Tit Turnšek, predsednik ZZB za vrednote NOB Slovenije, na spominski slovesnosti v Tuhinju

 

Danes smo tukaj, da se spomnimo vseh, ki so v drugi svetovni vojni, v boju proti fašizmu in nacizmu, darovali svoja življenja. Naš narodnoosvobodilni boj, je bil brezkompromisen boj za obstoj naroda, za svobodo, vztrajati tudi, ko je situacija na videz brezizgledna.

Skupaj z zavezniki

Bili smo del velike zavezniške koalicije, ki so jo tvorile liberalno kapitalistični Velika Britanija in ZDA ter komunistična Sovjetska zveza.

Veliko večino svojega ozemlja smo osvobodili sami. Na področju bivše skupne državi smo zadrževali 22 elitnih nemških divizij in številne kolaborantske bande. Na slovenskih tleh je bilo prvo osvobojeno ozemlje v sredini okupirane Evrope.

Zavezniki so naš doprinos k skupni zmagi nad silami osi cenili in to tudi večkrat izrazili.

Vrhovni poveljnik sredozemskega bojišča feldmaršal Wilson je poslal Titu 1944 sporočilo v kateri pravi:

»Z občudovanjem sem izvedel za zadnje uspehe, ki so jih dosegle vaše enote v Sloveniji in tako prispevale k uspešnim akcijam zaveznikov v Italiji in Franciji.«

Vodja angleške misije pri glavnem štabu  Jones je v enem od svojih sporočil zapisal:

»Slovenski partizani dosegajo uspehe nadčloveškega značaja, ki bodo nekoč vznemirjali svet, da bo izražal priznanje temu ljudstvu.”

Dwight Eisenhower se je za zdravljenje zavezniških letalcev zahvali zdravnici Bidovec in zapisal:

»Tega, kar ste storili za nas, ne bomo mogli nikdar poplačati, zato pa tega ne bomo nikdar pozabili«.

Revolucija

NOB je bil tudi boj za boljšo in pravičnejšo družbo. Vsak prevzem oblasti, ne z ustavo predpisani poti, je po definiciji revolucija. Iz tega vidika je bila že sama ustanovitev OF revolucionarno dejanje, ki so ga podprle vse družbene skupine vključene v OF. Krščanski socialisti so med vojno celo izdajali časopis ‘Narodna revolucija’.

Koloni niso več hoteli biti koloni, dninarji ne več dninarji. Nihče ni več hotel stare kraljevine Jugoslavije, ki je temeljila na hegemoniji. To ni bila nikakršna demokracija, bila je kraljeva diktatura, v kateri so bile delavske in kmečke množice v obupnem socialnem položaju.

Boj za svobodo in boj za pravičnejšo in bolj socialno družbo, sta bila dva vzporedna procesa, med seboj neločljivo povezana.

To ni bila nikakršna komunistična ali celo boljševistična revolucija, kot bi jo danes ponovno vstajajoči klero-fašizem in neki zblojenci, ki kar naprej modrujejo o neki spravi radi prikazali.

V vojni, v borbah se je rodila suverena slovenska država. Iz naroda smo prerasli v državotvorno nacijo. Kot suverena država smo se po sklepu Kočevskega zbora vključili v Federativno Republiko Jugoslavijo. To suverenost smo branili tudi leta 1991, ko so se v skupni državi Jugoslaviji, na plano prišli razni nacionalizmi. To suverenost bodo Slovenci, o tem sem prepričan, znali braniti tudi v prihodnosti.

Povojno obdobje

Šele po volitvah 1945 so se v Jugoslaviji in seveda tudi v Sloveniji začele izvajati družbene spremembe po sovjetskem modelu. To obdobje pa ni trajalo prav dolgo.

Družbene spremembe so na volitvah po koncu vojne jugoslovanski narodi z veliko večino tudi potrdili. Eden najuglednejših britanskih zgodovinarjev Hobsbaum je zapisal: »morda bi lahko kdo povojnim volitvam očital nedemokratičnost, toda ni dvoma, da je Tito užival večinsko podporo ljudstva«.

Že s priznanjem zaveznikov AVNOJA, sporazumom Tito-Šubašić ter povojnimi volitvami so družbene spremembe dobile svojo legitimnost.

Danes se spominjamo dogodkov od 1941 do 1945, potem pa nič in zopet od leta 1991 dalje. Vso povojno obdobje skušajo nekateri odpraviti z eno samo frazo – komunistični totalitarizem.

Drugo leto bomo praznovali 70. letnico naše organizacije. Borci NOB so se ponovno zbrali, ko je bila svoboda, domovina zopet ogrožana.

Jugoslovanski komunisti so se uprli Stalinovemu totalitarizmu. Spomnite se Informbiroja. Hoteli so nas podrediti Sovjetski Zvezi. Ostali smo sami med dvema blokoma. Goli otok je bil nujnost, če smo hoteli ohraniti svojo neodvisnost. Pri tem pa ne trdim, da je bilo vse prav, kar se je tam dogajalo. To je bilo težko obdobje. Potrebno je bilo imeti pogum in zategniti pas, toda zategnili smo ga vsi.

Tudi takrat si je pisal narod svojo sodbo sam

Potem smo krenili po svoji poti. Gradili smo svoj samoupravni socializem in neposredno demokracijo. Ne mislim reči, da je bilo vse dobro, bile so tudi stran poti. Nismo živeli v razkošju. Ni bilo pretirano bogatih in pretirano revnih tudi ne. Vsi smo imeli delo. Lahko smo šli k zdravniku, ko je bilo to potrebo, zdravstvo je bilo brezplačno. Vse šole vsem dosegljive in brezplačne. Tudi delavci so dobivali stanovanja in si gradili hišice. Imeli smo delavsko kontrolo, imeli smo SDK. Direktorji niso kradli. Skratka grozen režim. Nihče ni delavcem kradel prispevkov za pokojnine in zdravstveno zavarovanje. Plače smo redno dobivali. Med najnižjo in najvišjo plačo je bil razpon 1:4,5 ne 1:20 in več, kar je danes običaj. Slovenija se je razvila iz agrarne države v srednje razvito industrijsko državo. Imeli smo ugledna izvozna podjetja. Morda tehnološko nismo bili v sami špici, smo pa bili v zgornji tretjini. Trgi so nam bili odprti. Krenili smo po poti neposredne demokracije, o vedno več stvareh smo ljudje odločali sami, ne politiki. Jugoslavija je bila med vodilnimi neuvrščenimi državami in v svetu uživala velik ugled.

Spoštujemo preteklost. Ne dovolimo in ne bomo dovolili ponarejanja zgodovine. Toda skrbeti nas mora sedanjost.

Naš pogled mora biti uprt v bodočnost, pred nami so mnogi izzivi, želimo si družbo brez prepirov, brez revežev. Družbo, kjer bo spoštovano človekovo dostojanstvo. Skrbeti nas mora ponovni vzpon novih oblik fašizma, ne samo v Evropi, pač pa tudi pri nas doma, kjer postaja tudi vedno bolj agresiven. Želimo sožitje in strpnost doma, med vsemi narodi Evrope in sveta. Nihče drug bolj, kot tisti, ki smo doživeli grozote vojne, vemo kakšna vrednota je mir.