Stane Kocutar, odgovorni urednik Radia Maribor, na slovesnosti ob občinskem dnevu  spomina na Pohorski bataljon,  v Rušah, 6. januarja 2017

 

Spoštovane  Rušanke, spoštovani Rušani, dragi ohranjevalci spomina na Pohorski bataljon …

Častno in odgovorno nalogo, da vam smem kot nekdo, ki ni v ožjem smislu vpet v politično življenje, spregovoriti pred občinskim spominskim dnevom, jemljem kot priznanje medijski hiši, iz katere prihajam. Radio Maribor kot uresničevalec javnega kulturno-informacijskega servisa na regionalni ravni in del RTV SLO namreč v svoji programski ponudbi odpira številna pričevanjska in analitična vprašanja naše preteklosti. To počne brez sramu in tendencioznosti. Brez želje po ugajanju ali po ožigosanju. Z enim samim ciljem – odkrito spregovoriti o rečeh, ki so do današnjih dni zaznamovale minulo obdobje in o njih s pomočjo relevantnih virov povedati, da so bile častne, poštene in junaške; ter spet o drugih, da niso bile takšne, da jih obžalujemo in jemljemo kot trpko učno uro zgodovine v želji, da nas ta učiteljica življenja v svoji neukrotljivosti pač kdaj spet ne postavi pred preizkušnje, zaradi katerih so naši predniki v tem prostoru izkusili toliko trpljenja in gorja.

Prav zato je treba vsako leto znova povedati, da smo državljani Slovenije in še posebej Štajerci ponosni na veličastno zgodbo Pohorskega bataljona. Kaj je tisto, kar me navdaja s trajno spoštljivostjo? Pohorski bataljon in njegov upor proti okupatorju je eno najbolj srčnih in najveličastnejših dejanj, kar jih je slovenski narod v svoji zgodovini storil za  obrambo svoje domovine. Partizanstvo na Pohorju je pomenilo elementarni, če hočete biološki odziv na smrt obsojenega slovenstva tega prostora, ki je uporniško položilo na kocko vse, da bi ubranilo svojo domovino, svoj jezik, svojo zemljo.

To je bila odločitev posameznikov, sprejeta zavestno zoper vso logiko, ki je vpila o nepremagljivosti nemškega vojaškega stroja in je sprejela boj, zavedajoč se, da so možnosti za osebno in narodovo preživetje majhne, skoraj nične, ne upreti se pa je pomenilo, da takih možnosti sploh ni. Prepričan sem, da je bil to temeljni vzgib tistih, ki so 8. januarja 1943 izkrvaveli pri Treh žebljih.

Zanimiv in pomenljiv je zapis, ki ga je tedanji nemški župan Oplotnice Grombauld Kornver 13. januarja 1943 poslal deželnemu svetniku mariborskega okrožja. Takole piše: “Borba je trajala približno dve uri in pol. Pri tem je vojakom uspelo obkoliti banditsko skupino, ki je štela 70 oseb. Do sedaj smo našteli 69 mrtvih, med njimi deset oboroženih žena. Boj je zahteval žrtve tudi na naši strani. Kolikor je meni znano, so spravili v Oplotnico 13 mrtvih, ki jih je potem motorizirano orožništvo odpeljalo v Celje. Omembe vredno dejstvo je, da so ženske stare povprečno 18 do 21 let, moški člani banditske skupine pa od 23 do 32 let. Samo bandit Šarh je bil star okrog 50 let. V sporazumu z Gestapom sem odredil 10. januarja 1943 odvoz 65 mrtvih banditov s sanmi z bojišča v Oplotnico in od tu prevoz v Maribor. Ostale štiri mrtve pa smo šele včeraj našli. Prevoz teh z gorovja sledi … Pri prebivalcih prevladuje dvoje mnenje: prvi del je zadovoljen, ker lahko mirno spi, medtem ko drugi del žaluje za svojimi tovariši, s katerimi je vendarle sočustvoval in bil z njimi idejno povezan.”

