Tone Partljič, pisatelj, dramatik in politik, na 32. zaključni prireditvi »Pohod na Triglav 2017«, 8. julija 2017

 

Spoštovani!

Dragi triglavski pohodniki zgodovinskega spomina, narodnega ponosa, slovenske sle po svobodi!

Dve letnici sta tudi danes vklesani v Vaše spoštovano pohodništvo, ki je ob vsej simboliki vsekakor tudi fizična in psihična preizkušnja za vsakega udeleženca. Ti letnici sta 1944 in 1991. Leta 1944 so na Triglav, o katerem Slovenci  pojejo oj, Triglav, moj dom, odšle tri patrulje partizanske narodnoosvobodilne vojske iz Prešernove brigade, druga je bila sestavljena menda iz brigadne kulturne skupine, kar po svoje daje nekaj mandata in opravičila tudi meni, kulturnemu delavcu, s povsem drugega konca Slovenije, da smem spregovoriti danes med vami, dragi pohodniki, spoštovani veterani borci za vrednote narodnoosvobodilne vojne za Slovenijo in spoštovani, žal redki, predstavniki osamosvojitvene vojne iz leta 1991, ko je odromala v junijskem snegu skupina osamosvojiteljev na najvišji slovenski vrh. Sta si simbolično podali roko dve generacije svobodoljubnih Slovencev. Sta povezali dve zgodbi o svobodi.

Zakaj pa se mi na nek način zdi mejna točka tudi letošnje leto – 2017?

Prav letos smo namreč doživeli v osrednjem hramu samostojne slovenske demokracije izpad – ob katerem moramo tudi mi, danes tako veličastno zbrani, končno reči, dosti vas imamo mladi nahujskani kvazi poslanci, ki sedite v tistih klopeh, kjer bi naj predstavljali drugačne poglede in tudi nasprotna stališča aktualni vladi in večini. Vi pa nespametni in nevedni tamkaj ponarejate zgodovino, zgodovinski vojaški poraz pred dvainsedemdesetimi leti želite spremeniti v samosmilečno in lažno moralno zmago in v nekakšnem bedastem besu zanikate ne le zmago in celo holokavst in zamenjujete uničujočo nacionalistično in rasistično morilsko ideologijo z nekakšnim spopadom z zgodovinskim revolucionarnim boljševizmom, ki je vseeno za ruske množice pomenil konec 1. svetovne vojne in nesrečnim komunizmom, ki se je iz utopije v domovini komunizma spremenil v zločinsko diktaturo in ki je v resnici pljusnila tudi po vzhodni Evropi in tudi pri nas… Sicer je res, da nismo bili člani varšavske zveze, da smo sanjali o neblokovski in politični neuvrščenosti, a se je zgodba zlomila sama v sebi. Toda vseeno nismo v zgodovinskem usodnem času oblačili nemških uniform, nismo kazali na člane OF italijanskim fašistom, nismo streljali z nemškim orožjem… Nesrečna dogajanja pa so se takoj po vojni dogajala v vseh državah, povsod je prihajalo do tako imenovane objestnosti zmagovalcev… Seveda nobena od teh reči ne zmanjšuje odgovornosti za neučakano maščevanje, za roške jame, Hude jame, Teharje in ostalo. V zgodovini so časi razvoja in gradnje in časi destrukcije in rušenja, miru in vojne, dobrega in zla… Ni zaman napisal te dni pisatelj, da je, kakor sta v svetem pismu doma Bog in Hudič, v atmosferi nekako poleg vere v dobro in humanizem plava tudi zlo… Včasih se zlo združi v nekak zlohoten oblak, ki išče na zemlji prostor, kjer naj strese svojo točo sovraštva. V Evropi in pri nas jo je v prvi polovici stoletja stresel dvakrat, med prvo in med drugo svetovno vojno, delno tudi v letu 1991, a še daleč ne tako uničujočo kakor na primer v Srebrenici, Kosovu, Bosni. To pa kar zganjajo nekateri mladi zagrizeni in nahujskani fantje na delu politične desnice, pa nima take teže, kaj šele pameti, da bi morali vsi objektivni ljudje zmerom znova skakati pokonci in v zrak zaradi njihovega hujskaškega neznanja. Ne, mi se na njihove izzive, za katerimi pa ste lahko sami opazili predvsem željo po več denarju, ne smemo kar naprej odzivati. Potem jim na nek način pariramo.

