Mag. Mitja Bervar, predsednik Državnega sveta na spominski slovesnosti na sv. Urhu 1. novembra 2016

Spoštovani borke in borci narodnoosvobodilnega boja, spoštovani sorodniki in prijatelji žrtev vojne, spoštovani praporščaki, spoštovani župan mesta  heroj  – Ljubljane g. Zoran Jankovič, spoštovani predsednik združenja borcev za vrednote NOB g. Tit Turnšek, spoštovani 1. predsednik RS g. Milan Kučan, spoštovana ministrica dr. Anja Kopač Mrak,  tovarišice in tovariši,

v veliko čast mi je, da lahko v svojem imenu in v imenu Državnega sveta RS – drugega doma slovenskega parlamenta, spregovorim  – na tem,  za naš narod zelo pomembnem spominskem mestu, ki po sedemdesetih letih od tragičnih dogodkov tudi danes zgovorno priča o grozotah, ki jih s sabo prinaša vojna.

V tem mirnem okolju, na obrobju naše bele in zelene prestolnice Ljubljane, v skoraj idiličnem ambientu podružnične cerkvice sv. Urha, so se med drugo svetovno vojno dogajala srhljiva grozodejstva. Najprej je bila tu postojanka vaških straž, nato domobranska postojanka.

Stene kleti mežnarije bi lahko, če bi znale, pripovedovale o zverinskem mučenju in pobijanju pripadnikov NOB in aktivistov OF z območja Ljubljane in okolice. Tudi lipa, ki še vedno stoji, pozna bridko bolečino in trpljenje mnogih, ki so v mukah izdihnili ob njenem deblu.

Danes se bomo na tem mestu poklonili spominu na 123 žrtev vojnega nasilja, ki so pokopane v grobnici. Prav tako se bomo poklonili spominu na 36 borcev 4. bataljona Cankarjeve brigade, ki so izgubili življenje, ko so skušali septembra 1943 zavzeti postojanko. V grobnici so tudi posmrtni ostanki narodnega heroja in pesnika Jožeta Moškriča, borca NOV, ki so ga februarja 1943 ranjenega ujeli belogardisti in ga umorili na Polici pri Grosupljem.

Vse strahotno nasilje okupatorja in njegovih sodelavcev, ki so partizanom napovedali neposreden boj in kot so pravili: »do iztrebljenja«, ni moglo ustaviti odpora. Želja po svobodi je bila močnejša od strahu pred smrtjo in resnica je bila močnejša od laži, ali kot je zapisal naš pesnik Oton Župančič, tudi sam borec za svobodo: »Dokler pravica je ob tla teptana, / resnica brez sramu zasramovana, /…/ dotlej v temnico smradno sem zaprt / in od življenja mi ni hujša smrt.«

Prizadevanja borcev in svobodomiselnega civilnega prebivalstva, njihove zmage, porazi in žrtve – vse to je bilo del boja za svobodo in mir. Boj za narodno osvoboditev je pomenil časten odgovor na nasilje – dejanje, ki je združevalo večino pripadnikov narodne skupnosti. Ohranjanje vrednot partizanskega boja, odpora in spoštovanje žrtev civilnega prebivalstva simbolizira našo zgodovinsko moč.

Na našo uporniško zgodovinsko dediščino smo lahko upravičeno ponosni. Tudi zato, ker nas je ta za vselej postavila ob bok vsem svobodoljubnim narodom tega sveta. Upornost in svobodomiselnost pa ostajajo tudi v današnjih časih pomemben gradnik naše nacionalne samozavesti. Nobena žrtev namreč ni umrla zaman! Borci NOB, svobodomiselni ljudje, ki so se borili proti okupatorju so svoja življenja podarili za piadestal domovine. Naš spomin in zaveza do njih, mora biti zaveza do domovine, in sicer, da z njo ravnamo odgovorno in da nam ni vseeno, kako v njej živijo – in to, vse generacije državljanov. Da mora naša domovina, naša suverena država, najti vso enotnost, potrebno za pot v prihodnost, kjer si moramo v današnjih časih, v veliki mednarodni skupnosti najti in izboriti svojo pot, na kateri bomo lahko uresničili svoje cilje ter bili nanjo ponosni.

Sedanji nemirni časi prinašajo sodobnemu svetu in prav tako, tudi naši državi,  nove izzive in narekujejo iskanje novih rešitev. A nikoli na račun zasužnjevanja drugih narodov. Nikoli na račun kršitev človekovega dostojanstva, človekovih pravic in svoboščin vsakega posameznika! Nikoli na račun teptanja in ugašanja življenj!

Vse to nam sporočajo tukaj pomorjeni ljudje. Vsi mi, ki imamo privilegij živeti v svobodi, v svoji lastni državi, na katero smo tako dolgo čakali in si jo pred 25 leti dokončno priborili, moramo razmišljati o vsebini in pomenu plemenitih vrednot:  miru, solidarnosti in sožitja. Razmišljati o tem, koliko lahko te vrednote prispevajo k skupnemu dobremu tudi v današnjem času. Brez miru ni dostojnega življenja – ne za posameznika, ne za državo, ne za narod, ne za ves svet.

Vendar pa nam mora nekaj biti povsem jasno. Zgodovine ni mogoče ne spreminjati, in ne potvarjati.

Spoštovani,

največji spopad v zgodovini človeštva je pomenil spopad vrednot in je prinesel zmago dobrega nad zlim. Zgodovina vselej ocenjuje obdobja in dejanja narodov po tistem, kar so zapustila prihodnjim rodovom – ali so jim omogočala napredek ter odprla nova obzorja, ali so jih, nasprotno, vodila v propad in brezperspektivnost. Če upoštevamo ta merila, lahko ugotovimo pomembne pridobitve NOB, ki jih danes uživamo vsi Slovenci, čeprav se mnogi tega ne zavedajo ali želijo to celo zanikati. Dolžni smo se jih spominjati in se jih zavedati tudi zaradi žrtev tukaj, na Urhu. Njihovo trpljenje zasluži naš spomin in našo hvaležnost. Zato skrbno negujmo ta  dragoceni spomin in naj se tudi prihodnji rodovi prav tako zavzeto zbirajo na tem mestu, ter se okrepljeni s spominom na vrednote partizanskega boja in tradicijo svobodomiselnega duha svojih prednikov odpravijo novim življenjskim izzivom naproti.

Slava vsem tukajšnjim žrtvam!

Slava vsem, ki so verjeli in darovali svoje življenje za svobodo, enakost, pravičnost, boljše čase in dostojanstvo vseh ljudi.