Dr. Ljubica Jelušič, podpredsednica ZZB za vrednote NOB Slovenije, pri spomeniku na Igrišah v spomin družini Hribar in borcem Veličkove čete 23. julija 2016
Dragi tovariši in tovarišice, dragi vsi, ki že nekaj let organizirate srečanje borcev, antifašistov, podpornikov vrednot narodno-osvobodilnega boja v spomin na okrutno smrt družine Hribarjevih in njihovih sosedov in partizanov Veličkove enote na Igrišah. Dragi prijatelji!
Najprej bi želela v imenu predsedstva ZZB NOB izreči pohvalo vsem krajevnim in občinskim organizacijam Zveze borcev, ki organizirate to prireditev in skrbite za lepo urejen spomenik tu gori, kjer so nekoč pred drugo svetovno vojno na samem živeli ljudje, družina Igrišnikovih, ki je nudila zatočišče partizanom vse od leta 1941 dalje. Spoštovanje izrekam vsem praporščakom, ki ponosno nosite prapore enot in združenj zveze borcev, ter Zveze slovenskih častnikov, ZVVS in združenja Sever. Pozdravljam goste iz drugih domoljubnih in veteranskih organizacij in pohodnike, ki ste prišli na Igriše iz Žalca, Laškega in Hrastnika. Posebej me veseli, da se spominu na pobite in požgane domačine in partizane poklanjate predstavniki treh občin, Laškega, Žalca in Hrastnika. Pozdravljam župana občine Žalec, gospoda Janka Kosa, partizana, legendarnega osvoboditelja talcev iz Celjskega piskra, Ivana Grobelnika, in pisca knjige Rdeči sneg v Igrišah, Branka Zupanca, po čigar zaslugi imamo ohranjeno pričevanje zadnje preživele članice družine Hribarjevih, Mimike, ki je umrla letos, 3. januarja.
Iz zgodovinskega ozadja tragedije na Igrišah iz leta 1943 izvemo nekatere posebnosti slovenskega narodno-osvobodilnega boja, kakršne prepoznamo v mnogih podobnih zgodbah širom Slovenije. Pred nedavnim sem govorila v Goriških Brdih, kjer so Nemci v Peternelu zažgali hišo z ljudmi vred. V moji bližini na Krasu je Dolenja vas, kjer so prav tako Nemci zažgali hišo in vanjo trpali ljudi, ki so se prebijali iz dima. Povsod strahotno trpljenje civilnega prebivalstva. Zato naj najprej omenim pomembno vlogo domačinov, civilistov, slovenskih rodoljubov, ki so nesebično odpirali vrata partizanom in skrbeli za njihovo prehranjevanje in toplo zavetje. Svojo pomoč so mnogi plačali z življenjem ali izgonom v zapore in koncentracijska taborišča, tako kot preživela Hribarjeva dekleta (Mimika in Slavica). Ne moremo mimo spoznanj o izjemni okrutnosti okupatorjev na slovenskih tleh, še posebej nemških, ki so že ob prihodu v naše kraje začeli z izgonom vseh intelektualcev, učiteljev, duhovnikov, naprednih izobražencev. Preostanek prebivalstva so podvrgli rasnim testom, da bi ugotovili, kdo bi bili primerno podložni za vključitev v njihovo raso in koga bi še bilo treba izgnati ali iztrebiti. Uvedli so nemški jezik kot edini jezik v javni rabi. Okupirana ozemlja so nameravali tudi s preseljevanjem ljudi (tudi Nemcev iz oddaljenih pokrajin jugovzhodne Evrope, med njimi tudi naše kočevarske Nemce) narediti povsem nemška. Ker je bil odgovor ljudstva na njihove represalije množičen odpor in so majhne skupine partizanov večkrat izvedle odmevne akcije v napadih na okupatorsko vojsko, so iskali nove taktike za zoperstavljanje tem odpornikom.
Med te nove prijeme je sodilo oblikovanje protigverilskih in podpornih enot iz tistih domačinov, ki so se odločili za sodelovanje z okupatorjem. Organizirali so policijske paravojaške enote v obsegu treh bataljonov, oboroženih z lahkim pehotnim orožjem, to je slovenske domobrance, ki so najbolj številčno delovali v ljubljanski pokrajini. Poleg teh pa so že v letih 1942 in 1943 organizirali majhne, paravojaške enote velikosti voda ali največ čete, ki so bile izurjene za protigverilsko delovanje, in jih je organiziral Gestapo na področju Gorenjske in Štajerske. Imenovali so jih Gegenbande (protibande) ali po naše raztrganci.
