maščevanja Slovencev ali preprosto komunističnega režima.

»Novinarji se že 30 let naslanjajo na vedno iste informatorje, ostanke ostankov nemške manjšine, ker pač širokega izbora pričevalcev ni več. Dnevno časopisje se nima časa ukvarjati z ozadji in s preteklostjo.«

Ali bi lahko navedli še druge oblike »neobičajnih praks«, s katerimi poskušajo v javnosti utrditi predstavo o »žrtvi« in da so le varuhi dolgotrajne dediščine, ko je v tej lepi deželi »nemški duh, duh vednosti in umetnosti, vodil in pojil sanje generacij«?

»Najbrž mislite na radikalno ‘nemško govorečo mladino’, ki je pristopila k Društvu Kočevarjev staroselcev (DKS) prav tiho, brez velikega trušča, 30. septembra 2013. Novo vodstvo DKS , ki se sicer še zmeraj zavzema za priznanje nemške manjšine, je šele leta 2018 doseglo izbris formalnega naslova Kulturnega društva nemško govoreče mladine v Občicah. To je pred kratkim dobilo nove prostore v Ljubljani na Starem trgu 11 A.«

Kaj bi priporočili nosilcem najvišjih političnih položajev v Republiki Sloveniji?

»Hvaležna sem jim, da se ne upogibajo pred gromozansko težo pritiskov za priznanje nemške manjšine in s tem za okrnjenje naše ustavne ureditve. Vsem nam bi svetovala previdnost in upoštevanje Virgilovega reka iz Eneide: ‘Timeo Danaos et dona ferentes’, preprosto rečeno: Boj se Danajcev, čeprav prinašajo darila. Prav to se je zgodilo v Sloveniji. Nemška manjšina, o kateri so nemški znanstveniki po vojni pisali, da je ni več, se je ‘zbudila’, ko so desno usmerjene avstrijske organizacije in Gottscheer Landsmannschafti prinesli k nam prva darila. Še pred osamosvojitvijo, da bi lahko prišli k nam, pa so bili potrebni vodniki, domači ljudje. Kot pred okupacijo Štajerske leta 1941.
Turistični obiski pokopališč in opustelih vasi, nepremišljeno vračanje premoženja volksdeutscherjem, poskusi oživljanja nemške manjšine pa vendarle niso tako strah zbujajoči kot nekaj drugega: izguba gospodarskih temeljev Slovenije. Nezaposlenost. Sama imam v ožji družini dva, ki sta brez zaposlitve. In pomislite: učita se nemško, da bi našla delo na nemško govorečem območju, vsi poskusi, da bi našla delo doma, so propadli!
Še nekaj je, kar je že ob prvih zahtevah Avstrije preprosto pojasnil diplomat Jože Jeraj: ‘Avnojski sklepi so sestavni del odločitev držav protifašistične koalicije med drugo svetovno vojno in so izvedba odločitev postdamske konference, s katerim je bila ukazana prisilna izselitev pripadnikov nemško govorečih manjšin iz okupiranih držav zaradi sodelovanja z nacističnim okupatorjem. Sama po sebi se vsiljuje paralela z Avstrijsko državno pogodbo, ki je pravni temelj za nastanek druge avstrijske republike, ki ga prav zato ne more nihče revidirati oz. odpraviti.’ To bi bilo najbrž treba večkrat ponoviti.«

Na sliki:

Pred izselitvijo Kočevarjev: štabni vodja Wilhelm Laforce, Wilhelm 
Lampeter in Martin Sturm na gradu Rajhenburg pri sestavljanju 
naselitvenega načrta.  V sredini Lampeter, osrednja oseba pri 
prostovoljni izselitvi kočevarskih volksdeutscherjev, ki se je začela s 
prihodom prvega vlaka v Krško 15. novembra1941.