Analitično poročilo iz nasprotnega tabora nam predstavlja strukturo borcev, o kateri smo doslej manj razmišljali. Kljub nespoštljivim opazkam pa govori, da je šlo za še kako upoštevanja vrednega nasprotnika z močno podporo v domačem okolju.

Danes nas od tistih dni loči 74 let, skoraj tričetrt stoletja,  generacije akterjev skorajda ni več. Zadnji živeči slovenski operativni partizanski poveljnik Franc Sever Franta, ki je številne borce Pohorskega bataljona osebno poznal bo marca dopolnil 94 let. Kdo bo kot veliko dragocenost gojil pripoved bataljona naprej, ko skorajda ni več vrstnikov tedanjih borcev, niti ni več veliko njihovih mlajših bratov in sester?

Ko je žal prezgodaj umrli glavni tožilec Deželnega sodišča v Celovcu doktor Mirko Borotschnik, aprila pred štirimi leti spregovoril pred odkritjem spominske plošče na celovškem sodišču, kjer je nacistično sodišče med vojno obsodilo na smrt 47 slovensko in nemško govorečih upornikov – zadnjih deset celo 5. januarja 1945 je strnil zanimivo misel: »Spominjanje živi predvsem iz neposrednosti doživetega. Z odhodom prič tedanjega dogajanja se nam zapira tudi neposredni dostop do preteklosti. Tem bolj pomembne so nove oblike spominjanja in iz njega izhajajočega pomnjenja. Elie Wiesel, nobelovec, ki je sam preživel holokavst, je to zahtevno nalogo opisal tako: “Vzgojiti velja generacijo pričevalcev o pričah, ki so pričevale.” Tudi filozof Avishai Margalit poudarja v svojem spisu “Etika spominjanja”, da kultura spominjanja izraža, katere vodilne etične predstave priznava določena družba za zavezujoče.« In v tem tiči ključno vprašanje naše stvarnosti, namreč: Katere vodilne etične predstave priznava določena družba za zavezujoče? Katere priznava slovenska družba ? Tiste, da se bojazljivo vzdrži obsodbe nacizma in zavestno pozabi, da je na trpki učni uri z milijoni žrtev zgrajeno pojmovanje povezane Evrope. Odgovor je žal pritrdilen.

Druga svetovna vojna ni bila navadna vojna in tudi okupacija Slovenije ni bila kot recimo okupacije Belgije ali Nizozemske. Tu je bila narodu namenjena usoda izbrisa in uničenja. Takšne okoliščine so ustvarile razmere, v katerih so se zgodila nepojmljiva grozodejstva. Brez nacizma in fašizma najbrž ne bi bilo druge svetovne vojne in tudi ne njenih posledic, ne bi bilo povojnih maščevanj in obračunavanj s pravimi vojnimi hudodelci in tistimi, ki so bili krivi preprosto zato, ker so se po naključju, morda zapeljani, znašli na drugi strani ali pa so preprosto pripadali narodu, ki se mu je krivično prilepilo etiketo splošne krivde. Ob tem želim spomniti na moravskega Nemca, in uglednega mariborskega arhitekta Maxa Czeikeja, ki je bil pri svojih 66. letih ob koncu vojne pobit na Pohorju, zato ker je bil nemškega rodu, njegove stvaritve pa ostajajo biseri mariborske mestne arhitekture. Prav tako se stalinizem najbrž ne bi razširil po vzhodni Evropi. Upoštevanje kronološkega zaporedja dogodkov ter načela vzroka in posledice je nujno za razumevanje zgodovine. Zato je toliko manj razumljiva zmota tistih, ki vztrajno zatrjujejo, da se je vso zlo začelo v prvih dneh po vojni. Ni korektno in ni etično sprejemljivo, če zavestno zamenjujemo vzroke in posledice, pa tudi metoda tako imenovanega selektivnega spomina je moralno in etično hudo vprašljiva.

