Dušan Plut, nekdanji član predsedstva Slovenije, na spominski slovesnosti ob 75. obletnici napada na 2. grupo odredov pod Krvavcem, Jezerca, 9. september 2017

Tovarišice in tovariši, cenjeni udeleženci NOB, spoštovani organizatorji in udeleženci spominske slovesnosti!

Božidar Gorjan-Bogo, partizanski komisar in eden od še živečih udeležencev bojev 2. grupe odredov NOB, je v avgustu 2017 ob 75. letnici tragičnega nemškega napada nad Davovcem med drugim dejal: »Kaj nam pomagajo žrtve, če za njimi ni pravega spomina in spoštovanja«. Tudi in predvsem zato smo tukaj!

Pravzaprav je z današnjega zornega kota glede takratnih okupacijskih razmer Evrope neverjetno, da so se že decembra leta 1941 na Gorenjskem skrbno in velikopotezno odvijale priprave za vseljudsko,  partizansko vstajo. V tem okvirju je bila 10. decembra 1941 ustanovljena tudi Kokrška četa. Delovala je v skrajno težavnih razmerah, se borila z nečloveškimi napori in se znotraj nemškega »rajha« prebijala skozi obroče množičnih obkolitev, v razmerah ustrahovanja upornega dela domačega prebivalstva.

Junija 1942 je bila v okviru Kamniškega bataljona ustanovljena še Krvavška četa, ki se je kasneje okrepila z domačimi borci, zato je bil kmalu ustanovljen še Kokrški odred in sama Kokrška četa v njegovem okvirju. V borbeno in akcijsko obdobje uspešne vsesplošne partizanske ofenzivnosti je v začetku poletja 1942 na svoji poti prišla v širše območje Krvavca še 2. grupa odredov tudi z legendarnim španskim borcem in partizanskim komandantom Francem Rozmanom Stanetom. Takoj je bila izpostavljena silovitim in ogorčenim bojem z okupatorjem in njihovimi domačimi pomočniki, poimenovanimi tudi raztrganci, ki so se lažno izdajali za partizane. V najbolj krvavem boju, v spopadu z nemškimi žandarji, policisti in raztrganci je tragičnega 13. avgusta 1942, torej pred dobrimi petinsedemdesetimi leti, nad Davovcem v zasedi padlo 16 borcev 2. grupe odredov in Krvavške čete oziroma Kokrškega odreda. Med takojšnjo nemško ofenzivo po napadu nad Davovcem pa je umrlo še osem borcev, a  Krvavške čete Nemcem ni uspelo uničiti. Krvavška četa je bila razbita šele po okrepljenem delovanju organizatorjev bele garde, a že v naslednjem letu je pod Krvavcem ob tvegani in zato še posebej pogumni podpori najbolj zavednih domačij ponovno prišlo do okrepljenega narodnoosvobodilnega boja.

In zato smo tudi danes tukaj, da tudi z današnjo spominsko prireditvijo ohranjamo in branimo zgodovinsko resnico o partizanskemu boju. Hkrati se spoštljivo spominjamo vseh tistih, ki so za sanje o svobodi in pravičnejši družbi žrtvovali ali bili pripravljeni žrtvovati lastno življenje. Z zavestnim vstopom v uporne partizanske vrste je vsak partizan ogrozil tudi obstoj svoje družine in sorodnikov, svojo domačijo! A današnja spominska prireditev ni le spomin, v sedanjem negotovem slovenskem, evropskem in globalnem svetu je pomembnost in veličina partizanskega boja za vse sedanje napredne družbene sile, za našo bodočnost, dragocena spodbuda in izkušnja.

