Milan Gorjanc, član predsedstva ZZB za vrednote NOB Slovenije na prireditvi 24. junija 2016 v Artvižah ob spominskem dnevu občine Hrpelje – Kozina
Pozdravljeni, dragi prijatelji Brkinci, Kraševci, Primorci. Prisrčen tovariški pozdrav borcem za vrednote narodnoosvobodilnega boja slovenskega ljudstva, ki ste tukaj zbrani! Spoštljiv pozdrav vsem borcem in drugim udeležencem tega boja! Vsem skupaj in celi Primorski – Zdravo!
Občani občine Hrpelje-Kozina čestitam vam k prazniku k spominskemu dnevu.
Zbrali smo se, da se spomnimo zločina nemškega okupatorja nad nedolžnimi mladimi ljudmi pred 74-timi leti v Rodiku in tu na Artvižah. Iz čiste objestnosti in zločinske pobude in ne iz maščevanja kot to nekateri hočejo opravičiti, so nacistični soldati morili vsepovprek – na Kozini so ubili Stojana Šturma, v Rodiku obesili Andreja Godina. Pravo morijo pa so storili naslednji dan tu na Artvižah, ko so zverinsko ubili nedolžne mlade ljudi: 24 let staro Olgo Ivančič, Silvo Babič v 17. letu starosti, komaj 16-letno Albino Race in 18 let staro Sabino Race. Pod streli so padli tudi komaj 16 let star Sergej Slavko, 17-letni Jožko Bradač ter v 71. letu starosti Jože Mezgec. Na Kozini pa so ubili še 22-letnega Alojza Sluga, ko jim je pod prisilo pripeljal na Artvižah naropano blago. Požgali so še 10 hlevov in skednjev ter eno stanovanjsko hišo. Takoj ko so Nemci prispeli na Artviže, se jim je postavil 2. bataljon Istrskega odreda in niso ga mogli pregnati tudi po štiriurnem boju. V tem boju je padel nemški oficir. Nemci so se umaknili proti vasi in počeli ta gnusni zločin nad nedolžnimi ljudmi. Z njimi so bili še italijanski fašisti in slovenski domobranci kot zveste oprode. Pokol je ukazal poveljnik čete, saj je s posebnim ukazom nemškega poveljstva za Primorsko in Furlanijo imel pooblastilo, da ubija zajete partizane in sodelavce partizanov. Žal je ta poveljnik bil nemškega rodu iz Maribora, pred vojno jugoslovanski državljan. Še najbolj je bil zagrizen neki Ivan Piko, narednik prav tako nemškega rodu iz Maribora, ki je zahteval, da postrelijo vseh 42 vaščanov Artviž.
Kdo bili ti krvi željni Hitlerjevi vojščaki? Pripadali so zloglasni 188. rezervni diviziji gorskih lovcev. Novačili so jih med Nemci oziroma Avstrijci na Južnem Tirolskem in Štajerski. !37. polk, katerega četa je zagrešila ta gnusni zločin, je imel še krajevno ime in sicer Belluno. Ta divizija naj bi preprečila morebitno izkrcanje zaveznikov v Slovensko Istro. Bila je pa uporabljena za boj s slovenskimi partizani na Krasu in Brkinih oziroma na Pivškem. Za njo so vezani najtežji nemški zločini na Krasu kot je poboj vaščanov in požig vasi Gabrovice konec maja 1944, poboj aktivistov i ranjencev na Pedrovem nad Branikom januarja 1945, izgon prebivalcev Komna, Branika in Tomačevice februarja 1945, ko je v nemška taborišča pregnano 594 nedolžnih vaščanove in požgane vse vasi. Ostanki te divizije so bili zajeti 6. maja 1945 pri Ilirski Bistrici in poveljnik divizije je po sojenju v Beogradu dobil zasluženo kazen. Tudi Slovenci oziroma naši ljudje nemškega rodu so dali tem zločincem podporo. Poveljnik vsega okupacijskega vojaštva na Primorskem in Furlaniji je bil SS generalpodpolkovnik Odilo Globočnik. Starši so mu bili koroški Slovenci, on se je rodil v Trstu kot Slovenec. Po prihodu fašistov na oblast v Italiji so se morali umakniti na Koroško, kjer je mladi Odilo stopil v avstrijsko vojsko in nacistično stranko. Med drugim je bilo ustanovitelj in pokrovitelj zloglasne Rižarne v Trstu. Večina iz Trsta pregnanih Slovencev se je v Sloveniji in drugod po Jugoslaviji pridružila partizanom kot so bili Vinko Paderšič – Batreja, narodni heroj, Dušan Švara – Dule po rodu iz Nabrežine, slavni komandant Prešernove brigade in 31. divizije, Branko Babič – Vlado, predvojni sekretar območnega komiteja KP za Bosansko krajino in komisar Kozarskega odreda v bitki na Kozari ter namestnik političnega komisarja 9. korpusa, Karlo Rojc po rodu iz Nabrežine, komandir čete in narodni heroj v BiH, Anton Milič iz Nabrežine, borec 1. slovenske partizanske čete v srbskem Užicu in komisar Vojkove brigade. Na Primorskem je bilo zelo malo izdajalcev.
