Govor Toneta Partljiča, pisatelja, dramatika in politika, ob 72. obletnici osvoboditve koncentracijskega taborišča Mauthausen, 7. maja 2017

 

Spet smo zbrani pred slovenskim obeležjem, tu na mitskem bregu nad Donavo v spomin vseh, ki so tu trpeli, zgoreli, umrli, ali se z ranami za celo življenje vrnili domov…  Sam sem se rodil, ko je taborišče že stalo. Zato lahko rečem nekaj besed predvsem kot pisatelj, ki sem prebral kar je v našem jeziku dosegljivo o tem taborišču, pri čemer moram na prvem mestu omeniti odlično monografijo Slovenci v Mauthausnu  Franceta Filipiča, ki je bil sam tu taboriščnik… Ni bil edini pisatelj v tem taborišču, poznal sem še Ivana Potrča in prebral presunljive novele Prežihovega… Mnogi pravijo, da so morda besede, ki popisujejo ta deveti krog pekla, prelahkotne za zverstva, ki so se dogajala tu… Zato me tudi skrbi, ali bom našel vsaj primerne besede, zlasti, ker sem imel čast stisniti roko preživelemu dragemu Dušanu Stepančiču, ki mi je povedal tudi nekako bistvo, tega, kar bi rad sam rekel: »Nikoli nisem verjel, da bom tu umrl. Verjel sem, da bo nacizem poražen. Verjel sem, da se bom vrnil…« Kajti smrti, vojn, taborišč, zločinov je bilo skozi zgodovino preveč, a življenje zmerom zmaga, se rodijo novi ljudje, zlo na koncu vedno izgubi. Seveda pa se ne smemo varati, da ga morda kdaj več ne bo. Bo. Zato moramo verjeti v življenje. Toda strahote moramo »arhivirati« v zgodovino s pravim imenom. Slovenci se ne moremo pohvaliti, da smo »naše zlo« v zgodovini zmerom razumno presojali. Kako smo torej dovolili, da smo o številu Slovencev v Mauthausnu in številu mrtvih začeli spraševati šele štiri desetletja po koncu strahot; kako da smo žalili preživele s sumničenji in uprizarjali po vojni taboriščne procese? Kako, da smo molčali o zlu, ki smo ga sami doma povzročili? Moramo znati živeti s tem. Ni mogoče reči, po letu 1991, odkar imamo svojo državo, lahko podcenjujemo prejšnjo zgodovino in trpljenje patriotov v prvi, drugi in vseh vojnah. Jasenovac in Mauthausen in drugi nacistični lagerji nas ne zanimajo, nas zanima le »nova zgodovina«. Toda seveda tudi ni mogoče reči, da nas žrtve na primer na Rogu in Teharjah, Srebrenici, celo v Guantanamu in Afriki ali Siriji ne zanimajo, kajti »mi« priznavamo in se klanjamo samo (politično) »našim« žrtvam. Vsi imajo pravico, da dobijo v zgodovini svoje mesto in pravo ime, kajti tudi ni res, da je bilo vse »isto«.« »S smrtjo vsakega človeka je tudi mene manj«, je zapisal pisatelj, »ker sem tudi sam del človeštva. Kadar zvoni, zmerom zvoni tudi meni!« Kadar vidim na televiziji izstradane ljudi v Afriki, bleščeče škornje s severnokorejskih parad, križe v Srebrenici itd., se zavem, da zlo kot kak oblak tava na nebu in išče primeren kraj na zemlji, da se zniža in pošlje na zemljo dež smrtonosnih bomb, plinov, granat, jedrskih… Kako živeti ob vsem tem optimistično naprej, je tu vprašanje, ne pa kdo ima prav pri popravljanju zgodovine in nabiranju sredstev na račun zgodovinskega spomina… Nočemo slišati Antigone, ki nas že dva tisoč in petsto let opozarja: »Ne da sovražim, da ljubim sem na svetu!«