Imamo namreč pomembnejšo nalogo in zgodovinsko odgovornost, kako stvari končno pravično zapisati v zgodovino. Vem namreč, da v nekaterih državah začno študij zgodovine s predmetom, ki se mu reče etika zgodovine. Stvari izpred osemdesetih let, tudi povojna štirideseta leta dvajsetega stoletja so pravzaprav vendar že zgodovina. Naša naloga je, da jo etično shranimo v za bodoče rodove. Ne pa, da se odzivamo na zahteve po delitvi duhov, kakor je to pred sto petdesetimi leti zahteval škof Anton Mahnič in kar je še bolj čudno njegovi sedanji potomci, četudi se človek vpraša, kako je lahko škof sploh prišel do takih            potomcev.

Tega prijetnega in neprijetnega dela – z etiko zapisane zgodovine – se moramo končno lotiti. Jasno zapisati, kaj je bil boj za svobodo, kaj izdaja, kaj je bila tudi borba za povojno oblast in kaj poslušno vatikansko hlapčevstvo. Ne smemo pa pozabiti, poglejte, da je povojna socialistična oblast vendar uprizorila te povojne poboje, nimamo pravice se delati gluhe. Letos sem bil v Mauthausnu, v letu 1945 je bila to še samo industrija smrti, četudi ni bilo niti več dovolj kurjave za krematorij. Nacisti so z uničenjem ljudi, teh živih dokazov svojih zločinov hoteli prikriti zločine same. V Jasenovcu so ustaši na hitro s trupli v reki hoteli odplakniti dokaze. Naši objestni zmagovalci so hoteli v kraških jamah in rudniških rovih prikriti svoje maščevalno delo. Jasno nam je, da zločina in mrtvih ni mogoče nikoli skriti, od Antigone naprej, ki je pokopala oba brata – heroja Eteoklesa in tako imenovanega izdajalca Polineika. Pred dva tisoč petsto leti je rekla o sebi – Ne da sovražim, da ljubim, sem na svetu. Etična zgodovina mora zapisati vse, zmagoslavje in maščevanje, pota in stranpota.  Ne more pa zamenjati poraza in sodelovanja z okupatorjem z bojem za svobodo večine slovenskega naroda. Tudi zavezniki so s svojimi, četudi spornimi dejanji, povedali, koga so šteli za kolaborante! Toda mi sami smo imeli svoje afere, uprizorili smo nečastne dachauske procese, spravili kmete na kolena, uvedli verbalni delikt, ki je preprečeval svobodno besedo.  S tem se moramo sami soočiti, sami ovrednotiti, poiskati vso resnico in to ob mnogih pozitivnih straneh. Če pljuvamo po državi, ki ni bila povsem naša, malo pa vendar že, pljuvamo po lastni zgodovini. In državljani te naše nove države lahko rečejo, »da jim je bilo v prejšnji državi lažje preživeti, se zdraviti, se šolati«. Kakor je te besede moj prijatelj pisatelj imenoval za Egiptovske lonce mesa, tako ne smemo pozabiti, da je ta nostalgija po starih časih v bistvu zgodovinski ritual. Sam pomnim, da mi je stari sosed pripovedoval, da je bilo Francem Jožefom boljše kot pod kraljem Aleksandrom. Kmet, ki so mu po vojni vzeli zemljo, je hvalil kralja Petra. Človeško se mi zdi tudi to, da kdo z nostalgijo govori o Titovi Jugoslaviji in misli na službe, državna stanovanja, bolj dostopno zdravstvo, sindikalne domove na morju, kar je mnogo ljudi res izgubilo. Pri tem pozabljajo na vse hudo. Glejte, Titove slike so izginile, tisti kip v Velenju pa pač priča, da smo imeli tudi Slovenci zgodovinsko obdobje, ki ga ne moremo in tudi ne smemo povsem izbrisati. Seveda ni razloga, da bi propagirali rdeče zvezde, a prepovedati jih ni mogoče, ker so bile v nekem času cela desetletja simbol. Nas same torej čaka odgovornost, da resnico sporočimo svojim vnukom. In da razumemo in toleriramo različna oziranja, spomine, čustveno navezanost. Bodo prepovedali še partizansko pesem, ki je v bistvu že ponarodela?

