Gregor Strmčnik, župan Ankarana, na spominski slovesnosti v Kučibregu/Hrvaška

 

Spoštovani vsi prisotni, spoštovani prijatelji!

Moje ime je Gregor Strmčnik in prihajam iz najmlajše slovenske občine, iz občine Ankaran, ki s prijateljsko občino Milje, ležita na Ankaranskem polotoku, ob morju, vpeti med dve sodobni evropski mesti in pristanišči Trst in Koper. Danes sem prvič med vami in počaščen sem, da vas lahko nagovorim.

Moj nagovor bo nekoliko drugačen, a odločil sem se, da spregovorim o tem, kar že dolgo nosim globoko v duši, pa do danes nisem imel primerne priložnosti za to.

Prihajam iz partizanske družine. Moj stric, mojega očeta brat, je bil partizan. Na to smo pri nas doma ponosni. V partizane na rodnem Gornje Savinjskem je odšel prostovoljno. Gnal ga je duh uporništva. Verjel je v vrednote tovarištva, prijateljstva, požrtvovalnosti in odrekanja. Verjel je v boljši in pravičnejši svet. Verjel je v ideale neodvisnosti, enakosti, pravice in svobode za vse narode in za vse ljudi. Z orožjem se je uprl gorjem nacizma in fašizma. Bil je borec in bil je pogumen. Bil je prav tak kot njegovi soborci Istrani, ki so takrat prav tako izbrali pot upora in odpora, skupno pot z zavezniki, edino pravo pot, ki je naposled vodila k zmagi in so se tukaj, v bitki pri Kučibregu pred 73 leti, kot združeni izbranci treh narodov – Slovencev, Hrvatov in Italijanov, neustrašno zoperstavili sovražniku in so za iste vrednote in iste plemenite ideale žrtvovali svoja življenja.

O tem se v preteklosti pri nas doma ni veliko govorilo. Ni bilo potrebno, ker so bila dejstva narodnoosvobodilnega boja in upora proti okupatorjem v družbi, v kateri sem brezskrbno odraščal svoje otroštvo in mladost, spoštovana in cenjena. Danes, v času ko Evropo in mojo domovino ponovno senčijo naraščajoče ideje neofašizma ter neonacizma, sprevržene ideje, ki z zlorabo demokracije na krilih cenenega populizma prodirajo tudi v institucije in organe legalnih oblasti, pa je prav, da o vrednotah narodnoosvobodilnega boja in upora proti okupatorjem ponovno govorimo, jih negujemo in da jih ponovno branimo.

Slovenski pesnik Tone Pavček je pred leti zapisal:

»Nič ne more izbrisati iz analov zgodovine strani te veličastne narodove odločitve, ničesar ni, kar bi bilo v povesti našega naroda bolj slavno, bolj junaško in bolj zgodovinsko od teh štirih uporniških let. Obsojeni na izginotje, na pogin od treh okupatorjev, smo preko štirih zim, številnih bitk in mnogih smrti stopili v življenje in v svobodo kot zmagovalci.«

Moj stric, mojega očeta brat, je bil partizan.

Za plemenite vrednote, za boljši in pravičnejši svet je, prav tako pred 73 leti, na robu gozda svoje rodne vasi, padel pod streli nemške okupacijske vojske. Imel je 21 let.

Takšna je moja resnica. Takšna je moja zgodovina. Nihče in nič je nikoli ne bo spremenilo.

Meni pa ostane le, da se vam, v imenu mlajših generacij, katerim ste omogočili vstop v življenje in v svobodo, katerim so bila podarjena vaša življenja, žrtvovanja in odrekanja, vsem vam, padlim in preživelim borkam in borcem, partizankam in partizanom, za vaša junaška dejanja, spoštljivo, iskreno in iz srca zahvalim.

Neizmerno sem počaščen, da sem lahko danes med vami tukaj na Kučibregu in da sem vas lahko v imenu obmorskih občin slovenske Istre, Pirana, Izole, Kopra in Ankarana, pozdravil, nagovoril in se vam zahvalil.

Hvala vam!