Med temeljne gradnike slovenske državnosti se po objektivni zgodovinski sodbi brez dvoma uvršča narodnoosvobodilni boj slovenskih partizanov, boj večine slovenskega ljudstva tudi za socialno osvoboditev, za socialno pravičnejšo družbo. Zato lahko zgolj ponovim besede akademika Tineta Hribarja, ki je sicer upravičeno kritičen zlasti do povojnih ubojev v imenu revolucije, zapisal takole: «Ko bi bil nacizem zmagal le za deset let, Slovencev ne bi bilo več«. Tudi po mnenju Franceta Bučarja je partizanski upor najvišje spričevalo njegove narodne zavesti in dokaz sposobnosti, poguma, da zavest podpre tudi z največjimi žrtvami.

S tega širšega zgodovinskega zornega kota je po mojem mnenju torej treba ocenjevati dosežke NOB. Potrebna je seveda kritična zgodovinska distanca do vojnih in povojnih izvensodnih likvidacij v imenu revolucije, ki so nečastna in za katere se je partizanska stran večkrat javno opravičila in prevzela moralno odgovornost. A še tako kritičen odnos do takratnih dogodkov, ne sme biti podoben bežanju od bistva druge svetovne vojne, to je upora proti okupaciji, proti ločevanju narodov na večvredne in manjvredne. Priče smo namreč okrepljenim poskusom izbrisa spomina na nacionalno, z vidika preživetja slovenskega naroda nedopustno kolaboracijo, ki se je narodno ponižujoče začela s poklonitvijo meščanskih strank okupatorjem že aprila 1941.

Tudi zato se v celoti strinjam z mnenjem antropologinje Svetlane Slapšak, ki je avgusta tega leta dejala, da se »v nobenem primeru ne moremo postaviti po robu zgodovinski resnici. Ve se, kdo je zmagal v vojni, in ve se, kdo je izdajal ter zakaj. Vsaka debata o tem je odvečna«. Partizanski boj je sicer z nam nerazumljivo zamudo, pa vendar le doživel še dodatno mednarodno priznanje – z uradnimi povabili in udeležbami slovenskih partizanskih veteranov ob obletnicah zavezniškega izkrcanja v Normandiji.  Na teh obletnicah protifašašitične koalicije seveda ne bo mesta za domobranske veteranske organizacije, saj so domobranci delovali kot poslušni sodelavci okupatorskih sil!

Danes veliko govorimo o spravi, o narodni spravi, zlasti ob nedavni postavitvi spominskega obeležja vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanih žrtev v Ljubljani. Nobenega dvoma ni, da si vsi mrtvi zaslužijo pogreb in lasten grob. Tudi zato sem se kot takratni član Predsedstva Republike Slovenije, pa tudi kot sin rosno mladega belokranjskega partizana udeležil spravne slovesnosti poleti leta 1990 v Kočevskem Rogu. Zame je bila ta slovesnost zaradi sporočil izgovora takratnega predsednika Predsedstva Republike Slovenije Milana Kučana in nadškofa Alojzija Šuštarja, ob prisotnosti vseh ključnih sestavin civilne družbe,  pravzaprav ključno dejanje slovenske narodne sprave.

A osebna sprava je po mojem mnenju stvar vsakega posameznika, odvisna od njegove pripravljenosti in zmožnosti odpuščanja, pomiritve. Zato v nobenem primeru ne more biti zapovedana, lahko je le prostovoljna. Prav tako pa v nobenem primeru kakršnakoli nacionalna sprava  ne sme biti zasnovana na slabo prikritemu dobesednemu potvarjanju zgodovinske resnice o NOB. In to se je v določeni meri pravzaprav, tudi zaradi nekaterih po mojem mnenju moralno spornih potez in izjav najvišjega predstavnika države Slovenije, zlasti pred slovesnostjo ob odkritju t.i. “spravnega” spomenika v Ljubljani žal dogajalo. Zato se te slovesnosti nisem udeležil, saj sem jo osebno razumel kot določeno prikrito obliko poskusa po mojem mnenju nedopustne rehabilitacije domobranstva, torej kot potvarjanje osnovnega protifašističnega značaja začetka in poteka NOB.

