Polkovnik Emil Velikonja, poveljnik Teritorialnega polka 1. brigade Slovenske vojske v Temnici, 12. marca 2017
Spoštovani prisotni, spoštovani gostje, spoštovani nastopajoči v kulturnem programu, spoštovani dragi prijatelji iz Italije. Vsem prisrčen pozdrav in dobrodošli tu v Lazcu pod Temnico, na obeležitvi spomina na krute dogodke, ki so se zgodili tukaj marca leta 1944. V posebno čast mi je, da vas lahko v imenu Slovenske vojske nagovorim na tej slovesnosti.
Mineva 73 let odkar se je v Lazcu zgodila velika tragedija, ko je v trenutkih prihajanja pomladi, pod streli fašističnih, nacističnih in domobranskih vojakov, usahnilo življenje 17 mladim fantom in dvema dekletoma. Bili so mladi partizani, ki so prišli iz Trsta in okolice, iz Istre, Furlanije in okoliša, da bi se pridružili IX. korpusu v Trnovskem gozdu. Nadaljevati so hoteli junaški boj za svobodo, za solidarnost, za bratstvo. Bili so mladi Italijani in Slovenci.
17. marec 1944 je kruta usoda zahtevala svoj krvavi davek teh mladeničev in deklet, še neizkušenih borcev in življenja žejnih, polnih pričakovanj. Bili so pripravljeni boriti se za svobodo, za boljše življenje, za vse tisto, kar je vredno človeškega dostojanstva. Predvsem pa boriti se do dokončnega zloma nacifašizma in poraza domačih izdajalcev.
Imena žrtev, vklesana na tem spomeniku so v stalen spomin in v opomin vsem tistim, ki bi želeli to svobodo krniti tako ali drugače, ki bi želeli potvarjati zgodovino narodnoosvobodilnega boja, ki zanikajo žrtve in ki opravičujejo izdajstva. Preveč je bilo krvi prelite, da bi se izneverili žrtvam in zatajili njihovo borbo za svobodo, za enakost, za sožitje med narodi. In danes se ponovno sprašujemo, ali je bil nacifašizem dovolj poražen in izkoreninjen z našega planeta Zemlje. Očitno ni bil, saj danes ponovno dviga glavo, tako v naši bližnji in daljni okolici, kakor tudi pri nas doma v Sloveniji. A tudi s tega mesta jim je potrebno sporočiti, da so njihovi poizkusi že danes obsojeni na neuspeh, da se proti njim obrača ves demokratični svet! Povedati in pokazati jim je treba, da tudi v Sloveniji za njih ni prostora, da je večina Slovencev proti njihovemu ponovnemu prebujanju, da nas je večina Slovencev v srcih dobromislečih!
Pred petindvajsetimi leti smo si Slovenke in Slovenci izborili osamosvojitev in vključitev naše države v mednarodno skupnost in tako postavili trden temelj za svoj razvoj. Enotni v mislih in dejanjih smo uresničili namero, ki nas je združevala. Leto 1991 je ostalo mejnik med dvema obdobjema v življenju in razvoju slovenskega naroda. Teritorialna obramba in milica sta leta 1991, ob podpori upravnih organov in institucij ter, kar je najpomembnejše – ob podpori slovenskega naroda, ubranili sanje Slovenk in Slovencev po samostojni državi.
Razumevanje lastne tradicije, ki prav gotovo izhaja tudi iz bojnih akcij v letu 1991, Slovenska vojska spremlja na njeni dolgi poti, ki smo jo prehodili od leta 1991 do danes. Na področju znanja smo zelo napredovali. Ne smemo pozabiti izkušenj iz mednarodnih operacij in misij. SV na podlagi zakona in mednarodnih dogovorov izvaja vedno več nalog. SV je še vedno zmožna z odliko izvajati sekundarne naloge – to je pomoč pri naravnih nesrečah ali sodelovanje v drugih zahtevnih operacijah.