Omenil sem Avstrijce v 188. diviziji. Hitler kot Avstrijec jim je namenil vodilno vlogo na zasedem območju Slovenije. Prvih deset zajetih bodočih partizanov iz Krškega so trije Avstrijci ukazali postreliti brez sojenja že naslednji dan zjutraj. Ustrelili so jih rezervni policisti iz avstrijskega Graca. Danes se pa slovenska oblast, leva in desna nenehno dobrika »demokratski« Avstriji. Najdlje so pa odšli v prilizovanju v zadnjih mesecih, ko je oblast hotela prodati naše okno v svet, našo luko v Kopru Nemcem. Na srečo je »vstala Primorska in končno našla svoj obraz«. Odšli so s prizorišča politike zagovorniki prodaje luke, znašli se bodo pri kakšnem drugem državnem koritu – od banke so SDH pa mogoče v kakšno evropsko banko, pa v bogato pokojnino kot nagrado za prvo večjo državno prodajo Švicarjem. V upravo luke so hoteli vriniti Nemca, ki je javno nasprotoval izgradnji drugega tira in zagovarjal nemški luki Hamburg in Bremen. Minister za infrastrukturo še predenj je postal član vlade je javno zagovarjal, da drugega tira ne potrebujemo in da je predrag in da se ne splača. Mar človek s takšnimi pogledi na razvoj Slovenije res sodi v vlado samostojne, suverene in neodvisne Slovenije? Predsednik vlade se je prav neprimerno, rekel bi celo, poniglavo, odzval na upor delavcev luke in podporo celotne Slovenije z besedami: »Ultimati delavcev vladi in drugim so nesprejemljivi, ne bom pristal, da bi delavci vodili državna podjetja, še manj pa državo.“ To so težke in zelo žaljive celo protiustavne besede, ki jih prvi človek slovenske politike niti v snu ne bi smel izreči. V 3. členu ustave je zapisano: »V Sloveniji ima oblast ljudstvo.“ Mar delavci niso ljudje, ljudstvo? Predsednik vlade najbrž meni, da so delavci samo poslušni polnilci mošnjičkov tujih kapitalistov? Zmotil se je in zgodili so mu se delavci, zgodilo se mu je ljudstvo. Pozabil je naš prvi mož vlade, da so to imetje, ki ga on danes prodaja za fičnike tujcem, ustvarili prav delavci v času samoupravnega socializma. In takrat je on hodil v brezplačne šole, imel zastonj zdravniško oskrbo, letoval na morju zastonj, hodil po svetu z očetom na delavske stroške. Pozabil je naš premier, da je nova osamosvojitvena oblast ukradla naše skupno družbeno premoženje, ga preimenovala v državno in dala v upravljanje političnim strankam, ki so ga delile kot fevde svojim članom, ki so ga le-ti naprej prodali tujcem, ali pa uničili s krediti tujih bank.
Odšel je minister, ki je vneto zagovarjal prodajo državnega premoženja tujim »strateškim partnerjem«. Odšel je njegov državni sekretar, ki je prirejal podatke o poslovanju luke. Odšel je upravljavec državnega premoženja, ki je lahko to počel, da kogarkoli iz politike vpraša, komu lahko proda, pred tem pa poslal državno banko na boben. Privatizacija naj bi bila, toda kupila bi jih podjetja v lasti tuje, najbrž nemške države. Že vodja – opozicije je pred leti obljubil prodajo železnic, luke in Interevrope nemškim železnicam, ki so v lasti nemške države. Pa je nekaj dni zatem povsem nenapovedano za tri dni prišel italijanski premier Prodi v Slovenijo. Vsa zmešnjava okoli luke in drugega tira da misliti, da je posredi umazana kravja kupčija po diktatu gospe v hlačah v Berlinu.