Tudi zame je torej etično nesprejemljivo, da je posredno, zlasti z nekaterimi dejanji pred in med slovesnostjo ob odprtju spomenika v Ljubljani, kolaboracija z okupatorji uradno in simbolno v določenem obsegu izenačena s partizanskim bojem proti okupatorju. Od sedanjih vse bolj pogostih poskusih rehabilitacije tistih, ki so se postavili proti lastnemu narodu in bratu, je pravzaprav le še korak do preziranja celotnega narodnoosvobodilnega boja! A sramotnega sodelovanja z nacizmom in partizanskega upora proti nacizmu ni mogoče moralno izenačiti, zato tudi rabljev in žrtev ni mogoče izenačiti, seveda pa si vsi mrtvi zaslužijo primerno obeležje in pokop v slovenski zemlji.

NOB z dejanji nesporno potrjuje, da se zgodovina gradnikov slovenske države ni začela leta 1991. Takrat pa se je po zgodovinsko še pravočasni plebiscitarni odločitvi slovenskega naroda in pripadnikov drugih narodov v Sloveniji zmagovito zaključila. Potreben pa je bil odločen, pogumen vojaški in diplomatski ter državljanski odpor proti takratni JLA in viziji Srboslavije. Dokončno oblikovanje slovenske državnosti je bilo na srečo v kratki osamosvojitveni vojni doseženo z manjšimi žrtvami, a pogum in pripravljenost takratnih slovenskih teritorialcev, rednih in rezervnih policistov, vsesplošna državljanska neposlušnost si tako kot NOB zasluži naš trajen in spoštljiv spomin. Zgodovinska priložnost je vedno na strani odločnih in predanih, partizanske bitke in osamosvojitvena vojna so za to jasen dokaz in dragocena popotnica, ki zavezuje vse napredne sile.

Danes je v samostojni Sloveniji že več kot četrt stoletja večstrankarska, parlamentarna demokracija, a slovenski narod se je znašel v razmerah zmanjševanja dejanske suverenosti. Njegovo eksistenčno bit hudo ogrožajo zlasti pritiski in interesi tujega velekapitala, nakar je opozoril tudi partizan in pesnik Ciril Zlobec. Zgubljamo ekonomsko suverenost, s tem pa torej tudi narodno suverenost. Brez domačega lastništva, solastništva zaposlenih ali skupnostne lastnine ključnih podjetij, bank, zavarovalnic, osnovne infrastrukture, naravnih virov  ni ekonomske demokracije in ni realne politične suverenosti slovenske države! Kaj nam bo formalno pomenila država, če bomo Bruslju in tujim lastnikom vazali, hlapci, ne pa njeni resnični ekonomski in finančni gospodarji in umni upravljalci tudi ekonomsko ter finančno suverene, težko pridobljene lastne države!

Tudi zato naše Društvo Bela krajina iz Ljubljane, ki ga vztrajno in zagnano vodi Toni Grahek, spoštljivo goji spomin na partizanska leta, kjer se je gradila slovenska suverenost, samostojnost. S posaditvami mladih belih brez po Sloveniji, prenešenih iz tiste lokacije v Beli krajini, kjer je leta 1944 tragično preminil partizanski komandant Franc Rozman Stane, se želimo  pokloniti njegovemu spominu, spominu njegovim soborcem in celotnemu NOB. Danes pa tukaj pod Krvavcem, ob spominu na njegovo prehojeno partizansko pot, ob spominu na njegove soborce na simbolni ravni povezujemo tako Belokranjce kot Gorenjce in vse slovenske pokrajine.

Strinjam se z verzom pesnika belokranjskih korenin Otona Župančiča, ki je zaklical »domovina je ena vsem nam dodeljena». A dodajam – brez partizanskega upora in njegovega doprinosa v zmagoviti svetovni protifašistični koaliciji, bi bilo ozemlje Slovenije danes prebivališče takratnih okupacijskih narodov, slovenski narod in slovenska država pa ne bi več obstajala!

Očitno torej danes ponovno, tako v Sloveniji kot vse bolj v celotni Evropi, velja: Smrt fašizmu, svoboda narodu!