Viktor Žakelj, predsednik protestantskega društva Primož Trubar, na slovesnosti na Puču, Martin vrh, 3. september 2017

Spoštovani, nerad govorim. Soimenjak Viktor me je le prepričal. Poskušal bom biti kratek, a aktualen,  vsem pa gotovo ne všečen.  Tu ste večina člani Zveze združenj borcev za vrednote NOB, smo pa tudi nečlani, ki pa se klanjamo upornikom, ki so zavestno rekli odločen ne nacifašizmu in kasnejšemu domačemu kvizlinštvu. Slovenci smo po partizanih postali del antinacifašistične koalicije, ki je ustvarila povojno Evropo, kar svet, njeno delo pa je tudi EU, ki jo ta čas sicer pretresa kriza, a kljub temu ostaja edina alternativa evropskim narodom in narodnostim.

Zato je prav, da se vprašamo, kaj pa so bile tiste vrednote –  poudarjam – iskrenega  partizanstva, ki si zaslužijo, da jim Slovenke in Slovenci ostajamo zvesti.

Bodimo strnjeni: iskrenim partizanom je šlo za dvoje: prvič: šlo jim je za to, da bi Slovenci kot narod na tem južnem križišču Evrope stali in obstali, bi rekel Trubar. Naši okupatorji pa so nas hoteli ponemčiti, poitalijančiti in pomadžariti. Klub temu, da glede tega tedaj in danes ni dvoma, je manjši del Slovenk in Slovencev, tisti, ki so – bi rekel Cankar – bili  za hlapce rojeni in bili za hlapčevanje vzgojeni, pristal med kolaboranti, kvizlingi. To pekli, pekli pa tudi njih tragična povojna usoda, ki je bila dejansko odločitev velikih zmagovalcev druge svetovne vojne in ortodoksnih domačih boljševikov. Drugič: ljudem je šlo za družbenoekonomske spremembe, za socialno pravičnejšo družbo, za revolucijo, prevrat, kot so jo tedaj v svetu in pri nas razumeli in to ne le maloštevilni komunisti ampak tudi krščanski socialisti in tedanji levi liberalci.

To dvoje je bilo tedaj eno, bilo je siamski dvojček, ki ga ni bilo mogoče deliti, edino kot celota je moglo delovati mobilizacijsko, kajti boj je bil dolg in neizprosen. V tej aktualni zahtevi delitve te celote je bilo in je obilo akademske nečimrnosti, in je očiten izostanek vsakršne  empatije – razumevanje tedanjih razmer.

Zmagovitost partizanstva potrjuje, da je vodstvo narodnoosvobodilnega boja in socialne revolucije vedelo, kaj in kako ravnati, da kot narod preživimo in postavimo temelje socialno pravičnejše družbe. Kidričevi ‘biciklisti’, če uporabim ta izraz, pa so že med vojno in po vojni naredili partizanskemu gibanju veliko škode, a na srečo je nastala socialistična republika ostala v trendu, ki je v začetku devetdesetih let v spletu srečnih mednarodnih razmerah kulminiral v projektu osamosvojitve.

Danes imamo državljanke in državljani Slovenije pravico, kaj pravico, kar dolžnost, da postanemo gospodarji svoje usode, da odločno služimo svojim nacionalnim interesom, da rečemo ne tudi žal živemu  evrohlapčevanju.

Vstopamo v volilni čas, zato spoštovane volivke in volivci, terjajte spremembo volilne zakonodaje, da boste mogli voliti predvsem  ljudi in ne stranke, ki so vas, verjamem, že močno razočarale.

Naj aktualiziram še naslednje: t. im. spomenik sprave je povsem neposrečen projekt. Dva ločena bloka na robu spomeniškega prostora dejansko simbolizirata duhovno, miselno, politično razdeljenost, ki je slovenska realnost vse od tedaj, ko je Valjhun  ‘bil boj krvavi’, ko je 700 protestantskih družin moralo zapustiti rodno  slovensko grudo, do druge svetovne vojne, ko dobro veste, kaj se je dogajalo. Aktualni projekt sprave razdvojenosti, žal,  ne more preseči. Razumljen je kot neke vrste ‘daj dam’ med vojno sprtima stranema. Od antagonističnih blokov se terja neuresničljivo, kajti biti blokov sta v temelju nasprotni in zato se ju ne da tržiti, da bi tako korak za korakom znivelirali nasprotja.

Prava potrebna pot za blažitev in končno opustitev sovraštva je odpuščanje, ki je bilo po vojni po večini že opravljeno. Odpuščanje  je nujna sestavina  vsakodnevne življenjske prakse, ki nam omogoča, da ljudje sobivamo – v družini, soseski, lokalni skupnosti, vse do državne in naddržavne ravni. Odpuščanje je tudi temeljna moralna norma vsake religije, brez odpuščanja bi se ljudi vrteli v nerazprtem krogu sovraštva. Odpuščati pa morajo povzročitelji in žrtve, kajti med njimi ni stroge ločnice, krivda za sovraštvo – torej tudi slovenska – je torej obojestranska.

Prepričan sem, da če bi Slovenija udejanjala institut odpuščanja, bi Slovenci že davno prepustili zgodovino zgodovinarjem – tistim pravim seveda. Velik del krivde, da se medvojna nasprotja celo regenerirajo, je na rimskokatoliški Cerkvi, ki jo pekli njeno medvojno kvizlinštvo in je divide et impera  žal še vedno vodilo njenega  realnega političnega delovanja.

In kaj konkretno lahko in moramo storiti, če seveda še nismo, da se kot narod izvijemo iz kroga  sovraštva: priznati moramo smrti, naj bo naravna ali nasilna, da ustvarja novi odnos med živimi in mrtvimi. Smrt ne terja pozabljenje, dejanja živih ostajajo, mrtvi brez izjeme pa imajo pravico do imena, groba in spomina. Latinci so rekli: mors ultima ratio – smrt je končni obračun.  In prej našteto je rezultat tega obračuna, ki zavezuje vse žive.

Torej: častiti moramo še naprej junake in njih junaštva, ki so omogočila, da smo še živa entiteta Evrope, in odpustiti tistim, ki so služili, pogosto nezavedno,  okupatorju. Medvojno in povojno nasilje je nagomililo sovraštvo. Presežemo ga lahko le, če smo sposobni iskreno izreči  ‘mea culpa’, si odpustiti.

Novozavezni Bog, pravijo, je pravičen sodnik.  In ker je šlo partizanom za pravično stvar, je bil ta Bog na partizanski strani, nekatere lokalne Cerkve pa so bile tedaj – žal –  na okupatorjevi, kar jih pekli. Razumljivo. In še: taisti Bog in papež Frančišek sta danes na strani dela, nekateri kleriki in lokalne Cerkve pa so, žal, na strani kapitala. Nerazumljivo.

Pa vendar, ponovimo za Latinci: naj razume, kdor more!

Mi, ki spoštujemo bistvo osvobodilne vojne in socialne revolucije in obsojamo njene nasilne stranpoti, pa ostanimo zavezani svobodi in pravičnosti!  S tem ostajamo tudi dediči partizanstva.