Zatorej naj velja puntarska iz koprske luke: »Vstala Primorska, vstani Slovenija!«
Še ob eno izjavo prvega moža nekakšne vlade v senci oziroma v ozadju se bom obregnil. Prvak katoliške cerkve na Slovenskem, kardinal v pokoju je v pridigi na belogardistični proslavi na Šentjoštu izjavil, da so komunisti zasejali sovraštvo med naš narod in da so belogardisti bili prisiljeni sprejeti orožje od okupatorja, da ne bi prišli pod komunizem. Na to izjavo smo prvi reagirali člani društva SRP (Slovenija, Resnica, Poštenje) in obsodili zgodovinsko neresnico. Nekaj dni zatem smo tudi v vodstvu borčevske organizacija izrazili globoko nestrinjanje s kardinalovimi besedami. Oglasili so se tudi nekateri posamezniki. Vodstvo slovenske Cerkve pa je po pilatovsko umilo roke, češ da je kardinal bil na belogardistični proslavi povsem zasebno in da se z njimi ni dogovoril o vsebini pridige. O morebitni obsodbi oziroma javnemu nestrinjanju s kardinalom pa ne sluha ne duha. Zaskrbljujoč pa je molk uradne slovenske politike kot vedno ob takih izpadih slovenskih duhovnih voditeljev. Mogoče se pa strinjajo s kardinalom, mogoče pa potihoma podpirajo njegove besede. Komunisti naj bi bili krivi za razdor v slovenskem narodu! Od Valjhuna pa vse do današnjih dni razdor v narodu seje zgolj Cerkev, najprej s pokristjanjenjem slovenskih Črtomirovih poganov, ki niso verovali v njihovega boga Kristusa. Zatem prek škofa Hrena in njegovim sežiganjem knjig reformatorjev, ki so verovali v Kristusa v skromnosti in bili proti razkošju. O razkošju našega kardinala priča tudi ureditev domovanja v pokoju v graščini Goričane. Tudi škof Jeglič je zasejal razdor, ko je obsodil velikane slovenske moderne kot brezbožnike in njihovo besedo za nemoralno. S škofom Rožmanom pa je naša Cerkev dosegla vrhunec razdora v narodu. Na srečo ne v celotnem narodu. Katoliška cerkev je avtoritarno in enotno vodena iz Vatikana in sledi ne samo dogmatski in verski politiki temveč tudi posvetni politiki rimske kurije. Toda po njihovo je en sam Bog in božji služabniki samo tolmačijo njegovo besedo na zemlji. In kako se je lahko zgodilo, da se je ljubljanska škofija udinjala obema okupatorjema, da so duhovniki na Štajerskem in Gorenjskem bili izgnani iz Slovenije na Hrvaško in v Bosno i da je škof Tomažič dejansko bil v hišnem priporu in molil v osami. Duhovniki na Primorskem pa so delili usodo primorskega ljudstva v skoraj četrt stoletja trajajočem odporu fašizmu in nacizmu kljub blagoslovu obeh s strani Vatikana. En Bog, ena vera, tri različne poti do naroda: križev pot primorskih Čedermacev v uporu skupaj z narodom, prisilna odtujitev štajerskih in gorenjskih duhovnikov od naroda ter udinjanje dolenjskih in notranjskih duhovnikov okupatorjem proti narodu. Ob osamosvojitvi smo se poenotili, kar gre pripisati razumnosti obeh strani. Primer za to spravna maša v Kočevskem Rogu, ko sta skupaj bila komunist Kučan in nadškof Šuster. S prihodom našega kardinala na čelo slovenske Cerkve pa se ob asistenci nekdanjega ekstremnega komunista in spreobrnjenca v slovenskega socialdemokrata ter nato samo demokrata začel strašan razdor, ki na srečo gre h koncu. Kardinal je v mirovini, demokrat pa je oblekel uniformo – samo čivkališču – Twiterju. Obema so žolčni govori politični labodji spev.
Smrt fašizmu – svoboda narodu!