V logistično in drugo podporo v operaciji Migranti je bila vključena večina pripadnikov Slovenske vojske. Pri prehajanju beguncev in migrantov čez naše ozemlje je Slovenska vojska znotraj svojih pristojnosti pomagala Policiji. Prav tako tudi danes podpira slovensko policijo pri nadzoru državne meje. Begunski val se je zaenkrat ustavil, težko pa je oceniti in predvideti prihodnji razvoj dogodkov. Zaradi finančnega omejevanja SV težko zagotavlja vzdrževanje obstoječe infrastrukture in opreme. Da o modernizaciji sploh ne govorimo.
Kljub temu naši cilji ostajajo nespremenjeni; s pridobivanjem izkušenj, širjenjem znanja in voljo premagujemo vse ovire. SV sodeluje pri podpori mednarodnemu miru, njeno delovanje obsega vključevanje pripadnikov Slovenske vojske v operacije v podporo miru in humanitarne dejavnosti.
Naj poudarim še eno dejstvo, da je vse težnje Slovencev po lastni državi vseskozi podpirala tudi Slovenska vojska, pa naj bo to vojska generala Maistra, partizanska, Manevrska struktura Narodne zaščite, Teritorialna obramba ali današnja Slovenska vojska. V dejanju osamosvajanja pa ne smemo pozabiti ogromnega deleža slovenske Milice, civilne obrambe in vsega prebivalstva Slovenije.
Slovenska vojska ima danes drugačno poslanstvo. Slovenci danes živimo v lastni svobodni državi, ki je članica EU in Nata. Slovenska vojska sodeluje v sistemu kolektivne varnosti in zagotavljanja miru na kriznih območjih po svetu. Sodelovanje v OKO je danes temeljna naloga SV. Slovenski vojaki smo v svetu cenjeni in tudi danes naloge izvršujemo vestno in predano, tako kot smo jih vedno v vsej svoji vojaški zgodovini.
Srce mi še vedno hitreje zabije ob misli, da pripadam generaciji, ki ji je bilo dano dokončati boj in uresničiti večstoletne sanje Slovencev po lastni državi. Ko poudarjam stoletne sanje in s tem povezan boj slovenskega naroda za njegovo samostojnost, mislim predvsem na narodnoosvobodilno gibanje, na priključitev Primorske matični domovini, brez katerega tudi osamosvojitve ne bi bilo.
Sem poveljnik TERP 1. BR SV, ki ima svoj sedež v vojašnici na Ajševici. Naša temeljna naloga in poslanstvo sta razvoj strateške rezerve in civilno – vojaško sodelovanje. S civilno vojaškim sodelovanjem poizkušamo vojsko približati prebivalstvu, z željo po dobrem medsebojnem sodelovanju. Ob naravnih in drugih nesrečah pa vojska prebivalstvu priskoči na pomoč s tehniko in delovno silo.
Znan je slogan – SV v službi domovine. Domovine, ki kot, da je danes ni več, ni več samostojne države bi nekdo rekel, oziroma to vse bolj pogosto slišimo. Da so nam jo ukradli. Ne niso jo ukradli, sistemsko so jo ukradli! A je domovina, ker del nje smo mi vsi, mi vsi, ki v srcih dobro mislimo. In mi smo tu na svoji zemlji. Domovino moramo ohraniti, jo nositi v srcu, jo spoštovati in ljubiti. Za ta dejanja je potrebno imeti tudi pogum, spoštovanje do vseh ljudi te države, včasih je potrebno biti tudi predrzen, vendar spoštljiv.
Spoštovane udeleženke in udeleženci današnje slovesnosti, hvala, da ste tu. Hvala za vašo pozornost in prizadevanje, da se ne pozabi del naše zgodovine. Del zgodovine, ki je terjal od ljudi največ – terjal ja predvsem mlada življenja. Naj ne bodo zaman, naj se ohrani svoboda in duhovna prostost našega naroda.
Naj bo današnji dan slovesen in vesel, morda namenjeni tudi razmisleku o domovini in naj bodo danes dovoljene tudi sanje!
Naj živi Slovenija!