Štiriinsedemdeset let po dogodku, ki se ga nocoj spominjamo in mu velja spoštljivi poklon, pomeni najmanj to, da se je tisti čas v zavesti predvsem mladega človeka večinoma umaknil nekam na skrajno mejo zavedanja. Dinamika dogodkov, informacijska tehnologija in pogled, ki je uperjen v prihodnost, so v veliki meri prekrili občutek o usodnosti in tragiki tistih dni, pa tudi o pomenu vojaške zmage zavezniških sil, katerih neločljivi del so bili tudi slovenski partizani. Čedalje bolj se zdi, da so prizadevanja za Zedinjeno Slovenijo leta 1848, Slomšek z zgodovinskim dejanjem prenosa škofijskega sedeža v Maribor, Maister s prvo slovensko vojsko, narodnoosvobodilni boj in čas osamosvajanja pod nekim drugim skupnim imenovalcem, pač stvar nečesa, kar se je dogajalo res da tukaj, vendar davno nekoč. Razumljivo in logično je, da mlade bolj kot tisto včeraj zanima današnji dan in obeti v jutrišnjem. In prav pri tem nam neukrotljiva zgodovina spet nastavlja past. Zakaj bi se nekdo ob vstopu v življenje izrazito zanimal za čas pred petindvajsetimi, petinsedemdesetimi, skoraj sto ali več kot stopetdesetimi leti, za preteklost torej, če pa iz dneva v dan ugotavlja, da so mu spretni manevri nekih tajkunskih stričkov in njihovih političnih botrov vseh barv ukradli prihodnost? Ugotovitev je trpka, a še kako resnična. Boj tistega časa je bil tudi boj za drugačno družbo, za človeka vredno prihodnost.

Danes nam je jasno, da so samostojno Slovenijo nekateri razumeli kot plen. Tako imenovane elite, ki so si pisale zakone in vanje sistematično vgrajevale pravne varovalke, s katerimi so bolj ali manj legalizirale kraje in opravičevale druge nečednosti, so temeljito in ponekod brutalno opravile svoje delo. Veliko truda in poštenosti bo potrebno za zagon sil, ki bodo spet pognale skupnost, da ta ne bo le vir poceni delovne sile za druga okolja, da bomo ustvarili pogoje, v katerih najsposobnejši in najbolj izobraženi ne bodo razmišljali, da se njihova perspektiva nasmiha šele severneje od sosednjega Gradca ali v daljni Avstraliji. Da se bo spet splačalo pridelovati hrano doma in se bodo kazalci samooskrbe umaknili z rdečega polja nerazumne prehranske odvisnosti, da bomo iz kakovostnega lesa tu in ne morda v Avstriji ali na Češkem prišli do vrhunskega izdelka z izdatno dodano vrednostjo, da bomo ustvarili pogoje za zagon razvojnih in visokotehnoloških proizvodnih okolij, da ne bomo pregreli mantre o odrešilnem zmanjšanju odhodkov, saj utegne za zategovanje pasu zmanjkati lukenj, pač pa bomo spodbudno spregovorili tudi o tem, kaj smo storili za pozitivno dogajanje na prihodkovni strani.

Spoštovani!

To je uporništvo in boj današnjih dni. Preveč slovenskega časa zadnjega četrt stoletja, odkar smo politično odgovorni sami zase, je minilo v nerazsodnih, puhlih pogosto kar slaboumnih razpravah. Nemalo takih je prihajalo iz okolij, od koder bi pričakovali vizijo in rešitve, pa so se izkazala kot generator vedno novih težav in zablod. Tako kot čas pred četrt stoletja tudi današnji kliče po vrednotah svobode, domoljubja, poštenja, iznajdljivosti in poguma. Kliče tudi po samozavesti in iskrenem skupnem prizadevanju. In če se sprašujemo, kako ravnati v danih okoliščinah sedanjega trenutka, je odgovor na to sila preprost, tako rekoč na dlani. Ravnati moramo tako, da bi bili pohorski junaki iz razdalje njihovega včeraj ponosni na nas danes. To je vse.