Moštvo enot so večinoma sestavljali partizanski dezerterji in kriminalci, ki so sprva delovali le kot ogledniki in vodiči, potem pa jih je Gestapo reorganiziral v bolj aktivno enoto. Poveljnik enote je bil po navadi nemški pripadnik Gestapa. Partizanski dezerterji so bili zelo primerni za tako enoto, saj so poznali gverilsko bojevanje, vedeli za organizacijo in sam princip delovanja partizanov. Kot dezerterji so se še bolj intenzivno borili, saj jim je v primeru zajetja grozila smrtna kazen. Enote so večino časa preživele na terenu, pripadniki so bili oblečeni v partizanske uniforme ali kar kot civilisti v ponošenih oblačilih, da bi jih domačini zamenjali za prave partizane in po navadi so v zasedah lovili manjše enote, patrulje, terenske aktiviste in kurirje. Takšna skupina raztrgancev je v zasedi čakala tudi na partizane iz Veličkove skupine, saj so se ti pogosto oglasili pri Hribarjevih in se pri njih najedli. Zasledovali so jih več dni in ko so ti brezskrbno rajali na domačiji, ravno za Pusta je to bilo, celo stražo so umaknili spred hiše, ker je bil stražar tudi harmonikar, so raztrganci domačijo obkolili in postrelili večino prebivalcev ter jo zažgali.
Ta zgodba vsebuje tudi nauk o poznavanju vojaške taktike in strogem spoštovanju načel varovanja enot. Žal je bila skupina partizanov, ki je marca 1943 prišla k Hribarjevim, precej vojaško neuka, in je zaradi svoje neprevidnosti spravila v težave ne le sebe, ampak tudi celo Hribarjevo družino.
Sedaj pa se lahko vrnemo k izvornemu vprašanju, kdo se je boril proti komu v drugi svetovni vojni, in za kakšne cilje. Na konkretnem primeru lahko preizkusimo tezo, ki jo je nedavno v Šentjoštu nad Horjulom v svoji pridigi razvijal upokojeni kardinal rimsko-katoliške cerkve, Franc Rode. Medvojni boj slovenskega ljudstva proti nacizmu in proti nacističnim kolaborantom je označil za zločin. Hitlerjeve sodelavce pa za demokratične sile. Se pravi Hribarjeva družina, ki je nahranila partizane, je bila zločinska, raztrganci, ki so streljali po civilistih, zažgali hišo in hlev, in v ognju in dimu udušili večino družine, so pa bili »demokratične sile«, ki so bile prisiljene od okupatorja vzeti orožje, saj druge izbire niso imele. Na konkretnih tragičnih primerih iz zgodovine se vidi, kako sprevržena je kardinalova logika, in kako nevarno postaja potvarjanje zgodovine, ko se zanj uporabi versko obredje. Takšni nastopi žalijo čustva svojcev premnogih padlih za domovino in po nepotrebnem dajejo vtis, da je bila Cerkev na Slovenskem kot celota na strani okupacije.
Ob tem je dobro spomniti se, kako se je sploh začel protifašistični in protinacistični boj v Sloveniji. Letos obeležujemo 75. obletnico ustanovitve osvobodilne fronte, političnega gibanja vseh naprednih sil medvojne Slovenije, ki so pozvale ljudstvo k vsesplošni oboroženi vstaji. Ta poziv je nastal v času, ko je vojska kraljevine Jugoslavije kapitulirala in so si ozemlje Slovenije razdelili italijanski, nemški, madžarski in hrvaško-ustaški okupatorji. V času, ko je bil slovenski narod obsojen na uničenje! V OF so imeli poleg komunistov, Sokolov in kulturnih delavcev, pomembno vlogo krščanski socialisti. Tudi sicer so se partizanski voditelji zavedali, da je večina partizanov vernih ljudi, in se je to spoštovalo. Jaz prihajam s Primorske, kjer je nešteto zgodb o rodoljubih duhovnikih, ki so duhovno skrbeli za partizane in njihove padle, čeprav je italijanska oblast prepovedala njihovo pokopavanje na pokopališčih. V partizanskih vrstah so bili verski referenti. Vernost ni bila nikakršna ovira za partizanske enote in za domoljube.
To pomeni, da na partizanski strani niso bili vsi komunisti, kot se sedaj potvarja zgodovino. Ker naj bi partizani vodili komunistični boj, naj bi to odvračalo verne ljudi in jih sililo v kolaboracijo ter sprejemanje orožja od okupatorja. To ni moglo biti res, saj je bilo med partizani zelo malo komunistov in sprejemanje v vrste komunistične partije je bilo zelo strogo in le za redke izbrane ljudi. To, kar danes govorijo nekateri pripadniki ali potomci domobranske elite, je samo poskus opravičevanja izdajstva in kolaboriranja z okupatorjem. Po sedemdesetih in več letih je res, da tudi mi ne moremo razsojati, zakaj je kdo bil na izdajalski strani, je bil samo zaveden, ali je zavestno kolaboriral. Bolj je pomembno, da se zavedamo, da do pojavov izdajstva pride v vsaki vojni, in da je treba ljudi, zlasti mlado generacijo, vnaprej izobraževati in vzgajati v patriotizmu in spoštovanju svoje države in naroda, da bi jih v čim večji meri pripravili na morebitno soočenje s takimi trenutki v prihodnosti. Pri nas bi zlasti morali prinesti na plan še kakšno sliko iz aprila 1941, ko je ban Natlačen, z gospemi v narodnih nošah, šel čakat italijanske okupatorje na mejo v Logatec, da bi jih čimbolj prijazno sprejel. Na takih primerih je treba pojasniti, da je sodelovanje z okupatorjem zavržno dejanje.