Torej, kaj govoričijo, manipulirajo, prirejajo resnico in “bluzijo” drugi, pa se nas v bistvu ne tiče več. Sami si pišejo sodbo in izpričujejo značaj. Tudi naša bolestna želja, da bi bili končno spet enotni, se mi ne zdi tako nujna. Če nekateri nočejo sprave in enotnosti – Bog pomagaj. Človeštvo je pač večno malo razdeljeno, že na moške in ženske, bogate in revne, pametne in neumne, zdrave in  bolne. Že v svetem pismu piše o bratih Kajnu in Abelu, ki sta se sovražila in pobijala. Prešeren je v zvezi s temi kraji, ki so se mu zdeli podoba raja, zapisal, da Slovenec že mori Slovenca, brata, kako strašna slepota je človeka. Cankar je v Hlapcih zatrdil, da smo v času reformacije pregnali polovico poštenih ljudi s Trubarjem na čelu, mladoslovenci so se lasali s staroslovenci,  ko smo končno dosegli neko obdobje sloge s koncem 19. stoletja, se je oglasil Anton Mahnič in zahteval ločitev duhov in če danes neki mladi poslanec mahne po zgodovinski resnici in po vas, ki ste danes tukaj, bi bil že čas, da vse to preslišimo in poskrbimo samo zato, da bo resnica zapisana, kakor mora biti z našimi zmagami in zmotami vred. Razcepljeni narodi se realiteta sveta, od irskega naroda do hrvaškega in kakor vidimo ameriške volilce, ki so stoletja razdeljeni na demokrate in republikance, če o tistih versko razklanih v Aziji sploh ne govorimo. Zato se preveč ukvarjamo s tem, kar govorijo golobradi ali gologlavi nestrpneži. Tudi njihova zgodba o nekih stricih iz ozadja je le fatamorgana, ki jo potrebujejo za svoje zdrahe. Ker so tisti, ki ne praznujejo danes z nami, ki ne praznujejo v večini niti državnih praznikov, izgubili neko preteklo vojno, bi si radi zdaj prisvojili predvsem osamosvojitveno vojno, v kateri so gotovo imeli pomemben delež in zasluge, a ne vseh, o čemer priča plebiscit o osamosvojitvi. Zakaj so decembrskemu prazniku osamosvojitve pripeli še ime dan enotnosti, ne razumem, saj sami delajo samo na neenotnosti. Leta 2017 se tako zelo ukvarjati z njimi, pomeni, da nas kar naprej vlačijo v svoj neumni krog sumničenj, razdora, lastnih in samopromocijskih čitalniških kvazi domoljubnih proslav. S tem, da pa tudi vladna stran s kulturnim ministrom vred ni sposobna ustvariti državne proslave, ki bi združevala, navduševala, očarala, vzbujala vero ne pa komplekse manjvrednosti, češ da smo premalo pametni, da bi razumeli take nebuloze, ki smo jim bili priča pred dnevi, pa je tudi nerodno.

Že to, da se bo častno in  lepo srečanje končalo z vstajniško vstala Primorska, je dokaz, da smo sposobni vstopiti v novo življenje, s svojimi frustracijami iz “luzerske” preteklosti pa se naj ukvarjajo brez nas. Kar pa zadeva tu zbrane pa nam je že Gorenjec Prešeren rekel, naj živi vsak, kar nas dobrih je ljudi. Torej, živeli, dragi moji!