Zdenka Čebašek Travnik, predsednica Zdravniške zbornice, na proslavi ob Dnevu žena, 7. marca 2017, Ljubljana

 

Spoštovani gosti in spoštovane gostje

Ponosna sem, da lahko danes kot ženska in kot zdravnica spregovorim ob 8. marcu, dnevu, ki ga praznujemo kot mednarodni dan žena in ki je tudi praznik enakopravnosti, torej ekonomske, politične in socialne enakosti moških in žensk.

Težko je najti izvirno misel o osmem marcu, ki te dni še ne bi bila zapisana ali izrečena. Na Slovenskem so se boji za enakopravnost žensk (zdaj govorimo o enakopravnosti spolov) začeli konec 19. stoletja, ko je začel izhajati časopis Slovenka. Malo kasneje je bilo ustanovljeno 1. slovensko žensko društvo, ki je bilo namenjeno vsem ženskam, ne glede na starost in poklic in katerega cilj je bilo izobraževanje in priprava žensk za vstop v družbo. Že na začetku 20. stoletja beležimo prve pomembnejše dosežke Slovenk na področju znanosti: Leta 1905 je na naravoslovju v Gradcu promovirala Marija Wingler, leta 1906 je Marija Urbas kot prva Slovenka doktorirala iz področja filozofije, leta 1907 pa je prva slovenska zdravnica postala Eleonora Jenko Groyer.

Čas, ko se je pred dobrim stoletjem začelo praznovati 8. marec, je bil za ženske zelo slab, zaposlenih je bilo le petina žensk, ki so bile do delodajalcev v izrazito podrejenem odnosu. Ženskam niso bila dostopna vsa delovna mesta, plačilo za opravljeno delo je bilo nižje, kot so ga prejemali moški. Socialnega zavarovanja ni bilo za vse zaposlene, zdravstvene storitve so bile drage in večini nedostopne. Političnih pravic ženske niso imele, smele pa so se udejstvovati v različnih društvih in gibanjih. Čeprav je bilo ženskam v tem obdobju družbeno določeno, da podpirajo može pri njihovem delu, da skrbijo za dom in družino, se je povečevalo število tistih posameznic, ki so želele višjo izobrazbo in lastno službo.

Sodelovanje v različnih društvih in širših akcijah  je pomenilo zametke revolucionarnega dela med ženskami. V letu 1942 so se organizirale v posebno politično organizacijo, Antifašistično fronto žensk, AFŽ. Leto kasneje pa je bila ustanovljena Slovenska protifašistična ženska zveza, kot sestavni del jugoslovanske AFŽ in del OF. Vanjo so bile vključene organizacije, ki so se ukvarjale z zbiranjem pomoči za partizane. Pomembno je bilo prebuditi narodno zavest pri ženskah vseh družbenih slojev in izobrazbenih ravni, hkrati pa spodbuditi željo po njihovem političnem udejstvovanju in vključenosti v NOB. Ženske so bile tiste, ki so množično pomagale moškim, jim prinašale hrano, obleko, obutev in sanitetni material. Opravljale so naloge kurirske službe, delovale so v saniteti, bile aktivne tudi kot borke. Posebej pa želim poudariti pomen slovenskih zdravnic, ki so sodelovale v partizanski vojski, med njimi dr. Franje Bojc Bidovec in dr. Pavle Jerina Lah. Slednjo smo kot študenti medicine imeli čast spoznati in poslušati.

Vključevanje žensk v partizansko vojsko ni bilo pomembno samo v neposredni pomoči  moškim v boju proti okupatorju, temveč je hkrati pomenilo simbolno osvobajanje žensk od tradicionalnih vlog in vrednot. Ženske so ravno v borbi za svobodo postale enakopravne z moškimi. Prevladalo je spoznanje, da do osvoboditve lahko pripelje le skupen boj. Po osvoboditvi so ženske končno dobile volilno pravico, in sicer z ustavo FLRJ v letu 1946. V nekdanji SFRJ so tudi dejansko postajale vedno bolj samostojne in neodvisne. V ustavi iz leta 1974 je bilo prvič zapisano, da sme vsaka ženska svobodno odločati o rojstvu otrok.

Volilna pravica žensk je leta 1990 s prvimi demokratičnimi volitvami dobila novi pomen. Ustvarjeni so bili pogoji za politično, ekonomsko in socialno enakopravnost žensk ter za njihovo enakost v družbenem in javnem življenju.

Pa je tako tudi v resničnem življenju? Ali niso mnoge določbe o enakopravnosti spolov zgolj deklarativne narave? Čeprav sama v svoji poklicni karieri nisem občutila, da bi bila kot ženska manjvredna od moških kolegov, pa vem, da je takšna neenakost še vedno vgrajena v našo družbo. O tem govorijo študije, ki so jih opravili naši strokovnjaki. Čeprav smo ženske v povprečju bolje izobražene od moških, to ne pomeni, da imamo tudi večjo družbeno moč. Pogled na vodilna mesta v politiki, gospodarstvu, izobraževanju in še kje pokaže, da moč večinsko ostaja v domeni moških. Koliko smo k temu pripomogle ženske same, je drugo vprašanje. Ali drugače – koliko od nas se je pripravljenih izpostavljati v tako imenovanem svetu moških?

Ženske smo skozi različna zgodovinska obdobja pokazale, da znamo delati v t. i. tradicionalnih ženskih poklicih in vlogah, da pa se dobro znajdemo tudi na bolj moških področjih. Ravno vključevanje v partizansko vojsko je potrdilo tudi to obliko enakopravnosti. V današnjem času ženske povsem suvereno opravljamo odgovorna dela tudi v poklicih, ki tradicionalno veljajo za moške, na primer v policiji, v vojski, mednarodnih transportih ali potovanjih v vesolje. A ko se podeljujejo priznanja in nagrade, še vedno ostajamo zadaj, neopažene ali zamolčane.

Prav je, da se v sedanjih razmerah večkrat ozremo na človekove pravice in svoboščine ter s tem k našemu človeškemu bistvu. Dostojanstva, ki bi moralo biti in ostati temeljni vir za sožitje vseh ljudi, ne smemo prezreti ali celo poteptati. Žal se ravno to dogaja tudi v naši državi. Slaba tolažba pri tem je, da so žrtve poteptanega dostojanstva obeh spolov in vseh družbenih skupin. Zato naj 8. marec, mednarodni dan žena izžareva tudi naše, žensko dostojanstvo, naš prispevek k razvoju družbe in našo pravico do enakopravnega mesta v njej.

Hvala vsem, ki ste se za emancipacijo pravic žensk borili v preteklosti in omogočili naši generaciji, da lahko uresničuje nekatere od vaših sanj.