V letošnjem letu poleg obletnice OF praznujemo tudi 25. obletnico osamosvojitve naše države Slovenije. Obe obletnici sta pomembno vsebinsko povezani, saj so pripadniki teritorialne obrambe in Slovenske milice ter mnogi državljani leta 1991 uresničili sanje naših borcev in bork, ki so se borili za osvoboditev izpod okupatorjev in proti njihovim domačim pomagačem ter izdajalcem. Sanje o lastni državi, v kateri živi slovenski narod v celoti, kot so ustanovitelji zapisali v temelje Osvobodilne fronte. Res je, da vsa ozemlja, kjer živi slovenski narod v večini, še vedno niso del slovenske države, vendar pa je ta delež bistveno večji, kot pa je bil po prvi svetovni vojni. In res tudi je, da smo Slovenci desetletja dolgo upali na članstvo v Evropski uniji, ker smo v njenih narodih videli svoje zaveznike in uresničitev svojih človekovih pravic.
Razumljivo je, da smo razočarani, če iz te tako zaželene družbe v EU prihajajo nesprejemljivi gospodarski in politični pritiski, kar smo preživeli pred tremi leti, z grožnjo trojke, ki naj bi od zunaj sanirala naše finančno stanje. Razžaljeni smo, ker nekateri glasujejo za izstop iz EU, saj naj bi v evropski proračun prispevali več, kot pa iz njega dobijo. To je bil del kampanje britanskih desničarjev, ki so ljudi prepričali, da na referendumu glasujejo za izhod iz EU. Nasedli pa so jim mnogi, tudi navadni ljudje brez lastnega mnenja, ki so v hujskanje in propagando verjeli bolj kot v svojo lastno zdravo pamet.
Ne glede na izid referenduma v Veliki Britaniji smo mi Slovenci dolžni spoštovati dve stvari – prvič, v naši zgodovini je bil referendum, plebiscit za samostojno Slovenijo, pomembno vprašanje narodove suverenosti. In to moramo priznavati tudi drugim narodom. In drugič, spominjati se moramo, da so za svobodo Evrope v prvi in drugi svetovni vojni na tleh Evrope umirali deset tisoči britanskih vojakov! Nekateri med njimi, ki so jih po sestrelitvi letal nad našim ozemljem med drugo vojno zajeli okupatorji in raztrganci, so končali v nemškem zaporu v Mariboru. K pobegu in poti v svobodo so jim pomagali aktivisti OF in partizani. Kurirji so jih skrivaj vodili od ene do druge relejne postaje, tudi mimo teh krajev, vse do Otoka pri Metliki, od koder so poleteli v svobodo. Tudi te zgodbe povedo, na čigavi strani so bili slovenski izdajalci – pri britanskih pilotih skoraj gotovo ni šlo za komuniste, da bi jih zaradi tega izročali Nemcem.
Ob koncu naj spomnim na naloge, ki jih imamo v Zvezi borcev. Skrbeti moramo za svoje članstvo, zlasti za veterane NOB-ja in aktiviste OF, taboriščnike, izgnance. Vedno znova, pred vsako vlado moramo zagovarjati njihove pravice, ki so zlasti v letih varčevanja bile precej na udaru. Urejati moramo spomenike NOB in jih skupaj z občinskimi oblastmi obnavljati. Skrbeti moramo za spoštovanje vrednot, za katere so se borili in umirali naši borci in borke.
Včasih nam očitajo, da se vpletamo v politiko in gospodarstvo, namesto da bi skrbeli za socialni položaj svojih članov. Pred nedavnim smo se postavili na stran delavcev v Luki Koper. Zahtevali smo, da se na noben pritlehen ali ovinkarski način ne poskuša privatizirati te naše strateške infrastrukture, da se v njej upravlja odgovorno, saj gre za žulje naših očetov in dedov. S tem nismo želeli kazati svojih gospodarskih ambicij, temveč smo ostali pri temeljnih vrednotah, za katere so se borili naši borci in borke – pri pravici naroda do samoodločbe. Kako naj si narod piše svojo sodbo sam, če pa živi v razprodani deželi in nima gospodarskih temeljev za svoj obstoj? Podprli smo vpis zaščite pitne vode kot javne dobrine v ustavo.
Tovariši in tovarišice, naj nam ne bo nikoli težko, če vidimo, da gre za krivice, to javno povedati! Naj nam ne bo nerodno boriti se za javno dobro in proti skrajnežem vseh vrst – včeraj so pobijali v Nemčiji, pred tednom dni so mleli pod kolesi turiste in domačine v Franciji. Morda bodo nekega dne poskusili uničiti tudi našo svobodo. Ne dovolimo jim vnašati strahu in kaosa. Ostanimo trdni v boju za mir, svobodo, enakopravnost in medsebojno spoštovanje! Smrt fašizmu – svobodo narodu!
