Viktor Žakelj, predsednik protestantskega društva Primož Trubar, na komemoraciji ob grobovih padlih, Srednja Dobrava, 26. oktober 2017

Spoštovani, tu smo tisti, ki gojimo spoštljiv odnos do NOB, ki je bila ena od ključnih dejanj slovenske nacionalne, politične in tudi ekonomske emancipacije. Brez uspešnega partizanskega boja v začetku devetdesetih let ne bi imeli kaj osamosvajati in tako postati nacija, v državo organiziran narod.

Vsako življenje je zaznamovano s smrtjo. Ta je lahko naravna ali nasilna. Ne glede na naravo smrti raven naše civilizacije terja, da ima sleherni pokojnik pravico do groba, imena in spomina. To velja tudi za narodnega heroja Staneta Žagarja in njegove soborce, ki so izdani padli pri Crngrobu v nemški zasedi.
Tovariš Stane ima grob, ima ime, le iz nacionalnega spomina bi ga radi častilci kvizlinštva izbrisali. Zakaj?

Večina vprašanih molči, tisti redki, na novo formirani hlapčiči pa praviloma jecljaje odgovarjajo:

Prvič: ker je bil že sam upor povsem nepotreben. Za sleherno upiranje smo bili in smo premajhni. Počakati bi morali, da nas osvobodijo novi gospodarji.

Drugič: ker so partizani hoteli, da bi bili Slovenci svoji na svojem, da bi postali nacija.

Tretjič: ker so se borili za socialno pravičnejšo družbo.

Odgovor na to sprenevedavost je nedvoumen:

Sleherni narod, še posebej maloštevilni, kot je slovenski, ki so ga nemški, italijanski, madžarski in hrvaški nacifašisti obsodili na smrt, se mora upreti. Upor je v tem primeru legalen, ker je legitimen. Boj za osebno in nacionalno svobodo ter socialno pravičnejšo družbo pa je od samega začetka upora deloval mobilizacijsko.

Narodni heroj Stane Žagar je kot Primorec vedel, že okusil je, kaj je cilj okupacije, in zato je bila zagnanost za boj za svobodo in socialno pravičnost, ki jo je med prvo svetovno vojno opazil že Begunjec dr. Jakob Prešeren, povsem razumljiva. Opredelitev za komunistično idejo, ki je tedaj mobilizirala milijone v boju s pošastjo nacifašizma, pa je bila logična izbira, druge pravzaprav ni bilo. In vprašanje nejevernega Tomaža: Je bilo to njegovo čutenje iskreno? Odgovor je da: on in del njegove družine so to potrdili s krvjo.

Kot borec na zahodni fronti slovenstva v času prve svetovne vojne, kot Maistrov borec, kot pravi ljudski učitelj še celo za današnjo rabo, kot borec za delavske pravice, kot organizator partizanstva in kot neustrašen borec je pravi človek, po katerem bi morale biti poimenovane vsakoletne nagrade najboljšim pedagoškim delavcem naše mlade države, ki se spet – kakšna ironija zgodovine – bori prav za tisto, kar je motiviralo in mobiliziralo partizanstvo: za slovensko samostojnost in socialno pravično družbo.

Ne vem, komu je padlo na pamet, da nagrade niso več poimenovane po Stanetu Žagarju. Upravičeno lahko sklepamo, da se je to skotilo v glavi enemu ali več t.i. ‘pomladnikov’, ki so bili, inštruirani od zunaj, prepričani, da se je zgodovina začela z njimi.

A ni še preteklo dvajset let, ko so ti, poimenujmo jih kar ‘kvazi osamosvojitelji’, povečini zanimivi le še za ozek krog svojih vernikov in za kazensko pravosodje.

Slovenke in Slovenci, državljanke in državljani, ki so kot celota zaslužni, da smo iz naroda postali nacija, v drobno državo organiziran narod, pa se moramo spet – mutatis mutandis, seveda – bíti kot partizani, da ohranimo komaj pridobljeno državo in vsaj kanček tiste socialne pravičnosti, ki nam jo je socialistična samoupravna Slovenija že zagotavljala.

Slovenski konec druge vojne je bil enak koncu v drugih državah zmagovite antinacifašistične koalicije. Bil je to zmeden čas, poln sovraštva in sle po maščevanju. To je razložljivo in zato mora biti tudi razumljivo. Reči je treba, da povojnega, sicer obžalovanja vrednega nasilja pri nas ni bilo nič več, morda celo nekaj manj kot v poraženi Nemčiji in Italiji ter pri zmagovalkah druge svetovne vojne. O tem danes izhajajo knjige, ki jih ne pišejo komunisti, ampak – patentirani demokrati.

Zato Slovenci danes ne potrebujemo nobene sprave. Ta pojem je omogočil zlorabe in verjamem, da se je tudi zato sicer plemenita pobuda Spomenke Hribarjeve povsem sfižila.

Danes in vedno, a ne le Slovenke in Slovenci, ampak tudi drugi narodi, moramo odpuščati, sprejeti institut odpuščanja, kot tisto civilizacijsko normo, ki nam omogoča sobivanje. Odpuščanje je individualno, ne vzpostavlja hierarhije med storilcem in žrtvijo. Ta odnos je sicer vedno soodvisen – še posebej v razmerah, ki so vladale med drugo svetovno vojno in po njej. Tega se razvitejši narodi še kako zavedajo in zato ne vzpostavljajo sprav, ampak spodbujajo odpuščanje. Pri tem so jim v oporo njihove nacionalne cerkve, ki imajo institut odpuščanja za dominantno, za vse zavezujočo moralno in etično normo.

Energije teh držav so zato lahko uperjene v prihodnost, mi pa se v medsebojnem spravnem obtoževanju kastriramo, blaginja za vse, ki bi morala biti srčica sleherne moderne politike, pa se nam odmika.

To sem že večkrat povedal, a bo treba še ponavljati, kajti v slovenskem mlinu se slabo sliši.

Družbe 21. stoletja, ki se informatizirajo in skušajo postati družbeno odgovorne, potrebujejo dvoje:

  • sposobnost iskreno živeti z razlikami, kajti razlike so motor napredka,
  • vsakdo mora biti sposoben upogniti koleno in iskreno reči sočloveku mea culpa, če ga je tako ali drugače prizadel. Ta skromna beseda edina ustvarja trajne strpne medčloveške in meddružbene odnose.

To, spoštovani, je bilo treba reči na tem pokopališču, kjer počiva narodni heroj, Primorec, Stane Žagar, mož, ki je iskreno veroval v človekovo in narodovo prihodnost. Svet pa se ta čas spet sesuva. Veliki zopet mislijo, da ga lahko krojijo samo oni. Tudi z atomskim orožjem.

Zna se zgoditi, da bomo spet morali partizaniti, se upreti novemu imperializmu, se spopadati z lakoto, da bi ne le kot narod, ampak kot vrsta, ki je sebe bahavo poimenovala krona stvarstva, sploh preživeli.

Naj živi spomin, spoštovani, na pokojnike, ki počivajo na teh in drugih slovenskih pokopališčih, posebej pa partizane, ki so verovali v lepšo prihodnost in jo po najboljših močeh tudi udejanjali.

Nam je bila vera, kot smo rekli, v svetlo prihodnost vzeta.

Naj se čim prej vrne, da bodo iz nas rojeni sploh lahko imeli kakšno prihodnost!